Portal plus: Otroške žrtve vse prej kot srčne kirurgije

3

V času trajanja programa otroške srčne kirurgije v UKCL naj bi umrlo 33 otrok, nekaj med njimi tudi zaradi t.i. strokovnih napak Pediatrične klinike, ki je to doslej zelo uspešno prikrivala.

Minuli teden smo začeli pisati o škandaloznih podrobnostih šest let trajajočega programa t.i. otroške srčne kirurgije v UKCL, v katerem je sodeloval izraelski kirurg David Mishaly. Rečeno nam je bilo, da naj bi vse pojasnilo Poročilo mednarodnega nadzora nad programom otroške srčne kirurgije, ki ga je naročila Zdravniška zbornica Slovenije (ZSS), in ki je po naših informacijah že sestavljeno, vendar čaka nekje v predalu. Zakaj? Kako dolgo še? Kdo preprečuje njegovo objavo?

Z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so nam sporočili le, da dokler ne bodo dobili uradnega dokumenta, izsledkov ne morejo komentirati in z zvezi s tem ne dajejo izjav za medije. Napotili so nas tudi na ZZS, ki je mednarodni nadzor tudi odredila.

O tem, da s poročilom neformalno razpolaga že več posameznikov, ne dvomimo, formalno pa naj bi bilo pri tožilcu Zdravniške zbornice. Naši viri zatrjujejo, da bo ravno to poročilo o programu otroške kirurgije na Pediatrični kliniki, ki ga je štiri leta in pol nezakonito, na črno in brez licence izvajal doktor Mishaly, za vodstvo UKCL pomenilo celo hujšo afero kot zadeva Radan, pred njo pa ne bo mogel pobegniti niti jeguljasti strokovni direktor Pediatrične klinike dr. Rajko Kenda. Ta se je namreč doslej zelo spretno izogibal kakršni koli odgovornosti, precej časa in energije je raje porabljal za svoj politični marketing in druženje z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem.

Ravno doktor Kenda je bil eden izmed ‘uglednih predlagateljev’, ki so leta 2011 odkorakali na Magistrat in tam javno pozvali župana, naj vendar vstopi v politiko, ustanovi stranko in prevzame vodenje levice.

Kdo se boji neodvisnega poročila

Po razkritju nezakonitega delovanja dr. Mishalyja in za več kot 1,2 milijona evrov nakazil, ki mu jih je vodstvo UKCL izplačevalo kar prek avtorske pogodbe, je Pediatrična klinika za kirurške posege na otrocih s prirojeno srčno napako angažirala tri kirurge iz Prage in enega iz Toskane, ki so nekajkrat cenejši od Izraelca, hkrati pa so njihove strokovne reference brezhibne. Ko so slišali, s kakšnimi zneski je UKCL ‘honoriral’ Mishalyja, menda niso mogli verjeti svojim ušesom.

Poročilo mednarodnega nadzora, v katerem so bili bili Andrej Robida, Metka Derganc, Igor Gregorič in nizozemska strokovnjaka Tjark Ebels in Mark Hazekamp, je nastalo šele po dveh internih nadzorih. Izsledke prvega strokovnega nadzora pod vodstvom dr. Robide je vodstvo UKCL pospravilo v predal in za vsak primer označilo kot ‘strogo zaupno’. Šele na pobudo Financ, konkretno novinarke Andreje Rednak, je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar odpravila oznako zaupnosti, kar je vodstvo UKCL pričakalo na nož in poskušalo trojico, ki je poročilo pripravila, diskreditirati kot nestrokovno in nekompetentno. Nič novega v slovenski praksi, kjer se ustanavljajo komisije, njihovi izsledki pa zavrnejo, če niso povšeči naročnikom.

Tisto, česar se vodilni v UKCL v poročilu o otroškem kirurškem programu v Pediatrični kliniki najbolj bojijo, po naših informacijah niso astronomski honorarji, namenjeni kirurgu Mishalyju, temveč vrsta hudih sistemskih napak. V obdobju trajanja tega programa je umrlo 33 obolelih otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Ob tej številki bo marsikomu zaledenelo srce, zato je nujno, da smo pri navajanju točne številke nepotrebnih smrti previdni.

Koliko jih je umrlo zaradi napak?

Številka 33 predstavlja otroke s prirojenimi srčnimi napakami, ki so umrli v času izvajanja programa: sem so všteti otroci, ki so umrli bodisi med operacijo bodisi v 30. dneh po njej (strokovno se temu reče perioperativna smrtnost), otroci, ki so umrli več kot 30. dneh po operaciji in otroci, ki sploh niso bili operirani. Statistično, če si lahko dovolimo biti tako matematično brezčutni, lahko skupino razdelimo v tri tretjine – prva je tista z nerešljivimi napakami, druga je tista z rešljivo diagnozo, ki je umrla, pa ne bi smela umreti, medtem ko je tretja nekje med tema skrajnima točkama. To z drugimi besedami pomeni, da je v programu otroške srčne kirurgije v UKCL umrlo okoli deset otrok, ki ne bi smeli umreti, če bi zdravljenje potekalo tako, kot bi moralo.

Opozorjeni smo bili, da utegne poročilo vsebovati nižjo številko, saj sta UKCL in Zdravniška zbornica v obremenjujočo skupino štela samo tiste mlade paciente, ki so umrli med operacijo oziroma v perioperativni dobi 30. dni.

Aprila 2011 je med zdravljenjem umrla leto in pol stara deklica, dobro leto kasneje pa komaj štiri mesece star dojenček. V obeh primerih je bil obljubljen strokovni nadzor, vendar je bil dejansko izveden le tisti v zvezi z zdravljenjem dojenčka s hipoplastičnim levim srcem, poročilo pa označeno kot ‘strogo zaupno’. Priporočeni ukrepi niso bili izvedeni, takratna strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup je ignorirala tudi priporočilo Zdravniške zbornice glede smrti nekajmesečne deklice.

Vodstvo je gledalo stran

Že leta 2013 so se zaradi problemov, ki so spremljali program otroške kardiokirurgije na Pediatrični kliniki, odnosi med kardiologi in intenzivisti na eni ter vodstvom na drugi strani močno zaostrili. Pojavili so se očitki glede mobbinga, o čemer so bili pisno obveščeni Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL, tedanja strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup, poslovna direktorica UKCL Biserka Marolt Meden, strokovni direktor Pediatrične klinike Rajko Kenda in vodjia službe za kardiologijo na tej kliniki Uroš Mazić.

Števiomi zdravniki so opozorili na probleme in nepravilnosti pri otroškem kardiokirurškem programu v UKCL, še zlasti po tragičnem incidentu leta 2012, ko je zaradi zapletov po operaciji novorojenčka s sindromom hipoplastičnega levega srca mladi pacient kasneje umrl. Dva kardiologa in osem intenzivistov, skupaj torej deseterica zdravnikov je iz etičnih razlogov zavrnila nadaljnje sodelovanje pri kardiokirurškem zdravljenju bolnikov. V bistvu so skupinsko uveljavljali ugovor vesti, kar je Rajko Kenda kot strokovni direktor ignoriral, Simon Vrhunec kot generalni direktor UKCL pa je vsaj dva zdravnika pisno opozoril, naj prenehata kršiti delovne obveznosti, sicer bosta odpuščena. Vseeno pa je reakcija prinesla določene posledice, saj je vodstvo UKCL naposled le prekinilo sodelovanje z dr. Mishalyjem.

O tem, kako brutalen spopad je izbruhnil med zdravniki in vodstvom zaradi ugovora vesti, dokazuje tudi mnenje akademika Jožeta Trontlja, pokojnega predsednika Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko: potrdil je pravico zdravnikov, da iz etičnih razlogov zavrneta sodelovanje pri kirurških posegih, če jima vest tega ne dopušča.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Pisati o takih stvareh na podlagi polinformacij in na tak način, je skrajno neodgovorno. Opažam, da je avtor Steinbuch eden tistih iz slovenskega medijskega sveta, ki to počenja s posebno zagnanostjo, v kateri je težko spregledati malicioznost do nekega stanu in za katero očitno obstajajo neki psihološki, meni neznani avtorjevi razlogi osebne narave.

    Dejansko ne poznam države, kjer bi se o zdravstvu in medicini pisali na tak aferaško-senzacionalističen način z neskrito voljo po diskreditiranju stroke kot stroke. In s forsiranjem nekih kvazistrokovnih čiračara alternativ; celo v “resnih” medijih, npr. osrednji javni RTV hiši.

    Podatek, ki sploh ni potrjen, da je umrlo ob kardiokirurških posegih 33 otrok, npr. sam po sebi ne pove nič. Če ni zraven vsaj podatka, koliko je bilo vseh operiranih. Pa še to ni dovolj, saj ni vseeno z kašne posege je šlo. Kolikor je meni znano, je dr. Blumauer že javno poročal o umrljivosti otrok za časa programa, ki ga je vodil dr. Mishaly in je dokazoval, da je ta umrljivost v ugodnem povprečju klinik v medicinsko najbolj razvitih državah.

    Možno je, da je v nekem Houstonu preživetje tudi boljše. Podobno kot je verjetnost, da prihaja s Harvarda ali Oxforda boljše povprečje diplomantov kot z ljubljanske univerze, ali da je ameriška NBA ali NHL liga ( torej košarkarska in hokejska) močnejša od slovenske. To so pa realnosti, pred katerimi ne moremo ubežati. V Sloveniji pač na nobenem področju ne izstopamo tako zelo, da bi imel nek Steinbuch moralno pravico v medicini postavljati letvico na 3 metre višine. Najmanj še ob 2000 evrih, ki so tu letno na voljo za enega bolnika, kar ni niti polovica tistega, kar je na voljo že preko Karavank, da o ZDA niti ne govorimo.

    Pristop člankov kot je ta je škodljiv v več ozirih. Prvič gre z vnovično, zelo verjetno spet neupravičeno javno diskreditiranje vrhunskega izraelskega strokovnjaka dr. Mishalija. Ki so mu že grdo očitali zaslužkarstvo ( in to zdaj Steinbuch ponavlja), čeprav je delal primerjalno poceni. Tako delo plačat namreč s honorarjem ( pred obdavčenjem) okoli 5000 evrov za dva dni intenzivnega operiranja ( okoli 5-6 posegov), pri čemer kirurg avionske lete in bivanje krije sam, je namreč na mednarodnem trgu za tako vrhunsko storitev poceni. Celo zelo poceni.

    Drugič in kar je najhuje, tako novinarstvo neodgovorno podira tisto, kar je pri zdravljenju najpomembnejše. Odnos zaupanja med bolnikom in zdravnikom. Medij, ki v javnosti sistematično zbuja neupravičeno paniko in bolnike nagovarja k temu, da v zdravniku vidijo zlega in nestrokovnega človeka, ki ni njegov naravni zaveznik, ampak nasprotnik, počenja strahovito škodo. Predvsem škodo pacientom. Zavestno ali polzavestno ali nezavestno. V normalnem svetu takega tipa medijskega početja preprosto ni. Več kot z razlogom.

    • Še ta dodatek glede ponovne grde manipulacije okoli “preplačanosti” dela dr. Mishalyja v Ljubljani: ko so po odpovedi pogodbe z njim otroke iz SLO pričeli pošiljati na posege v Munchen, so stroški za poseg in obravnavo tam dosegali mnogokratnike “preplačanega” programa dr. Mishalyja, celo 10 kratnik.

      Nisem vedel, kar sledi iz članka, pa recimo, da je lahko res, da naj bi posege trenutno prihajali izvajat kardijokirurgi iz Prage. No, za njih pa je možno, da so res cenejši. Iz Moldavije bi bili še cenejši. Iz Mongolije verjetno še bolj.

      Sicer pa je pretresljivo, od kod si avtor pripisuje kompetence, da presoja subspecialiste po tem, kdo ima strokovne reference in kdo ne in da recimo dr. Mishaly ali dr. Dušan Štajer iz KC padeta med tiste, ki naj bi imela sporne.

      Res bo Slovenija daleč prišla, če se bojo sodbe o senzibilnih vprašanjih najbolj sofisticiranih strok dajale na nivojih bombastičnega in rumenega tiska, elektronskih in spletnih medijev. 🙁

Comments are closed.