Lisa Bourne, LifeSiteNews: Kardinal Burke in škof Schneider napovedala križarski pohod molitve in posta

39
995

Delovni dokument sinode predlaga razpravo o poročenih duhovnikih in ženske duhovniceKardinal Raymond Burke in škof Athanasius Schneider pozivata katoličane, naj molijo in se postijo v bitki proti »resnim teološkim napakam in herezijam«, ki sta jih prepoznala v kontroverznem delovnem dokumentu bližajoče se Amazonske sinode.

Burke in Schneider sta objavila osemstransko izjavo z opozorilom proti šestim herezijam vsebovanih v dokumentu Instrumentum Laboris, ki bo izhodišče razprave s strani škofov na sinodi, ki bo potekala v Rimu od 6. oktobra do 27. oktobra.

Obadva spodbujata 40-dnevni križarski pohod molitve in posta, ki se naj začne 17. septembra in konča 26. oktobra, na dan preden se sinoda zaključi.

Teološke napake in krivoverstva, ki so implicitno in eksplicitno vsebovane v Instrumentum Laboris skorajšnje posebne skupščine pan-amazonske sinode škofov, so zaskrbljujoča manifestacija zmede, zmot in razdeljenosti, ki jo Cerkev doživlja v današnjem času, sta oba prelata dejala v izjavi.

Najina dolžnost je, da vernike ozavestiva o nekaterih glavnih zmotah, ki so vsebovane v Instrumentum Laboris, sta dejala in dodala, da je ta delovni dokument »dolg in ga označuje jezik, ki v svojem pomenu ni jasen, zlasti kar zadeva nauk vere (depositum fidei).«

Izjava prelatov, kjer pozivata h križarskem pohodu molitve in posta je datirana 12. septembra in zajeta v poročilu Edwarda Pentina (National Catholic Register).

Burke, patron suverenega Malteškega reda, in Schneider, pomožni škof v Astani v Kazahstanu, sta med katoličani cenjena, ker neomajno branita vero, kljub vsem nenehnim napadom, ki jih doživljata zaradi tega.

Katoliške duhovnike, škofe in laike spodbujata, naj med križarskim pohodom vsak dan molijo vsaj eno desetko Sv. Rožnega Venca in se postijo enkrat na teden.

Ob prihajajoči amazonski sinodi se mi je zdelo primerno objaviti prevod članka iz spletne ameriške spletne strani LifeSiteNews o prihajajoči amazonski sinodi, ki ga je priskrbel Dejan Budja, ker lepo in strnjeno pokaže, kako se je zaostril ton cerkvenih dostojanstvenikov, ki so bili že do sedaj kritični do potez Frančiškovega pontifikata. Medtem, ko so se ob Amoris laetitia izražali dvomi (dubia) in pomisleki, se sedaj že enoznačno govori o »hereziji« in celo »apostaziji«.

Problemi tega pontifikata postajajo, skratka, vse očitnejši, tako da jih ni mogoče več obravnavati v rokavicah. Tudi v slovenskem okviru zgleda, da se v naši cerkveni hierarhiji nekaj premika v tej smeri, glede na to, da bo vsak čas izšla številka revije Communio (naj poudarim, da v uredniškem odboru te revije najdemo tudi ime ljubljanskega nadškofa), ki vsebuje kritiki amazonske sinode izpod peres kard. Müllerja in Saraha kot menda edina dva prispevka o tej sinodi. Skratka, nekaj se premika v pravo smer, tudi pri nas. Pridružimo se torej roženvenskemu križarskemu pohodu, ki ga predlagata kard. Burke in mons. Schneider, da bi ti premiki obrodili dobre in trajne sadove. (Ivo Kerže)

Molite in se bojujte proti teološkim zmotam in herezijam

Prosita, naj se molitev in post darujeta v namen, »da teološke zmote in herezije vsebovane v Instrumentum Laboris med sinodalnim zborom ne bodo odobrene.«

Poleg tega »še posebej« prosita za molitev, da bi Papež Frančišek »pri opravljanju Petrinske službe, potrdil brate v veri s tem, da bi nedvoumno zavrnil zmote v Instrumentum Laboris

Instrumentum Laboris je izšel junija in v veliki meri črpa iz Frančiškovih okrožnic Evangelii Gaudium in Laudato si’.

Ali bo sinoda spodkopala nauk Cerkve?

Sinoda in njen delovni dokument so bili kritizirani zaradi številnih vprašanj, ki sta jih Burke in Schneider izpostavila v svoji izjavi ter podprla svoje argumente s cerkvenimi dokumenti, katekizmom in Svetim Pismom.

Dokument in sinoda z naslovom Amazonija, Nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo bodo uporabljeni za spodkopavanje cerkvenega nauka na številnih področjih in za spodbujanje radikalnih idej, ki niso združljive z katoliškim naukom.

Obstaja tudi splošna zaskrbljenost nad nekaterimi avtorji tega dokumenta in nad drugimi, ki nadzirajo ali kako drugače vplivajo na sinodo glede zvestobe cerkvenemu nauku.

Različni prelati in laični komentatorji, kot tudi laične institucije, so opozorili, da so avtorji Instrumentum Laboris v dokument vstavili resne teološke zmote in herezije, navajata Burke in Schneider.

»Heretično« in »odpadništvo«

Kardinal Walter Brandmüller, eden od dveh preostalih kardinalov-avtorjev znamenitih dubia, je junija izdal ostro kritiko Instrumentum Laboris, ki jo je označil za »heretično« in »apostazijo« od Božjega razodetja. Brandmüller je vodstvo Cerkve pozval, naj ga »zavrne« z »vso odločnostjo«.

»Lažni nauk«

Kardinal Gerhard Müller, nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere je julija v izjavi zavrnil Instrumentum Laboris zaradi njegovega »radikalnega preobrata v katoliški teološki hermenevtiki« in zaradi njegovega »lažnega nauka.«

Müller je istega meseca dejal, da je Amazonska Sinoda »izgovor za spreminjanje Cerkve.«

»Apostazija«

Burke je v prejšnjem mesecu dejal, da je Instrumentum Laboris »apostazija«.

Na vprašanje, ali bo lahko dokument postal »nekaj dokončnega ali avtoritativnega za Cerkev« je Burke odgovoril: »To ne more biti. Ta dokument je apostazija. To ne more postati nauk Cerkev in, če hoče Bog, bo celoten proces zaustavljen.«

Burke in Schneider prosita tudi katoličane, naj molijo za namen, da papež Frančišek »ne bi pristal na odpravo duhovniškega celibata v latinski Cerkvi z uvedbo prakse posvečenja poročenih moških, tako imenovanih »viri probati«, v sveto duhovništvo.

»Cerkev nima nobene pristojnosti, da bi duhovniško posvečenje podelila ženskam«

Grožnja duhovniškemu celibatu na sinodi vzbuja veliko zaskrbljenost katoličanov, skupaj s poskusom ustanovitve ženskega »diakonata«, ki je na splošno obravnavan kot strategija za spodbujanje, da ženske postanejo »duhovnice« – kar je nemogoče, kajti Cerkev nima avtoritete, da posveti ženske, saj je Kristus za svoje apostole izbral samo moške.

Pokojni papež sv. Janez Pavel II. je leta 1994 v svoji okrožnici Ordinatio Sacerdotalis o tej zadevi potrdil nauk Cerkve, ko je izrekel: »izjavljam, da Cerkev nima nobenih pooblastil za dodelitev duhovniškega posvečenja ženskam in da bi morali to sodbo kot dokončno upoštevati vsi verniki v Cerkvi.«

Delovni dokument predlaga razpravo o poročenih duhovnikih, kot utemeljitev te razprave pa navaja pomanjkanje duhovnikov v Amazoniji.

Seznam zmot

Med zmotami, ki jih navajata Burke in Schneider, je najprej »implicitni panteizem«, ki identificira Boga kot eno z vesoljem oziroma obravnava vse bogove na isti ravni.

»Učiteljstvo Cerkve zavrača takšen implicitni panteizem, kot nezdružljiv s katoliško vero«, ugotavljata.

Druga ugotovljena zmota je, da so »poganska vraževerja Amazonskih plemen izraz Božjega razodetja, ki si zaslužijo dialog in sprejetje s strani Cerkve.«

Tretja zmota je, širjenje »medkulturnega dialoga namesto evangelizacije«.

»Instrumentum Laboris vsebuje napačno teorijo, da so staroselci že prejeli Božje razodetje, in da bi morala katoliška Cerkev v Amazoniji doživeti misijonsko in pastoralno spreobrnjenje,« pišeta Burke in Schneider, »namesto, da bi uvedla nauk in prakso univerzalne resnice in dobrote.«

Nadalje dodajata, »Instrumentum Laboris pravi tudi, da se mora Cerkev obogatiti s simboli in obredi staroselcev.«

Pravita, da »učiteljstvo Cerkve zavrača idejo, da je misijonska dejavnost zgolj medkulturna obogatitev.«

In četrtič navajata Burke in Schneider »napačno pojmovanje zakramentalne posvetitve, ki dovoljuje »voditelje bogoslužja« obeh spolov, da izvajajo celo šamanske obrede.

Petič, prelata pravita, da Instrumentum Laboris v skladu s svojimi implicitnimi panteističnimi pogledi relativizira krščansko antropologijo, ki človeka prepoznava kot upodobljenega po Božji podobi in zaradi posledično kot vrhunec vsega stvarstva. (1 Mz 1, 26-31). Instrumentum Laboris namesto tega pravi, da je človek zgolj delček v ekološki verigi narave, na družbenoekonomski razvoj gleda pa kot na nasilje zoper »Mater Zemljo.«

In nazadnje pravita, da delovni dokument navaja »plemenski kolektivizem, ki spodkopava osebno edinstvenost in svobodo,« kar je, skupaj z drugimi zmotami, učiteljstvo Cerkve že zavrnilo.

Vsi katoliki morajo biti obveščeni in moliti

Burke in Schneider pišeta, da nihče ni oproščen od tega, da je »obveščen o resnosti situacije in od tega da primerno ukrepa iz ljubezni do Kristusa in do Njegovega življenja z nami v Cerkvi« in da morajo vsi člani Kristusovega mističnega telesa, pred takšno grožnjo njene celovitosti, moliti in se postiti za večno dobro njenih članov, ki tvegajo, da bodo škandalizirani oziroma privedeni v zmedo, zmote in razkol s tem besedilom za sinodo škofov.«

Prelati se sklicujejo na priprošnjo Device Marije in drugih katoliških misijonskih svetnikov, da zaščitijo Papeža Frančiška in škofe, ki bodo sodelovali v Amazonski sinodi, pred »nevarnostjo, da bi odobrili doktrinarne zmote in nejasnosti, ter da bi spodkopali Apostolsko pravilo duhovniškega celibata.«

VIR:

https://www.lifesitenews.com/news/cdl-burke-bishop-schnieder-announce-prayer-and-fasting-crusade-for-amazon-synod

39 KOMENTARJI

  1. Postavlja se vprašanje ali mora biti slovensko občestvo obvarovano prihajajoči razpravi o hereziji v vesoljni cerkvi zato, da se z všečnostjo različnim verovanjem izpodbija temeljne nauke katoliške cerkve.
    Poziv k molitvi in osebnemu očiščevanju je več kot na mestu!

  2. V zgodovini Katoliske cerkve je pogosto, ce ne praviloma evangelizacija potekala na nacin inkulturacije. V nasih krajih smo ocitno bili pokristjanjeni na ta nacin, saj so do danes v krscanska praznovanja vkljuceni predkrscanski oz poganski elementi, navade, folklora. Ne vem, zakaj bi hic et nunc v imenu nekega purizma odkrivali toplo vodo in se sli ali-ali logiko. Bog je svetu spregovoril in govori preko Svetega pisma, a ne samo preko njega.

    Spremembe, ki jih pocenja clovek na svetu pa niso vedno in samo razvoj. Spostljiv odnos do narave in zavzemanje za njeno varovanje ni v nicemer v nasprotju s pristnim duhom krscanske vere. Nasprotno, nikjer vera ne vsebuje navodila za pretirano eksploatacijo naravnih virov, hlepenje po posedovanju, po kopicenju materialnega bogastva in nebrzdani konzumizem. Kvecjemu nasprotno, altruizem, socutje, nevezanost na lastnino, usmerjenost v duhovno dobro, obcudovanje stvarstva. Sv. Francisek Asiski je nenazadnje ze dolgo eden najvecjih in najvplivnejsih svetnikov v zgodovini Cerkve.

    Kar se mene tice, papez Francisek glede teh vprasanj zanesljivo ni na napacni poti. Nasprotno. Tezavo imam kvecjemu v tem, da njegov odnos do migracij ( sam prihaja iz imigrantske dezele oz kontinenta) lahko pelje v kaos ali vsaj preplavitev in brisanje identitet, ki si jih osebno ne bi zelel, da se zbrisejo. Kar pa ne pomeni, da morda to ni morda celo po Bozji volji.

  3. Današnja katoliška Cerkev je evropska. Ne, da bi se tega zavedali, v naši tradiciji je cel kup navad, običajev, verovanj, ki ne izhajajo iz tiste prvotne apostolske skupnosti, temveč iz raznih poganskih tradicij. Skozi stoletja smo jih vključevali in so tako postale “krščanske.” Znan je zapis v katerem se sprašujejo kaj narediti s poganski svetišči. Eni bi jih podrli in prekinili vsak stik s poganstvom. Drugi pogled, ki je tudi prevladal je bil, da je treba ta ista svetišča uporabiti za cerkve. Ljudje, ki so vajeni obiskovati poganska svetišča bodo lažje sprejeli krščanstvo, če bodo hodili v iste kraje, ki pa ne bodo več poganski temveč krščanski. Ta logika, ki je bila v Evropi način evangelizacije se do sedaj drugod ni uporabljala. Skoraj povsod, kamor se je prišlo, se je želelo “primitivno” ljudstvo spreobrniti “napredno” zahodno vero. Rezultat je ta, da ljudje se upognejo močnejšemu, brž ko morejo pa počasi lezejo nazaj v svojo prvotno vero. Sinodo razumem kot priložnost, da se o teh stvareh pogovarjajo. Zanimivo pa je, da gospodje, ki živijo sredi škarlata in vsemogočega udobja, bi radi podučevali kaj in kako naj svojo vero živijo v revni Amazoniji. Naj gredo tja, si umažejo lakaste čeveljčke in v stiku z ljudmi, ki tam živijo, naj poskušajo razumeti zakaj gre. Mimogrede, v zadnjih desetletjih se je v Braziliji strašno povečal vpliv raznih evangeličanskih gibanj medtem, ko katoliška Cerkev močno nazaduje. Sinoda je poskus odgovora tudi na ta problem.

    • In kako lahko vi veste, v kakšen (ne)razkošju živita Burke in Schneider? Schneider je svojo mladost preživel v takrat militantno ateističnem Kazahstanu. Če bi ga imeli kdaj priložnost osebno spoznati, bi vedeli, da je eden najbolj skromnih in ponižnih škofov.
      Skratka, to zvišeno obsojanje češ da so vsi duhovniki, škofje in kardinali, ki si oblečejo dostojna (beri, lepa) mašna oblačila namesto smešnih poliesterskih plaščev tudi osebno vzvišeni, hipokritski in kaj vem kaj še vse, pove še največ o vas samih!

      Glede inkulturacije poganskih običajev pa: da, do tega je prihajalo. Ampak z jasnim zavedanjem, da sprejemamo samo določeno formo. In to šele tedaj, ko ni bilo več nobenega dvoma, da bi lahko kdo zamešal formo z vsebino. Npr., kadilo je Cerkev v prvih stoletjih odločno zavračala (ker je to bila ena najpomembnejših oblik poganskega bogoslužja). Kasneje, ko je poganstvo izginilo, ga je počasi tudi Cerkev sprejela v svoje bogoslužje. Primerjati to prakso s pozitivnim pisanjem o šamanizmu in drugih mitih amazonskih staroselcev, ko so ti še kako živi, nima popolnoma nobene zveze.

      Cerkev v Braziliji je v krizi, da. Ampak zanimivo je, da je prav brazilska Cerkev od 70-ih let dalje globoko pod vplivom teologije osvoboditve. V Amazoniji in marsikje drugje take in podobne stvari, ki jih omenja članek zgoraj, prakticirajo že leta in leta. Neuradno seveda. Pred nekaj leti sem bral intervju z enim amazonskim misijonarjem, ki je ponosno razlagal, da nikoli še ni krstil Indijanca in kako bi to predstavljalo evropski kolonializem in podobne neumnosti. In sadovi so vidni. Zdaj bi očitno radi (očitno neuspešni) eksperiment zadnjih let še poglobiti in ga prenesti na celotno Cerkev.

      In še nekaj. Zakaj Cerkev v Afriki nima takih problemov oz. jih ima v mnogo manjši meri? Zakaj tam število duhovnih poklicev za razliko od Amazonije narašča?

      • Mogoče malo ‘mimo’ osnovne teme, pa vendarle. Zadnje čase se vedno pogosteje sprašujem, če je način misijonarjenja npr. v Afriki čisto v redu. Namreč: po odhodu misijonarjev iz določenega misijona, se prej ‘cvetoči’ misijon ‘sesuje’ (tako sem zasledila nekaj let po smrti p. Drevenška; podobno govori P. Opeka o misijonu v Vangaidranu). Prav tako je Pedro Opeka (enkrat sem brala) omenil kot povsem realno (in imela sem občutek: da jo je sprejemal povsem stoično) možnost, da se ‘po njem’ lahko podobno zgodi v sedaj tako živem ‘njegovem’ misijonu.

        Sprašujem se, če vendarle ne gre za domorodce taka ‘evangelizacija’ prehitro – da jo ‘sprejemajo’, ker/dokler jim zagotavlja določene eksistencialne izboljšave? Toda kako je v resnici ‘v (njihovem) duhu’, v globini? Ne glede na to, da se strinjam: potrebno jih je nahraniti (= jim pomagati, jih naučiti, da si bodo znali sami pomagati) in jim omogočiti osveščanje, dostopnost zdravstva ipd. Vendar: iz kamene dobe do sedanje visokotehnološke razvitosti ni bil en sam korak; tega, za kar je človeštvo potrebovalo tisočletja, verjetno ni možno kar ‘čez noč’ udejanjiti na področjih, kjer se je ‘čas ustavil’ – pravi, dolgoročno ‘vzdržen’ razvoj bi vendarle moral biti bolj ‘zvezen’, ne tako ‘stopničast’, ker tudi človeška narava potrebuje nekakšno ukoreninjenost: rasteš in se razvijaš iz preteklih spoznanj, izkušenj.
        Prav tako postajam nekoliko skeptična do izraza ‘inkulturacija’ – prav iz razloga, ker gre za prehitri preskok iz ‘lokalnih verskih praks’ v ‘krščanskega’. (Verjetno si tudi različno razlagamo pojem ‘inkulturacije’.)

        Spominjam se, da je neki (slovenski) misijonar ‘izvedel’, da sta Adam in Eva v raju jedla banano in da je Jezus vodo spremenil v pivo (oz. neko pivu podobno pijačo, ki so jo pili v tistem plemenu). Ali kot ‘normalno’ sprejemati dejstvo, da je od teh ljudi ‘nemogoče’ pričakovati zakonsko zvestobo in ni nič tako hudega, če tudi glavni katehist ne živi povsem v skladu s krščanskim naukom, prav tako kot je ‘čisto običajno’, da par najprej počaka na rojstvo otroka in se šele potem (mogoče) poroči … In še marsikaj, ob čemer pri branju pisem iz misijonov kdaj zastrižem z ušesi …

        • Ja, se v veliki meri strinjam z zapisanim. Ampak ne glede na vse pomisleke, ki se nam porarajo ob afriških misijonih, je očitno, da nekaj že počnejo prav ali vsaj drugače kot v Amazoniji. O tem navsezadnje priča tudi cela vrsta pomembnih škofov in kardinalov, ki danes predstavljajo glavno oporo konservativnejšega pola Cerkve. Da omenim samo kardinala Roberta Saraha, pa kardinala Francisa Arinzeja itd. Oba sta čisto v nasprotju s stereotipnimi predstavami o afriški Cerkvi tudi velika zagovornika tradicionalnih liturgičnih praks. Sarah je celo že maševal po tradicionalnem obredu. V Južni Ameriki o tem ni sledu. Skratka, očitno je situacija afriške Cerkve mnogo kompleksnejša od prevladujočih predstav. Se strinjam, da je tudi tam marsikaj narobe in bi kazalo dvakrat premisliti, ampak zelo očitni so tudi pozitivni vidiki, ki niso zgolj površinski.

      • Veliki učitelj,
        prosim vas za majhno uslugo. V Svetem pismu piše, da ženske ne smejo poučevati vere, menda je to rekel sam Pavel ali Peter. Ampak jaz tega odlomka ne najdem, mi lahko pomagate?

        Pa še eno čisto mickeno uslugico bi vas potem še prosil. Da mi pojasnite, kako so potem med Cerkvene učitelje zašle Terezija Deteta Jezusa pa sveta Hildegarda iz Bingna pa sveta Katarina Sienska pa sveta Terezija Avilska?

        Pa mir in vse dobro vam želim! Bom pa čisto razumel, če ne najdete časa za odgovore. Saj niti niso pomembni.

          • Gospod Zdravko,
            oprostite, ker se mešam v vaše privat življenja, ampak stavil bi, da ste že parikrat dobili po gobcu. To pač spada k vašemu stilu komentiranja.

          • Ne skrbite. Važno, da je ta del mojega komentarja “povsem neumesten, nezaslužen in krivičen” resničen in da to z vašim sprenevedanjem priznavate.

        • Gospod AlFe, mogoče samo v pojasnilo, da se moj psevdonim nanaša na francoskega filozofa Josepha De Maistra, ne na moje samopripisano “mojstrstvo”. Ne da ne bi imel težav z napuhom, ampak tako hudo pa tudi ni.

          Glede vaših vprašanj res ne razumem, kako so kakorkoli povezane z mojim komentarjem ali tudi tem člankom. Jaz vsekakor nimam težav z velikimi učiteljicami in svetnicami, ki jih naštevate. Pozabili ste vsaj še sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Edith Stein.

          Glede na to, da mojih odgovorov niti ne smatrate za pomembne, mi gotovo ne boste zamerili, če ne bom izgubljal časa z iskanjem svetopisemskih odlomkov, ki vas zanimajo. Pa vse dobro. 🙂

          • Gospod demaistre,
            hotel sem, da bi pokomentirali eno od bojazni škofov Burkeja in Schneiderja. V Svetem pismu je na dveh mestih napisano, da ženske naj ne poučujejo vere. Pa imamo kljub temu Cerkvene učiteljice.

          • Gre se za popolnoma različni stvari. Burke in Schneider svarita pred težnjo o uvedbi t. i. ženskega “diakonata”, tj. posvečevanja žensk v prvo raven posvečenega življenja (diakonat-duhovništvo-škofovstvo). Tega nikoli v Cerkvi ni bilo, v antiki se sicer omenjajo nekakšne diakonise, ki pa niso nikoli bile posvečene na isti način kot moški. Očitno so služile zgolj v dobrodelnosti, pa kot pomoč pri nekaterih nekoliko “nerodnih zadevah”. Npr., takrat so krščevali s celotnim potopom v vodo in v odrasli dobi; jasno je, da so pri slačenju novokrščenk npr. zato sodelovale ženske. Nikoli pa niso bile posvečene na isti način kot diakoni.

            Očitno je, da progresivni pol želi z uvedbo diakonis nekako obiti učenje Janeza Pavla II. o nezmožnosti posvečevanja žensk. jasno je namreč, da bi se na ta način specifičen značaj moškega duhovništva še bolj izgubil.

            Poleg tega je sama težnja popolnoma cerkvena analogija sekularnemu feminizmu. Implicitno je namreč na ta način rečeno, da so ženske nekaj vredne samo če opravljajo iste funkcije kot moški. Ravno primer velikih svetnic in učiteljic, ki ste jih navedli, kažejo, da temu ni tako. Sv. Tereziji Avilski npr. še na kraj pameti ni hodilo, da bi zahtevala zase neke posebne pravice ali posvečevanje diakonis, temveč je popolnoma v skladu z naukom Cerkve postala ena največjih cerkvenih učiteljic.

            Glede sv. Pavla in njegovega učenja o tem: katoličani priznavamo kompetenco cerkvenega učiteljstva, da avtoritativno tolmači Sveto pismo. Glede na prisotnost velikih svetnic, ki jih omenjate, je očitno, da moramo ta zapis brati v skladu s tem.

          • Mislim, da je Alfe nakazal eno zanimivo razsežnost. Apostol Pavel je rekel: ženska v cerkvi naj molči! Cerkev je kljub temu skozi stoletja še kako pozorno poslušala ženske! Janez Pavel II je rekel, da posvečevanje žensk je zaključena zgodba. Morda bo tudi tu Cerkev šla svojo pot ne glede na častitljivo mnenje JPII.
            Kar se tiče trditve, da je Jezus postavil zgolj moške duhovnike… Prvič sploh ni postavil duhovnike. Vsaj ne v današnjem pomenu besede. Drugič: tudi v primeru, če rečemo, da so apostoli bili “duhovniki” so bili vsi Judje. Na podlagi tega, bi lahko mirno trdili, da so duhovniki lahko zgolj in samo Judje, ne pa npr. Slovenci. Lahko seveda gremo še naprej: vsi so bili obrezani. Torej, kdor ni obrezan, ne more biti duhovnik. Itd. itd. itd. Vedno lahko najdemo kakšen izgovor v eno ali v drugo smer. Pa resnično ne vem ali je žensko duhovništvo pozitivno ali ne. Ampak argument, da je Jezus “postavil zgolj moške duhovnike” nekoliko naiven in ne zdrži resne presoje.

          • Gospod Jeremika,
            očitno sva samo dva, ki imava tako mnenje. Podobno je bilo z obrezovanjem, bil je spor med Svetim Petrom in svetim Pavlom. Ampak o tem se ne govori, kot da se ne sme. Kot da se gremo katolicizem: “Vse, kar reče duhovnik, je pravilno in laik ga mora poslušati!” Tam pa imamo zapisan primer, ko sta dva pomembna moža različnega mnenja.

          • Papež Janez Pavel II. glede nezmožnosti posvečevanja žensk ni samo izrazil svojega mnenja, temveč je še enkrat potrdil tradicijo Cerkve, ki sega vse do apostolskih časov. Če ste katoličan, ste to učenje dolžni upoštevati. Cerkev ni samopostrežna trgovina, kjer si lahko izbiramo, na katere dele nauka bomo pristali.

            Alternativa je protestantizem, kjer si vsak po svoje izbira, katera “Cerkev” mu pač najbolj ustreza.

          • Tudi Pavel ni izrazil svojega mnenja ampak je z apostolsko oblastjo ukazal: ženska v Cerkvi naj molči! Če ste katoličan, ste to učenje dolžni upoštevati.
            Alternativa je protestantizem… ampak to menda že veste 🙂

          • Lepo vas prosim, prav to kar se greste vi (trganje bibličnih citatov iz konteksta in nato še njihovo absolutistično razlaganje) je čisti protestantizem. Pavel nekje pravi tudi, da bomo rešeni samo po veri, ampak to zahtevo lahko razumemo iztrgano iz konteksta vsega božjega razodetja in absolutistično (kot Luter) ali skladno s tradicijo Cerkve.

            Isto velja za ta citat, na katerega ste se obesili. Očitno je, da niste študirali biblicistike, še manj razlage cerkvenih očetov, na podlagi katerih se je nato ob vodstvu Svetega Duha oblikoval nauk Cerkve do tega vprašanja. Logika teh trditev, s pomočjo katerih želite samo rušiti nauk Cerkve do nekega področja, ki vam pač ni všeč, je skratka popolnoma protestantska.

  4. Pozitivno sem bil presenečen, ko sem prebral, da je letos Katoliška cerkev v Dohi podpisala dokument, da so vse religije nastale po božji volji. Končno tudi iz Katoliške cerkve nekaj pozitivnega in ne samo škandali, sem si mislil. Kot kaže, je dokument, ki je nekaterim sporen, nadaljevanje tega. Sam imam vtis, da gre v pozitivno smer, čeprav je iz zgornjih pavšalnih navedb to težko sklepati.

    Vprašati se je treba, kaj je smisel religije. Najvišji cilj religije je združitev človeka, narave in Boga. In to že na tem svetu. V notranjosti, Bogu in Jezusu Kristusu je vse eno, v zunanjosti je množičnost in raznolikost.

    Ločevanja, herezije, politizacija, sofistične razlage in škandali vseh vrst so znamenja ločitve zunanje Cerkve, kamor spada tudi Katoliška cerkev, od bistva resnice, od notranje Cerkve. Obredi, simboli in rituali zunanje Cerkve so črkovni izrazi duha resnice, ki biva v notranjem Svetišču, v notranji Cerkvi. Ko zunanja Cerkev zgubi povezavo z notranjo, ta nima nobene duhovne moči več. Zdi se, da so ti dokumenti previden poizkus, prvi korak vrnitve k svojemu stvarnemu poslanstvu.

  5. Občutek imam, da nekateri ne vedo kako naj se še lotijo tega papeža. In potem pišejo dubia, zahteve po odstopu, zdaj pa naštevajo neke kvazi-herezije. Samo kot primer: obvezen celibat je bil uveden šele v drugem tisočletju in je le disciplina Cerkve, ne pa dogma. Pridružene cerkve (Grkokatoliki, Kopti, itd.) ga imajo kot možnost, seveda tudi Pravoslavni. Celo anglikanski duhovniki (podobno duhovniki drugih protestantih cerkva), ki pristopijo h katoliški Cerkvi smejo ohraniti družino, se pravi, da niso celibaterji. Pa vse do danes nihče ni temu rekel “herezija.” Podpisniki te izjave so očitno mnenja, da se je Cerkev do današnjega dne motila in bo treba odslej spremeniti nauk, ker za njih je zdaj to “herezija.” Morda bi bilo vseeno dobro sprejeti njihovo pobudo in se postiti in moliti – za njih 🙂

    • “obvezen celibat kot disciplina Cerkve”

      Kdor pa ne želi te trenirati te discipline, gre pa lahko za diakona. Letos v Šentvidu pri Stični sta bila tako posvečena dva moška, oba poročena in seveda s potomstvom. Seveda so pa neke malenkostne razlike med poročenimi in neporočenimi. Ker je poročeni obljubil svoje življenje ženi, pač ne more s svojim življenjem čuvati tajne iz spovednice. Pa je logično, da ne spoveduje.

    • Če bi pozorno prebral članek, bi videli, da avtorja zahtev po ukinitvi celibata seveda ne označujeta za herezijo. Ker to seveda ni, je stvar prakse. To pa še ne pomeni, da ni ta praksa tudi dobra oz. da jo je smiselno obdržati. Burke in Schneider pravita samo to: da se jima zdijo težnje po ukinitvi celbiata napačne in škodljive; zato prosita za molitve, da se to prepreči.

      Kot herezije pa so označene nekatere druge stvari (panteizem, verski indiferentizem), ki so že zdavnaj bile označene kot heretične s strani različnih organov cerkvenega učiteljstva.

      In samo še nekaj glede “dubia”: stalno se ponavlja mantra o potrebnosti dialoga, o spoštovanju različnih mnenj itd. Ko pa skupina štirih kardinalov na popolnoma regularen način postavi nekaj vprašanj, se jih ignorira. Jaz tega ne razumem, še manj pa napadanje samega postavljanja vprašanj.

      • Prebrali smo-ne le enkrat in žal ne gre samo za spoštljivo postavljanje vprašanj, temveč za čisto direktne obtožbe herezije in apostazije-zaenkrat še zgolj predlogov sprememb -obenem pa tudi označevanje njihovih avtorjev za krivoverce in odpadnike. Regularno? Gospod je sodnik.Ljubeče bratsko pa to zagotovo ni.
        Ne,ne morem se pridružiti križarskemu pohodu. Jaz vedno in vsak dan lahko molim le za vso Kristusovo Cerkev v vsej celoti-za kakorkoli izpostavljene in napadane člene še posebno- ter v isti sapi in v istem smislu za vse človeštvo ter vse stvarstvo vseh časov in prostorov. Vsem in v vsem zgodi se le Božja volja.

        • Če bi res tako pozorno prebrali, bi videli, da se je moj komentar spodaj (o “dubia”) nanašal na prejšnjega komentatorja (“Can”), ki je to temo sploh omenil.

          Drugače pa s samo molitvijo proti hereziji ne more biti težav. Saj se tudi pri mašnih prošnjah pojavljajo prošnje, naj Bog papežu, škofom in duhovnikom pomaga pri vztrajanju v pravi veri itd.

          • Potem se strinjate z bralno nepismenostjo, ker g. Can Burka in Schneiderja obtožuje na podlagi lastnih imaginarnih predstav, ne pa tega, kar v članku dejansko piše. Preberite še enkrat in boste videli, da Burke in Schneider ukinitve celibata nikjer ne označujeta za herezijo.

    • Odgovor “Zato, ker do sedaj niso bile.”, seveda ni to, kar sem jaz rekel. Če vas vprašanje zares zanima, si preberite dokument Ordinatio Sacerdotalis, ki je dostopen v vseh večjih svetovnih jezikih: http://w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/apost_letters/1994/documents/hf_jp-ii_apl_19940522_ordinatio-sacerdotalis.html

      Na kratko je odgovor v tem, da je taka božja volja za njegovo Cerkev, kot jo je pokazal Kristus, in ji zvesto sledila tradicija učenja cerkvenih očetov in cerkvenega učiteljstva neprekinjeno vse od apostolskih časov. Upoštevajo jo tudi vse druge Cerkve, ki imajo apostolsko (škofovsko) nasledstvo, t. j. Pravoslavna cerkev in različne vzhodne Cerkve. Skratka, skozi tradicijo se razkriva resnica in božja volja, ki je končno tudi razlog za specifično učenje, v tem primeru glede duhovnic.

      Ožje teološko rečeno pa ženske ne morejo biti duhovnice zaradi narave evharistične daritve, kjer duhovnik deluje “in persona Christi”. Kristus pa je resnično moški.

      • Čisto prav mi bo,če do konca zemeljske zgodovine ostanejo posvečeni duhovniki izključno moški,če je takšna Božja volja. Čistim srcem se bo ta po Sv.Duhu brez dvomov nedvoumno razodela…ni pa vezana na človeško tradicijo in zgodovino. Vem tudi,da sta tako Božja podoba kot krstno duhovništvo podarjena vsem krščenim,moškim in ženskam brez razlike in že zgolj to vas demantira. Vsak Kristusov učenec je tudi posvečen v Njegovo ime in poslan v Njegovem imenu med vse ljudi. Kristus sam pa se identificira celo in predvsem z najmanjšimi-pa ne samo s krščenimi.
        Pa še: Jezus Kristus se ni “umožil” marveč učlovečil in je pravi človek.
        Pravi človek je človek po Božji podobi: mož IN žena. Prim,1mz,5mz,mrd in drugje.

        • To zgoraj o “umoženju” preprosto ne drži. Midva sva človeka, a nisva neka generična človeka, temveč sva oba (predvidevam vsaj) moška. Resnična človeka, ampak človeka kot moška, ne pa v generičnem smislu. Moja mama npr. pa je človek kot ženska. Spolni dualizem je inherentni del naše človeškosti. Isto velja za Kristusa. Ko se je učlovečil, se je učlovečil kot moški. Zato je preprosto napačno govoriti, da Kristus kot človek-Bog ni resnično moški.

          Izraza po božji podobi (imago Dei) v povezavi z našim spolnim dualizmom ne smemo razumeti v smislu, je Bog nekakšen spolni hibrid, to je blasfemno!

  6. Ta pogovor lahko sklenemo z mislijo, da je taka Božja volja in da je oni že ve, jaz pa ne. Dobro pa naj bo! Samo da nismo podobni tistim trdosrčnežem iz sledečega besedila:

    Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. (Mt 19, 7-
    8)

  7. (moj pogled …)
    Bolj ko se zabrisuje ‘naravna delitev dela’ med spoloma, bolj se zapletamo – kot vedno, ko se človek dela ‘pametnejšega’ od Boga. Kmalu bomo ‘ugotovili’, da je Božja volja, da rojevajo moški. Da ženska mora ‘od hiše’ in pokazati, da je ‘enakopravna’, je danes tako rekoč ‘dogma’. Pa smo res srečnejši, ko improviziramo in z glavo rinemo v ‘naprednejšo’ smer? Stres, depresija, izgorelost, ‘živčnost’, … – sami zavidanja vredni ‘dosežki’ – (vsaj nekoliko) tudi kot rezultat dokazovanja ‘enakosti’ in ‘enakomerne porazdelitve dela’.

    Naš delček sveta je že tako miselno pohabljen in poženščen, pomehkužen – pa to pišem kot ženska in nimam nič proti ženskam: me pa boli, ko se vse mogoče namišljene funkcije in ‘potrebe’ postavlja pred najpomembnejšo, ki je ženski dana po naravi (= po Božji zamisli) – ta ostaja za ‘hobi’ (= če/ko je čas), otroci (če so) pa predvsem v breme, strošek in ‘blago za tranzit od poncija do pilata’. In potem je, kar je …

    Mogoče pa pogrešamo bolj ‘možate’ duhovnike?! Bolj zveste nauku in cerkvenemu učiteljstvu? Take, ki ne bodo zgolj čehljali ušes, temveč povedali, kaj je prav in kaj sledi, če ‘bluzimo’? Ki jih ne bo skrbelo drugega kot zveličanje (čim večjega števila) njim zaupanih duš? »Vroč ali mrzel« – ne pa mlačen, meglen, zdrizast pospeševalec relativizma …

    Jezusova mama ni bila duhovnica niti ministrantka, bila pa je zvesta učenka. In je naredila neprimerno več (in mi je zgled), ko je v svoji tihoti (‘premišljevanje v srcu’ …) živela, kar in kakor ‘je treba’. (»Kdor je najmanjši, …«) Evangelij celo ne navaja nobene ženske pri zadnji večerji …?? – čeprav je imel Jezus do žensk zelo naklonjen odnos (nikakor poniževalen ali ‘diskriminatoren’) in je velikokrat ravnal proti običajem tedanjega časa in okolja: govoril z neznanimi ženskami, jih sprejemal. Ko so ga vsi (razen izjeme – Janeza) moški ‘prijatelji’ zapustili, ko mu je bilo najhuje, so ženske vztrajale pod križem, s tiho prisotnostjo, sočutjem; kaj je pomenilo (koliko je bilo vredno) ‘službeno škofovstvo’ (apostolov), če so stisnili rep med noge?! »Različne so službe, različni so darovi …«

  8. Ne bi rad ljudi pretirano obremenjeval s sabo in svojim pisanjem, toda ne vem če je kdo od komentatorjev opazil zanimiv podatek, ki ga navajam zgoraj v pripisu k članku (sredi članka se nahaja, v vijoličnem kvadratku), da tudi del naše uradne teološke srenje (uredništvo revije Communio namreč) simpatizira s kritičnimi pogledi na amazonsko sinodo. Do sedaj takega kritičnega tona ni bilo zaznati v tem miljeju, kar kaže na to, da je ta sinoda res kaplja čez rob, kot je razvidno tudi iz odmevov iz tujine.

Prijava

Za komentiranje se prijavite