Portal plus: Tranzicijski dosje – Petričeva Etra 33

2

Nedvomno je Stojan Petrič danes kapitalsko, politično in medijsko najmočnejši lik v državi. Tisti, ki menijo, da je zgolj še ena izmed inkarnacij slovenskih politično – kapitalskih mrež, se motijo. Govorimo o človeku, ki je kljuboval vsemu, kar mu je prišlo na pot, dobil vsako mogočo kapitalsko bitko, izpeljal najbolj ekstremne in tvegane finančne zgodbe ter odklonil vse mogoče politično – poslovne napade. Nenazadnje se zdi, da bo skorajda zagotovo dobil tudi bitko proti Trnuljčici, imenovani NPU.

Ker so ‘mainstram’ mediji obmolknili in niti ne nakažejo, da obstaja kak dvom okoli tega rdečega idrijskega plemiča, je naša odgovornost, da sestavimo obsežen tranzicijski dosje. Ta dosje bo nekoliko drugačen, saj bo zaradi obširnosti razdeljen na več objav.

V jedru dosjeja bo Etra 33, podjetje, katerega prevzem je Petriču povzročilo sedirano preiskavo na NPU. V tem delu dosjeja, zlasti pa v nadaljevanju, boste dobili vpogled v del dokumentacije, ki se nahaja na NPU in se boste sami lahko prepričali o (ne)resnosti sumov in (ne)resnosti NPU.

Prvi del dosjeja prikazuje zgodovino Etre 33 pred vstopom Kolektorja. Zakaj je zastavljeno tako obširno? Zato, ker
zgodba o tem podjetju s seboj prinaša zgodbo o vseh stranpoteh slovenske tranzicije. Etri 33 namreč ni bilo prihranjeno prav nič. In če želite videti, kako je tipično potekalo preprodajanje in maltretiranje slovenskih podjetij, je ta zgodba prava za vas. Nenazadnje Etro 33 kljub vsemu ni mogel uničiti nihče, ravno zato je v njeni zgodbi zajeto vse, kar označuje slovensko tranzicijo.

Čisto zares pa bo v ta tranzicijski dosje na velika vrata Petrič vstopil naslednji torek.

Podjetje, ki je preživelo vse, kar se preživeti da

Podobno kot večine preostalih podjetjih se tudi podjetja Kolektor Etra 33, d.d. drži mit o tem, da je nastal z vizionarskim odlokom iz nekdanje Karađorđevićeve rezidence, beograjskega Belega dvora, ki jo je po vojni, seveda za potrebe jugoslovanskega ljudstva, zasedel Broz. Toda resnica je precej drugačna, tako kot naši upokojenci in partizani niso ustanovili SCT, Krke, Gorenja, pivovarn, kaj šele NLB (in ostalih nacionalnih ponosov), niso ustanovili niti dotičnega podjetja. To je bilo ustanovljeno leta 1933, preživelo nacistično konfiskacijo, komunizem (z nezanemarljivo pomočjo tujega kapitala) in tranzicijo vse do leta 1997, ko se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo.

In od tega trenutka dalje Etra 33 pade v tipično slovensko zgodbo netransparentnih prevzemov, pidovskega naskoka, klanskih spopadov, lastniškega parkiranja, izrivanja malih delničarjev, dividendnega molzenja, bizarnega managerskega prevzemanja in seljenja v tuja slamnata podjetja. Skratka, zgodba tega podjetja je zanimiva, ker zajema dobesedno vse mehanizme, ki so označili degenerirano tranzicijo slovenske ekonomije. Ker podjetje, po nekem čudežu ni propadlo, pa čeprav se je z njim počelo tako, kot počne svinja z mehom, je imelo to srečo, da je na lastni koži izkusilo vse, kar se izkusiti da. Torej, če hočete videti vso zgodovino norosti slovenske ekonomije, je Etra 33 študijski primer. V Etri 33 je zgodilo vse, kar morate vedeti o slovenski tranziciji.

Pidovsko plenjenje

Etra 33 je bila dolgo na radarju, vendar se je prvi uspešen prevzem tega podjetja zgodil leta 2008, ko jo je v dveh etapah prevzelo podjetje Sarini d.o.o.: najprej s prevzemom 60,8% in potem še 35% delnic. Prvi del prevzema se je zgodil leta 2007, ko je dotlej neznano in komajda ustanovljeno podjetje iz nabiralnika in s prazno bilanco brez denarnega toka, »skeširalo milijone evrov« in vstopilo v podjetje, ki ni bilo neznano in brez denarnega toka. Prodajalci? Jah, v glavnem KAD in SOD. V intermezzu prevzemne konsolidacije se je zgodila skupščinska klasika, ko je Sarini na skupščini dosegel umik delnic Etra 33 iz organiziranega trga in se s tem zaščitil pred morebitnimi konkurenčnimi prevzemniki. Ko je Sarini presegel 90% lastniški delež v Etri 33, pa je sledila še klasična poteza slovenskih prevzemov: iztisnitev malih delničarjev. Prevzem je bil svoj čas, spet kako indikativno, financiran s kombinacijo »borznih prihrankov« in posojili zavarovanimi z delnicami prevzetega podjetja, vsega skupaj je bilo natančno za 25 milijonov evrov.

S tem pa, kot veste, se zgodba ne konča. Še predno se zaključi leto 2008, je Sarini (in s tem Etra 33) prodan v Avstrijo, spet popolnoma neznanemu podjetju Energo. To se zdi rahlo nenavadna kolobocija, kajne? Zakaj? Edina naložba Sarinija je bila Etra 33 in podjetje Sarini ni počelo nič drugega kot to, da je viselo na denarnem toku in dividendah, ki so jih izvlekli iz Etre 33. Če razmišljate o klasični tranzicijski pijavki, ste ravnokar prebrali, kako se obnaša. Pustimo ob robu, da tudi avstrijskega Energo nihče ni poznal, niti vedel kdo vse se skriva v njegovi lastniški strukturi, pomembnejše je vprašanje, če je nekdo očitno hotel Etro 33, zakaj je ni kupil direktno. Čemu ta šarada s Sarinijem?

Odgovor je, tako kot je v slovenskem gospodarstvu to običajno, banalen. Ko se je iztiskalo male delničarje, se jih je iztisnilo po prevzemni ceni, ki jo je za Etro 33 plačal Sarini, ko je bil Sarini prodan v drugem krogu prevzema. Ampak ko je avstrijski nabiralnik Energo prevzel Sarini, je v resnici prevzel edino postavko iz njene bilance, Etro 33. S tem novi lastnik, avstrijski Energo, ni potreboval izplačati prevzemne razlike malim delničarjem, saj je prevzel »samo« Sarini ne pa tudi Etro 33. Je*iga, mali delničarji, Etra 33 je bila samo bilančna postavka, tako kot stoli, računalniki in kurbe na avtocestnih postajališčih.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Laško je kupilo delo za 79 mio, sedanji kupec pa komaj za 7,5 mio EUR. Vendar se Laškemu ni nikoli izkazala hvaležnost za dobro plačano kupnino.

Comments are closed.