V času trajanja programa otroške srčne kirurgije v UKCL naj bi umrlo 33 otrok, nekaj med njimi tudi zaradi t.i. strokovnih napak Pediatrične klinike, ki je to doslej zelo uspešno prikrivala.
Minuli teden smo začeli pisati o škandaloznih podrobnostih šest let trajajočega programa t.i. otroške srčne kirurgije v UKCL, v katerem je sodeloval izraelski kirurg David Mishaly. Rečeno nam je bilo, da naj bi vse pojasnilo Poročilo mednarodnega nadzora nad programom otroške srčne kirurgije, ki ga je naročila Zdravniška zbornica Slovenije (ZSS), in ki je po naših informacijah že sestavljeno, vendar čaka nekje v predalu. Zakaj? Kako dolgo še? Kdo preprečuje njegovo objavo?
Z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so nam sporočili le, da dokler ne bodo dobili uradnega dokumenta, izsledkov ne morejo komentirati in z zvezi s tem ne dajejo izjav za medije. Napotili so nas tudi na ZZS, ki je mednarodni nadzor tudi odredila.
O tem, da s poročilom neformalno razpolaga že več posameznikov, ne dvomimo, formalno pa naj bi bilo pri tožilcu Zdravniške zbornice. Naši viri zatrjujejo, da bo ravno to poročilo o programu otroške kirurgije na Pediatrični kliniki, ki ga je štiri leta in pol nezakonito, na črno in brez licence izvajal doktor Mishaly, za vodstvo UKCL pomenilo celo hujšo afero kot zadeva Radan, pred njo pa ne bo mogel pobegniti niti jeguljasti strokovni direktor Pediatrične klinike dr. Rajko Kenda. Ta se je namreč doslej zelo spretno izogibal kakršni koli odgovornosti, precej časa in energije je raje porabljal za svoj politični marketing in druženje z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem.
Ravno doktor Kenda je bil eden izmed ‘uglednih predlagateljev’, ki so leta 2011 odkorakali na Magistrat in tam javno pozvali župana, naj vendar vstopi v politiko, ustanovi stranko in prevzame vodenje levice.
Kdo se boji neodvisnega poročila
Po razkritju nezakonitega delovanja dr. Mishalyja in za več kot 1,2 milijona evrov nakazil, ki mu jih je vodstvo UKCL izplačevalo kar prek avtorske pogodbe, je Pediatrična klinika za kirurške posege na otrocih s prirojeno srčno napako angažirala tri kirurge iz Prage in enega iz Toskane, ki so nekajkrat cenejši od Izraelca, hkrati pa so njihove strokovne reference brezhibne. Ko so slišali, s kakšnimi zneski je UKCL ‘honoriral’ Mishalyja, menda niso mogli verjeti svojim ušesom.
Poročilo mednarodnega nadzora, v katerem so bili bili Andrej Robida, Metka Derganc, Igor Gregorič in nizozemska strokovnjaka Tjark Ebels in Mark Hazekamp, je nastalo šele po dveh internih nadzorih. Izsledke prvega strokovnega nadzora pod vodstvom dr. Robide je vodstvo UKCL pospravilo v predal in za vsak primer označilo kot ‘strogo zaupno’. Šele na pobudo Financ, konkretno novinarke Andreje Rednak, je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar odpravila oznako zaupnosti, kar je vodstvo UKCL pričakalo na nož in poskušalo trojico, ki je poročilo pripravila, diskreditirati kot nestrokovno in nekompetentno. Nič novega v slovenski praksi, kjer se ustanavljajo komisije, njihovi izsledki pa zavrnejo, če niso povšeči naročnikom.
Tisto, česar se vodilni v UKCL v poročilu o otroškem kirurškem programu v Pediatrični kliniki najbolj bojijo, po naših informacijah niso astronomski honorarji, namenjeni kirurgu Mishalyju, temveč vrsta hudih sistemskih napak. V obdobju trajanja tega programa je umrlo 33 obolelih otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Ob tej številki bo marsikomu zaledenelo srce, zato je nujno, da smo pri navajanju točne številke nepotrebnih smrti previdni.
Koliko jih je umrlo zaradi napak?
Številka 33 predstavlja otroke s prirojenimi srčnimi napakami, ki so umrli v času izvajanja programa: sem so všteti otroci, ki so umrli bodisi med operacijo bodisi v 30. dneh po njej (strokovno se temu reče perioperativna smrtnost), otroci, ki so umrli več kot 30. dneh po operaciji in otroci, ki sploh niso bili operirani. Statistično, če si lahko dovolimo biti tako matematično brezčutni, lahko skupino razdelimo v tri tretjine – prva je tista z nerešljivimi napakami, druga je tista z rešljivo diagnozo, ki je umrla, pa ne bi smela umreti, medtem ko je tretja nekje med tema skrajnima točkama. To z drugimi besedami pomeni, da je v programu otroške srčne kirurgije v UKCL umrlo okoli deset otrok, ki ne bi smeli umreti, če bi zdravljenje potekalo tako, kot bi moralo.
Opozorjeni smo bili, da utegne poročilo vsebovati nižjo številko, saj sta UKCL in Zdravniška zbornica v obremenjujočo skupino štela samo tiste mlade paciente, ki so umrli med operacijo oziroma v perioperativni dobi 30. dni.
Aprila 2011 je med zdravljenjem umrla leto in pol stara deklica, dobro leto kasneje pa komaj štiri mesece star dojenček. V obeh primerih je bil obljubljen strokovni nadzor, vendar je bil dejansko izveden le tisti v zvezi z zdravljenjem dojenčka s hipoplastičnim levim srcem, poročilo pa označeno kot ‘strogo zaupno’. Priporočeni ukrepi niso bili izvedeni, takratna strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup je ignorirala tudi priporočilo Zdravniške zbornice glede smrti nekajmesečne deklice.
Vodstvo je gledalo stran
Že leta 2013 so se zaradi problemov, ki so spremljali program otroške kardiokirurgije na Pediatrični kliniki, odnosi med kardiologi in intenzivisti na eni ter vodstvom na drugi strani močno zaostrili. Pojavili so se očitki glede mobbinga, o čemer so bili pisno obveščeni Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL, tedanja strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup, poslovna direktorica UKCL Biserka Marolt Meden, strokovni direktor Pediatrične klinike Rajko Kenda in vodjia službe za kardiologijo na tej kliniki Uroš Mazić.
Števiomi zdravniki so opozorili na probleme in nepravilnosti pri otroškem kardiokirurškem programu v UKCL, še zlasti po tragičnem incidentu leta 2012, ko je zaradi zapletov po operaciji novorojenčka s sindromom hipoplastičnega levega srca mladi pacient kasneje umrl. Dva kardiologa in osem intenzivistov, skupaj torej deseterica zdravnikov je iz etičnih razlogov zavrnila nadaljnje sodelovanje pri kardiokirurškem zdravljenju bolnikov. V bistvu so skupinsko uveljavljali ugovor vesti, kar je Rajko Kenda kot strokovni direktor ignoriral, Simon Vrhunec kot generalni direktor UKCL pa je vsaj dva zdravnika pisno opozoril, naj prenehata kršiti delovne obveznosti, sicer bosta odpuščena. Vseeno pa je reakcija prinesla določene posledice, saj je vodstvo UKCL naposled le prekinilo sodelovanje z dr. Mishalyjem.
O tem, kako brutalen spopad je izbruhnil med zdravniki in vodstvom zaradi ugovora vesti, dokazuje tudi mnenje akademika Jožeta Trontlja, pokojnega predsednika Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko: potrdil je pravico zdravnikov, da iz etičnih razlogov zavrneta sodelovanje pri kirurških posegih, če jima vest tega ne dopušča.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
