“Koliko košta, neću da pitam”: vlada od slovenskih medijev zahteva tudi obvezno predvajanje pesmi, ki so v hrvaščini in srbščini. Cerarjeva koalicija in glasbeni lobi so z zadnjimi zgrešenimi spremembami Zakona o medijih ustvarili pogoje, zaradi katerih se bo na radijskih in televizijskih programih slišalo še več hrvaške in srbske turbofolk glasbe.
Julijana Bizjak Mlakar je bila na začetku tega leta ministrica za kulturo. Vsaj na prvi pogled je zelo skrbela za slovenski jezik v medijih. Bolj od svojih predhodnikov. “Gre za zaščito slovenskega jezika… Upam, da bo to prispevalo k temu, da bodo otroci in mladina peli tudi v slovenskem jeziku”, je Bizjak Mlakarjeva takrat v državnem zboru opravičevala spremembe Zakona o medijih, ob teh besedah pa se je milo storilo še kakšnemu opozicijskemu poslancu ali poslanki. Koalicijski poslanci pa so ministričine besede seveda brezpogojno podpirali. “Le tako bomo dvignili in krepili nacionalno entiteto, ohranjali ter omogočali nastajanje novih delovnih mest”, je bila odločna poslanka Bojana Muršič (SD), medtem ko je Saša Tabaković (SMC) novelo Zakona o medijih ocenil kot gesto, “ki bo spodbudila ustvarjalnost slovenskega glasbenega prostora”. Na prvi pogled sijajne rešitve noveliranega zakona. Tudi v Sindikatu glasbenikov Slovenije so bili presrečni.
Domači glasbeniki-lobisti so tako združili moči s politiki. Na spletni strani kulturnega ministrstva je zdaj objavljena tudi evidenca nove glasbe, ki je namenjena radijskim postajam in televizijskim hišam, da bi lahko v svojih programih predvajale z zakonom določeno eno četrtino nove in perspektivne slovenske glasbe. Na uradnem spisku “mlade” slovenske glasbe, ki jo morajo po novem obvezno predvajati radijski in televizijski programi v Sloveniji, so tudi pesmi, ki nosijo naslove Za lepu curu, Opa na more, Jedan život itd.
[…]
Kovačeva kobila je bosa oziroma molči?
Začuda slovenski glasbeni ustvarjalci, ki so še pred meseci goreče podpirali t.i. kvote v okviru Zakona o medijih, zdaj previdno molčijo in jih to potujčevanje slovenske glasbe nič ne moti. Tudi gospa Tinkara Kovač, ki je javno lobirala za sprejetje tega bizarnega zakona, je v svojih javnih nastopih opozarjala na izreden pomen slovenskega jezika, zdaj pa, ko se je izkazalo, da je treba obvezno predvajati tudi pesmi v tujem jeziku, molči. Morda se odgovor skriva v dejstvu, da tudi Tinkara sama velikokrat poje v tujem jeziku (v italijanščini ali angleščini). Pričakovati bi bilo, da bodo ob tovrstni promociji “slovenske” glasbe (obvezno predvajanje pesmi v tujem jeziku) svoj glas nemudoma dvignili predstavniki Sindikata glasbenikov Slovenije (SGS), ki so med parlamentarno proceduro Zakona o medijih goreče zagovarjali pomen slovenščine in sodelovali s političnimi odločevalci ter pozdravljali napovedane rešitve. Tinkara Kovač, ki je Slovenijo na Evroviziji predstavljala z angleškimi verzi, je v oddaji Odmevi televizijski legendi Slavku Bobovniku z “zaskrbljenostjo” razlagala, da je slovenske zabavne glasbe vedno manj na slovenskih radijskih programih in da se jo načrtno umika iz programov. Teorija zarote torej. Enako je zdaj tiho tudi Dragan Matić (SMC), ki je končni avtor tako prve kot druge različice spornega člena noveliranega medijskega zakona, ki v slovenske medije kot obvezno vsebino prinaša pesmi v hrvaščini in srbščini.
Ministrstvo za kulturo: sistem deluje, z zakonom so zadovoljni
In kako polom, ki ga je doživel nov kvotni sistem, komentirajo na Ministrstvu za kulturo, kjer so se še nedolgo nazaj tako močno zavzemali za zaščito slovenskega jezika in kulture? Na naša novinarska vprašanja odgovarjajo, da “sistem deluje” in da so zato z njim “zadovoljni”. Takšni odgovori samo potrjujejo našo tezo, da bi bilo Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Tone Peršak, sposobno celo telefonski imenik zagovarjati kot vrhunsko literarno delo, če bi bil za to politični interes. Zanimivo, da se režiser, pisatelj ter minister za kulturo Peršak nič nelagodno ne počuti, ko njegovo ministrstvo nalaga domačim medije predvajanje turbofolk glasbe.
Je vlada Mira Cerarja zagrešila to, česar Beogradu nikoli ni uspelo?
Da bi slovensko Ministrstvo za kulturo objavilo spisek pesmi, med katerimi so tudi takšne v srbohrvaščini, ki jih morajo slovenski mediji obvezno predvajati, so bile zagotovo mokre sanje vseh jugofilov in zagovornikov “skupnih jeder” v nekdanji SFRJ, katerih cilj je bil počasi ukiniti slovenščino in jo utopiti v srbohrvaščini. Dejstvo je namreč, da je z zadnjo novelo Zakona o medijih Slovenija zagotovo edina država na svetu, ki svojim medijem nalaga obvezno predvajanje pesmih v tujih jezikih z namenom zaščite domačega jezika.
Več lahko preberete na portalplus.si.
