Portal plus: Koga briga, kdo bo lastnik

1
240

Kaj imata skupnega recimo Polzela, ki je zadnja na seznamu DUTB, in podjetja s seznama vlade za privatizacijo? Vsi bodo slej ko prej dobili nove lastnike. Končno se bo izpela mantra o privatizaciji in se bo začela tista o tem, ali je novi lastnik najprimernejši. Ker je Slovenija v tranziciji, tako gospodarski kot družbeni, se malokdo od tistih, ki bi se morali (recimo mediji), sprašuje o tem, kakšen bo novi lastnik teh gospodarskih subjektov. Tukaj in zdaj je za praktično vse deležnike pomembno le, da se s prodajo začne.

Kdo se sploh sprašuje, kaj je pri prodaji, privatizaciji, spremembi lastništva najbolj pomembno? Kakšen načrt ima novi lastnik z družbo, katere lastnik je oziroma bo postal? To še zdaleč ni nepomembno, ko gre za strateškega ali investicijskega lastnika ali koga tretjega.

Irska: primer dobre prakse ali kaj se lahko naučimo

Ko sem se enkrat po letu 2000 pogovarjal z nekdanjim Ministrom za informacijsko družbo Republike Irske in ga vprašal, če mi lahko v nekaj stavkih pove bistvo privatizacije irskega telekoma, je bil gospod tedaj res kratek in jedrnat.

Ker se natančnega citata ne spomnim, naj ga parafraziram. Rekel mi je, da je bila ključna napaka pri privatizaciji irskega telekoma ta, da niti telekom sam z notranjimi pravili, pravilniki, akti in obveznostmi do trga, družbe, partnerjev, države niti zakonodaja niso bili prilagojeni za prehod iz državnega v zasebno lastništvo. Pripravljen ni bil niti regulator IT trga.

Ko sem sivolasega gospoda prosil, naj mi pove kak primer, da si bom lahko problematiko prestavljal bolj plastično, je dejal nekako takole: Veste, lastnik je lastnik. Vprašanje je, kako in ali ga sploh lahko obvladuješ, seveda v pozitivnem pomenu besede. To je na irskem primeru pomenilo, da v času privatizacije tega telekoma osnovne šole, gimnazije, fakultete in državni raziskovalni inštituti niso imeli hitrega dostopa do interneta. Ko je bila lastnica država, smo za tak priklop poskrbeli v nekaj dneh, največ tednih, z novim lastnikom je bilo to neizvedljivo. Zato, ker niti predpisi v telekomu samem niti zakoni na državni ravni, ki bi od nacionalnega operaterja telekomunikacij na nek način obligatorno zahtevali, da prioritetno poskrbi za internetno “ožičenje” nacionalnih izobraževalnih institucij, niso bili ne spisani ne sprejeti v parlamentu.

In so bili Irci v šolah brez hitrega interneta. Irci kot sinonim za IT družbo tam okoli leta 2000. Absurd oziroma paradoks, ki pa so ga Irci hitro rešili. Sprejeli so zakonodajo in “prisilili” lastnika, da je naredil tudi tisto, kar mu ni bilo po volji, a je bilo v irskem nacionalnem interesu.

Slovenci bomo naslednjih pet let bentili nad izbiro lastnikov

S kirurško natančnostjo se da napovedati, da bodo naslednja leta v Sloveniji minila pretežno v znamenju kritiziranja novih lastnikov. Bentili bodo sindikati, ker bodo sledila neizogibna odpuščanja, opozicija bo žugala vladi, češ zakaj je izbrala takega lastnika in da bi oni boljšega, dvorni dobavitelji telekomunikacijske opreme in izbrani domači razvijalci storitev, ker jih bodo nadomestili s cenejšimi in boljšimi.

Vse to zato, ker zdaj, v predprivatizacijskem času, nihče ne ve, ali je vlada naredila domačo nalogo, ali je SDH sploh dovolj referenčen, ali so vladni svetovalci res tisti pravi, da bodo na koncu novi lastniki raznih polzel, telekomov, nkbmjev pravi. Teorija je bolj kot ne jasna, v balkanski in naši vzhodni okolici imamo primere, kaj se zgodi, če je lastnik strateški, če je le finančni vlagatelj ali če je napačen.

Teorija pravi nekako takole: Strateški ali ključni vlagatelj je praviloma pravna oseba, ki kupuje kapitalski delež določene družbe z namenom pridobiti odločujoč vpliv na upravljanje in nadzor nad njenim poslovanjem, ne pa zgolj kot finančno naložbo z namenom doseganja donosov.

Za finančnega oziroma institucionalnega vlagatelja v učbenikih ekonomije piše, da je to veliki profesionalni vlagatelj kot npr. zavarovalnice, pokojninski skladi, banke, drugi finančni skladi, ki premoženje nalagajo v investicijske portfelje, z njim upravljajo in trgujejo.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Koga briga kdo bo lastnik?
    Marsikoga, povsem očitno že dolgo tudi dr. Jožeta Mencingerja, bivšega rektorja, gospodarskega ministra, pedagoga naroda!

    Peticije dr. Jožeta Mencingerja?
    Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji odmeva, saj se vendar bori za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«. Ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi nedavni stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Praksa mnogih državnih podjetij. A zgodilo se ni nič? Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, je v Sloveniji menda ja etično in vrhunsko. To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov, saj ni odgovarjal še noben nadzornik. Je to »dokaz«, da je vse v redu? Nevarnost so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Zelo nenavadne so tudi dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Mencingerja, ki so učinkovale. To so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Lani celo izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij. Ali ni to zgolj skrb za »naše« menedžerje, da postanejo še lastniki podjetij, lastniki bivše družbene oz. državne lastnine? Guverner BS dr. B. Jazbec pa opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira to dilemo, ki je sicer v nasprotju z Ustavo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite