Portal plus: Mencingerjev klan ali profesorjeva podjetniška leta

2

Ta članek objavljamo na Portalu Plus v imenu zgodovine. Ne želimo si namreč, da bi se Mencinger v zgodovino zapisal zgolj kot ekscelenten slovenski znanstvenik, ki si je kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti prislužil dosmrtno rento zaradi svojih akademskih dosežkov. Niti si ne želimo, da bi upokojeni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (čudna upokojitev, spletna stran fakultete, kjer je bil zaposlen, pravi, da lahko pridemo k njemu na govorilne ure ali pa na predmet na 3. stopnji bolonjskega študija) končal zgolj kot zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Ne, na Portalu Plus si želimo, da se v zgodovino zapiše tudi kot gospodarstvenik!

Iskraemeco ali geneza tega, kar pride

1. 8. 2006 je bil Mencinger odpoklican kot prvi in dolgoletni nadzornik kranjskega podjetja Iskraemeco. To je bilo leto, ki je bilo za to kranjsko podjetje uničujoče. Izjemno slabi poslovni rezultati z visokim dolgom, ki ga ni bilo več mogoče vračati, so podjetje, ki je dolgo veljalo za super uspešno, pripeljalo do konca neke zgodbe. Iskraemeco je dolgovala 20,4 milijona evrov, pri čemer so bile največje upnice AbankaVipa, NLB in NKBM. Kako se je vse skupaj razpletlo, danes zelo dobro vemo. Mencinger (govora je o Jožetu, Drago je še nekaj časa vztrajal) je odšel, Iskraemeco je bila privatizirana in prešla v roke egipčanskega podjetja. Zdaj pa tisto, česar ne veste ali pa ste morda že pozabili, in tisto, kar morate vzeti v kontekst.

Banke, ki niso hotele konvertirati dolga v lastniški delež, so na koncu dobile svoje poplačilo, ampak ne preden se je v zvezi s tem odvila cela drama. Namreč, uprava Iskraemeco je v začetku leta 2006 najela družbo Teseus, ki bi svetovala podjetju in dosegla dogovor z bankami. Družbo Teseus so sestavljali Uroš Korže, Miran Gombač, Gorazd Buda in Andrej Hartman. Ti so s svojim svetovanjem dosegli zgolj vsesplošno zgražanje, ko se je razvedelo, da so imeli, po poročanju Petanovega Dnevnika, sklenjeno pogodbo za 190.000 evrov (dosegljivo na tej povezavi), in njihovo sodelovanje z Iskraemeco se je končalo. Poudarjam, da Jože Mencinger za to pogodbo res ni mogel vedeti, saj je bil samo prvi nadzornik podjetja in seveda Korže samo njegov prijatelj iz časa privatizacijske bitke (ali kot pravi Mencinger v svojem znanstvenem, zdaj že akademskem članku (dosegljivem na tej povezavi), v veliki bitki idej je obstajal Mencinger – Korže – Simoneti zakon o privatizaciji).

Mencinger, Korže in prijatelji odidejo. Ali pa ne?

Delikatesa, zgodba Mencingerjevega klana se zaokroži in razkrije

Do leta 2010 je bilo podjetje Delikatesa, ki je danes v lasti Mencingerja mlajšega in Mencingerja starejšega, o čemer smo že pisali, del lastniške strukture DZS. Leta 2007, torej leto dni po očetovem debaklu v Kranju, je v ospredje vstopil še sin. Spomnimo, takrat je v DZS potekala vojna za kontrolo Term Čatež. Na eni strani Petan s prijatelji, na drugi strani paradržavni skladi z Vizjakom na čelu in vmes nekje, kdo bi si mislil, Tomaž Mencinger, ki je kot direktor dveh hčerinskih podjetij DZS – Delikatese in Turističnega podjetja Portorož (ki je bilo povezano z zdaj že zloglasno Marino Portorož) prodal delež Term Čatež družbi M.B. Satler Investicije (še pomnite ACH in iz zraka padajoča liechtensteinska podjetja?). S tem manevrom je padel v nemilost Petanu in dragi bralci sami zelo dobro vedo, da to ni dobro. Zaslužil si je tožbe, povzročil predloge za začasno odredbo in doživel krivdno razrešitev iz Turističnega podjetja Portorož. Zdelo se je, da je Tomaž Mencinger nespretno napovedal vojno Petanu, izgubil gambit in bil poslovno mrtev. Vse do leta 2010.

Leta 2010 je DZS prodala Delikateso. Resnici na ljubo je bila Delikatesa na prodaj že od leta 2008, ampak ni bila prodana. Morda zaradi cene, morda ker je še vedno služila kot delček mozaika konsolidacije DZS, morda ker se Petanova soproga Ada De Costa Petan (zapomnite si to ime!) ni naveličala sedeti z mladim Mencingerjem v upravi tega podjetja, kdo bi vedel.

Kdo je bil kupec Delikatese danes vemo, ne vemo pa čisto dobro podrobnosti. Delikateso od Petana odkupi podjetje D – Kapital, ki ga vodi Tomaž Mencinger, in sicer za 3 milijone evrov. Okej, D – Kapital vodi Tomaž Mencinger, kdo pa so bili na dan odkupa lastniki tega podjetja? Ali sedite? Pripravite se! Večinski lastnik je bil MC Invest d.o.o., katerega družbeniki pa so bili: Tomaž Mencinger (večinski lastnik tega podjetja in tedanji prokurist Delikatese), Gorazd Buda, Miran Gombač, Uroš Korže in Barbara Živkovič. Se še spomnite Gorazda Bude, Mirana Gombača in Uroša Koržeta? Seveda, skupaj z Andrejem Hartmanom so leta 2005 svetovali Iskraemeco, kako se rešiti dolgov, natančneje, svetovali so podjetju, ki ga je nadziral oče Mencinger. Seveda je vse to čisto naključje, naš stari dobri borec proti privatizaciji ni mogel vedeti ničesar o vsem skupaj in ne, on in sin nista poslovno povezana. To je menda jasno. Odštejte samo ime Živkovičeve, dodajte Hartmana in namesto Tomaž recite Jože in ekipa je ista! Kako lep Iskraemeco “reunion” imajo šele te dni, ko je še ata Mencinger lastniško vstopil v Delikateso!

Pojdimo naprej, za prevzem podjetja namreč ni potrebno samo prevzeti večjega dela ekipe, ki je nekoč svetovala podjetju, ki ga je nadziral ata, potreben je tudi denar. 3 milijone je namreč veliko denarja, pa četudi je tvoj oče univerzitetni podjetnik. Od kod D-Kapitalu sredstva? Seveda od MC Invest d.o.o. Okej, od kod pa njim denar? Petanov Dnevnik nas je 10. marca 2010 (poiščite po njihovem arhivu sami, Portal Plus se bo sesul, če bo toliko povezav na Dnevnik) obvestil, da MC Invest d.o.o. ob nakupu Delikatese še ne more razpolagati s svojim deležem v D-Kapitalu, ker ga je zastavil za 1,04 milijona evrov posojila pri AbankiVipa. Dobro, nič dramatičnega, porečete, ni prvi ne zadnji managerski prevzem na vzvod. Ampak potrpite še čisto malo in se vrnimo spet v leto 2005.

V letu 2005 je ata Mencinger nervozen, Iskraemeco je dolžna bankam 20,4 milijona evrov, glavne upnice so paradržavne AbankaVipa, NLB in NKBM, poslovnih rezultatov pa od nikoder. Uprava najame Teseus, da se sklene nek dober dogovor, pa se na koncu ne (na drugi strani poslovnega sveta je mali Mencinger eden od velikih Petanovih poslovnih zvezd). Iskraemeco odide v egipčanske roke. Ravno nasprotno AbankaVipa postane kreditni instrument za managerski prevzem Delikatese. Pa dobro, kaj ima AbankaVipa z Mencingerji, je to samo naključje? Posledica majhnega števila bank v Sloveniji?

V lastniški strukturi te banke, in to ni neko razkritje, najdete Vipa Holding. Vsi dobro vemo, kdo je Vipa Holding in zakaj je bil ustanovljen (pa tudi kako se njegova zgodba končuje), ampak v Vipa Holdingu se srečata dve osebi, ki dajeta naši zgodbi rdečo nit: preminuli dolgoletni predsednik uprave AbankeVipa Aleš Žajdela in Miran Gombač. Ups, ustavite film, kdo? Miran Gombač, tisti, ki je s Kordežem in Teseusom leta 2005 za nadzornika Mencingerja skušal doseči dogovor tudi z AbankoVipa, upnico Iskraemeca. Tisti, ki je skupaj z mladim Mencingerjem zastavil MC Invest d.o.o. (posrednega lastnika Delikatese), da so dobili kredit v AbankiVipa?

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Da klan, ki že dolgo traja, le zakaj lahko traja?
    Peticije dr. Jožeta Mencingerja?
    Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji odmeva, saj se vendar bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«. Ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi nedavni stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Praksa mnogih državnih podjetij. A zgodilo se ni nič? Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov, saj ni odgovarjal še noben nadzornik. Je to »dokaz«, da je vse v redu? Nevarnost so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Zelo nenavadne so tudi dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Mencingerja, ki so učinkovale. To so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Lani celo izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij. Ali ni to zgolj skrb za »naše« menedžerje, da postanejo še lastniki podjetij, lastniki bivše družbene oz. državne lastnine?
    Mencingerjem na čelu – zagovornikom menedžerskih lastnikov za vsako ceno, tudi z oškodovanjem družbene lastnine podjetij, če je potrebno- pa še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje. Taka ekonomija nima zadostnih donosov, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politike, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav glede na povprečne plače zaposlenih.
    Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira to dilemo, ki je sicer v nasprotju z Ustavo?

Comments are closed.