Portal Plus: Milan Kučan, blefer brez dometa

Medtem ko je Havel v Forumu 2000 združeval ljudi, kot so Bill Clinton, Dalaj Lama, Hans Kűng, Madeleine Albright itd., je Kučan uspel zbrati bodoče zapornike in poslovne sprevržence.

Fenomen Milana Kučana je nekaj, s čimer po mojem mnenju lahko zelo lepo dokažemo tretjerazrednost slovenskega javnega prostora. Ne gre za to, da bi odpirali razpravo o fanatični obsedenosti desnice s to osebo, ampak da je na levem političnem polu ta človek dobesedno razglašen za nedotakljivega modreca, ki se mu neredko pripiše tudi milino Dalaj Lame, lucidnost Nikole Tesle in politično intuicijo Winstona Churchilla.

To vse priča o tem, kako zelo nizko je padla slovenska levica, ki se je prisilila verjeti v javnomnenjski mit, ki ga je celo sama zgradila. Namreč, za racionalnega opazovalca Kučan ne more biti modrec in politični super heroj, ampak zgolj precej dolgočasen, popolnoma nič luciden in v celoti nezanimiv politik.

O zgodovinskem pomenu Milana Kučana

Milan Kučan je svojo politično pot začel in nadaljeval kot tretjerazredni aparatčik v ZKS in to je brutalna resnica. Liki kot so Dolanc, Maček in Bulc so bili zanj prvorazredni partijski operativci in pretkani politični igralci. Vse do druge polovice osemdesetih let Kučan ni bil nič drugega kot izjemno dolgočasen, dolgovezen in kriptičen partijski megafon.

Vsak, ki danes v njem vidi osebo odločilnega pomena v rajnki komunistični partiji, se moti in mu pripisuje čisto preveliko vlogo, ker, verjemite mi, partija v sedemdesetih letih ne bi v rokah držala toliko niti, če bi v prvi vrsti lahko odločali aparatčiki tipa Kučan. Kučana je v ospredje dobesedno naplavilo: najprej jugoslovansko dogajanje osemdesetih let in potem še izčrpanost slovenskih partijcev starejše generacije.

Ne verjamete? Potem preverite, kaj nam priča zgodovina o prvih predsednikih vzhodno- in srednjeevropskih držav. Prvi poljski predsednik je bil Lech Walesa, soustanovitelj Solidarnosti, ki je na Poljskem zlomila komunizem, nobelov nagrajenec za mir leta 1983, leta 1981 ga je za osebnost leta razglasil Time, leta 1980 pa je podobno naredil Financial Times.

Čeprav je njegova politična popularnost na Poljskem dobesedno izginila, je v svetu neverjetno popularen in po vseh standardih zgodovinska osebnost. In kaj je v mednarodnem okolju doseglo ime prvega predsednika Kučana? Bil je poseben odposlanec Pahorja v BiH. Bravo, biti Pahorjev odposlanec je res nekaj epohalnega.

Prvi (tedaj še) češkoslovaški predsednik po padcu komunizma je postal Vaclav Havel. Politični zapornik (1979 -1983), dramatik, esejist, pesnik in filozof in prvo ime žametne revolucije. Disident in intelektualec. In kakšen disident je bil Kučan? Kaj intelektualnega smo videli s Kučanove strani? Njegove intervjuje za Mladino?

Prvi madžarski predsednik Arpad Gőncz je bil udeleženec madžarske revolucije leta 1956, politični zapornik med letoma 1957 in 1963, sicer pa pisec esejev in romanov. Torej še en prvorazredni intelektualec in disident. Prvi Estonski predsednik Lennart Meri je bil zopet disident, ena od ključnih oseb Pojoče revolucije, zgodovinar, pisec potopisov in romanov ter filmski ustvarjalec (njegov film Linnutee Tuuled so sovjetske oblasti prepovedale), torej vrhunski intelektualec. Kje v tem kontekstu se lahko znajde Kučan? Po karizmi ne doseže niti nekarizmatičnega Egona Krenza.

Da ne boste rekli, da posegam samo na nekomunistično stran, naj vas opozorim na prvega postkomunističnega bolgarskega predsednika Zhelya Miteva Zheleva, ki je bil leta 1965 izgnan iz komunistične partije in prvega romunskega predsednika Iona Illiesca, ki je leta 1971 padel v nemilost Ceausesca. In čeprav se tako kot Kučan nista odpovedala svojemu levemu političnemu nazoru, sta bila vseeno disidenta v partijskih strukturah in na koncu motorja sprememb. In kot taka sta se vpisala v politično zgodovino. Po drugi strani je Kučan v času rajnke partije stenografiral Dolanca. Ali opazite razliko?

Zgodovinska vloga Milana Kučana zbledi tudi ob notoričnem Miloševiću, poldiktatorskem Tudjmanu in političnem zaporniku in disidentu Izetbegoviću. Skratka, na zgodovinskem zemljevidu ga ni, niti na regionalnem, pa čeprav se je v tistih letih zaradi padca komunizma stresel cel svet. In na zgodovinskem zemljevidu ga ne more biti, ker samo dejstvo, da se je znašel na položaju, na katerem je bil, ne zahteva ne posebnega poguma, ne posebne pameti.

Več lahko preberete na Portal Plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.