Poročena s tepcem. Kako naj z njim gradi edinost?

32
1493

Tole vprašanje sem dobil pred časom: Rada vas poslušam in berem in se vam zahvaljujem za prispevke. Imam le eno pripombo. Ves čas poudarjate pomen edinosti med možem in ženo. Pa ne gre vedno.

Moj mož se je po poroki zelo spremenil. V družbi vernih kolegov in duhovnikov se še vedno obnaša kot dobra katoliška ovčica, v družini pa je čisto drugače. Recimo, pred otroki stalno zaničuje Cerkev. Temu se uprem.

Ko se peljemo z avtom se ne priveže. Alarm tuli, otroci ga prosijo, naj se priveže, on pa nič. Na prehodu za pešce pred otroki hodi v rdečo, jaz jih pa zadržujem, da ne gredo za njim v nevarnost. In še bi lahko naštevala … Jaz od otrok zahtevam, da se v avtu privežejo, da ne hodijo v rdečo, da hodijo v cerkev. S tem seveda možu nasprotujem – tudi vpričo otrok. Pomembno se mi zdi, da ohranim sebe in otroke žive.

Pogovarjati se noče. Išče izgovore, češ naj ne težim, naj ne kompliciram, da nima časa za take reči. Prosim, napišite tudi kaj na to temo.

Janja

Draga Janja, res vam ni lahko. Vaš mož se obnaša kot tepec (SSKJ: omejen, neumen človek). Namerno sem uporabil težak izraz. Ne morem drugače reči.

Omejenost se kaže v njegovi nezmožnosti videti prihodnost svojih otrok, ki bodo ponesli zgled očetovega obnašanja v svoja življenja. Tako obnašanje je tudi neumno. Kdo pa želi škoditi svojim otrokom!

Postavlja se nad pravila. Pred otroki.

Kot oče je odgovoren, da otroke pripravi na realnost življenja. Ena od realnosti življenja pa so zakoni, predpisi, pravila, … ki se jih vaš mož ne drži. S tem dela škodo otrokom, ki se bodo naučili – od očeta!, da se pravil ni treba držati.

On, ki bi moral biti varuh pravil, avtoritete, se postavlja “nad”. Tega se bodo navzeli tudi otroci, posplošili na vse avtoritete in še nadgradili. Sami ugotavljate, da je to smrtno nevarno. Res je. Morda bo nekoč vajin sin vozil avto, ne upošteval pravil, divjal … zapeljal s ceste in se ubil. Bog ne daj da bi bilo tako!

Mož je v družini tudi tisti, ki zagotavlja varnost. Vi se seveda ne morete počutiti varne, če pa so ogrožena življenja vaših otrok.

Vaš mož je tudi dvoličen – pred vernimi se obnaša ‘kot dobra katoliška ovčica’, v družini pa govori – kar na splošno – zaničevalno o Cerkvi. Ni je hitrejše poti stran od Boga, kot je dvoličen odnos in dvolično obnašanje. Otroci bodo postali – najkasneje v puberteti – cinični, zaničevalni do Cerkve in bodo vero izgubili.

Pogovarjati se noče

Pravite, da mož pogovor zavrača, kar je izjemno neljubeče in nespoštljivo do vas. Lahko ga spomnite, da je pri poroki obljubil, da vas bo ‘ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja’. Možje in žene se pač moramo pogovarjati. S tem gradimo edinost, ki edina omogoča tako vzgojo otrok, da bodo pripravljeni na realnost življenja. In gradnja edinosti ni opcija, pač pa nekaj kar se mora (prim. 1 Mz 2,24).

Lahko vaju pripelje do ločitve

Ošabno obnašanje vašega moža seveda vodi v slabe odnose, v stalne spore, … sčasoma to pripelje do ločitve. Če se pa že ne bosta ločila (ker bo mož še vedno želel igrati ‘dobro katoliško ovčico’), bosta sčasoma postala zajedljiva, manipulativna, polna prezira in zamer. Slab zgled za otroke tudi glede vstopanja v zakonsko zvezo.

Edinosti z neumnostjo ni!

Razčistimo kar takoj na začetku: edinost z neumnostjo nikakor ne pride v poštev. To ste sami dobro ugotovili. Življenje vaših otrok je pač pomembno in ga je treba zavarovati. To delate. Hvala Bogu.

Vi se zavedate problema, mož pa ne. Ali pa to skriva in se izmika. Ali pa nagaja. Ne vemo kaj je prinesel iz mladosti. Najbrž se noče spremeniti. Torej lahko delujete le vi.

Kaj konkretno storiti?

Kot krščanska žena ste dolžni ‘ljubiti in spoštovati moža vse dni svojega življenja’. To ste ob poroki obljubili. Takrat niste izrekli nobenih izjem, recimo: “… razen, če se mož obnaša kot tepec.”

Morda je videti, da zagovarjam taka dejanja. Nikakor ne! A brez naravnanosti na ljubezen in spoštovanje, brez potrpežljivosti ter brez ljubečega in spoštljivega delovanja ne bo šlo.

  1. Molitev: Sklepam, da sta verna zakonca. “Neusmiljeno” začnite moliti za moža, za njegovo spreobrnjenje. In tudi zase, da ga boste mogli ‘ljubiti in spoštovati’, četudi se obnaša kot tepec. Težko je, vem. A če Bog ne obupa nad grešnikom, tudi vam ni treba. Molitev je na prvem mestu. In ne na zadnjem, ko vse drugo odpove.
  2. Spoštovanje: Izkazujte mu, da ga spoštujete, tudi če se obnaša kot tepec. Obenem pa ne pustite, da mož hodi po vas – da ste njegov predpražnik (kot pravi Emerson Eggerichs v knjigi Ljubezen in spoštovanje). Spoštovanje moža ne pomeni, da zagovarjate njegova dejanja, da dopuščate, da se kar ponavljajo. Spoštujte ga, ker je preprosto vaš mož, ker je ustvarjen po Božji podobi (prim. 1 Mz 1,26), ker je Božji dar vam in vajinim otrokom. In ne zato ker bi si to zaslužil. Si ne.
  3. Potrpežljivost in upanje: Težko rečem, če se bo mož odzval na vaše izkazovanje spoštovanja. Še težje je reči, kdaj se bo odzval. Lahko dolgo vztraja v neumnostih. A vseeno, mi kristjani upamo celo proti upanju, kar pomeni, da – kot pravi papež Frančišek – je naše upanje sposobno iti onstran človeškega razmišljanja.
  4. Svetovanje: Poiščita si dobrega zakonskega terapevta, ki ima krščanske korenine. Pika. In oba hodita. Če mož ne bi hotel, mu bo treba pomagati k odločitvi. Tudi tako, da rešujete svojo kožo in kožo svojih otrok s tem, da odidete.

Včasih tepci pri svojem vztrajajo do konca. Tak svetopisemski tepec je Nabal, mož od Abigajle (1 Sam 25). Ni se dobro izteklo zanj, za Abigajlo se pa je. Vse dobro vam želim.

Foto:Mabel AmberPixabay

32 KOMENTARJI

  1. Predojdipalec pač, ni pomoči. Prepozno. Zavračanje avtoritete in Avtoritete – bazičnih pravil. Kot Šarec. Kot Pahor. Kot naš p. Frančišek. Vse po svoje, pubertetno uporništvo v škodo sebe in vseh.

    Takšna je danes naša civilizacija. Vsi so bogovi. A v Svetem pismu je rečeno, da so bogovi tisti, ki so v Svetem Duhu. Torej je predojdipalec le malo govno. Moško ali žensko.

    Rešitev je torej na dlani. Jezus ga je jasno povedal, ko je pojasnil, kdo je lahko njegov učenec.

  2. Ne razumem najbolj konteksta. Je zgornji post kopirano javno pismo bralca (no bralke) iz neke revije? Potem ga ne odobravam. Če pa je zasebni nasvet, pa razumem, da se tako verna ženska empatično pogovarja z drugo verno žensko.

    Ne razumem, kako je možno iz dejstva, da je nekdo vpričo otroka ignoriral rdečo luč za pešce, sklepati, da spravlja otroke v nevarnost. Če greš pri rdeči peš čez zebro, te bo policist kaznoval le v državah za železno zaveso: Rusijo, Madžarsko, Slovenijo … V Združenih Državah po policist ocenil, da si v primerjavi z avtom ti šibkejša stran in, če si se tako odločil, pač sprejmeš posledice svoje odločitve. Ta je lahko tudi racionalna, če avtomobilov ni v bližini.

    Če tega očeta gledajo otroci, pa se zgodba v temelju spremeni. A še vedno si jaz o človeku, ki ga ne poznam, ne bi upal tako soditi. Kaj pa če otroke uči, katera pravila naj kršijo? Pred nekom, ki vrši fizično ali samo psihično (ali celo samo finančno) nasilje večkrat ni mogoče pobegniti drugače, kot da še sam prekršiš katero od pravil. Morda uči otroke, naj prekršijo nepomembna pravila. In rdeča luč za pešce kot šibkejšo stran, če ni avtomobilov na cesti, je takšen primer.

    Nadalje ni mi jasno, ali je omenjeni gospod šimfal papeža, vse škofe po vrsti ali nekega duhovnika, ki sedi v zaporu zaradi spolnega napada na otroka. Napad na “Cerkev” se mi zdi preohlapno opisan.

    Tudi formulacija “jaz ščitim otroke” mi je nekam znana. Ni nujno, da je vedno pravilno ugotovljena.

    Hm, “pogovarjati se noče”. Tudi to sem že slišal. Definitivno je izraz šibkosti. Zakaj je tako zelo šibak? Beats me. Razlog je lahko od tega, da okolica tolerira nasilje do njegovih otrok, do tega, da je nepopravljivo slabo vzgojen.

    Skratka premalo podatkov da bi lahko sodili. A dovolj za “nogometno tekmo”.

    • Precej je odvisno od tega, kako jemljemo pravila (katerakoli): kot nebodigatreba ali kot ‘varnostno ograjo’. In kako se nanje odzivamo. »Pravila so zato, da jih kršimo«, smo mnogokrat slišali. (Najprej kršiš ‘nepomembna’, nato stopnjuješ …) Niso mogoče pravila zato, da nas usmerjajo, olajšujejo skupno bivanje, nas razbremenjujejo stalnih tehtanj (kako in kaj narediti v določenih situacijah) …? Predvsem pa: ne spoštujemo pravil, ker se bojimo policajev!! Čeprav, se zdi, je pogosto res ravno nasprotno: ker nismo zreli, jih potrebujemo, da nam vlivajo vsaj malce strahu in previdnosti (udarec po denarnici je dobro vzgojno sredstvo …). Tako smo policaje nehote spremenili v ‘varuške’: kot majhen otrok potrebuje trdno roko, da ga pravočasno zaustavi, preden skoči pod avto, pogled voznika bega v daljavo ceste, če za kakšnim grmom morda ne tiči policijski avto …

      Posledica nevzgojnih potez staršev (tudi mame, seveda!) je otrokovo ‘spoznanje’: »Ko bom velik, bom lahko počel, kar bom hotel.« Mar vi, g. Igor, lahko počnete ‘vse’? In četudi bi počeli ‘vse’: moja svoboda se konča, ko trči ob svobodo bližnjega. Lahko nepremišljeno skačem po cesti in ogrožam svoje življenje (no, če sem natančna, tudi tega ne smem, ker sem dolžna varovati svoje življenje – toda če izpustim ta pomemben vidik), toda zavedati se moram, da s tem ogrožam tudi življenje, varnost, zdravje naključnih voznikov, ki bi – vozeč po predpisih – trčili vame. Drugače: kot voznik si verjetno nihče ne želi nepredvidenih ‘skakajočih’ peščev na cesti. In kako naj bi se naučili spoštovati ‘velika in pomembna’ pravila, če še majhnih ne zmoremo?

      Priznani prevajalec je med besedami, ki so vsebinsko zelo močne in lastne slovenščini, izpostavil ‘poštenje, poštenjak’ – kar je bila pregovorna lastnost Slovencev. Z majhnimi odkloni je v dokaj kratkem časovnem obdobju resnično uspelo preoblikovati naš ‘narodni značaj’ – če naj sklepamo po ‘lumparijah vseh sort’ v vseh porah družbe. Mar ni to posledica neupoštevanja osnovnih načel: ne laži, ne kradi, spoštuj …? Kristjani jih imamo skrčene v 10 ‘pravil’, ki jih lahko združimo v eno samo (dvodelno): imeti rad Boga in bližnjega, kakor sebe. Pa tudi to, ki ni vezano na krščanstvo (temveč na ‘naravno pravo’, (pod)zavestno zapisano v (defolt!) vsakem človeku): Naredi drugim to, kar želiš, da drugi naredijo tebi oz. ne naredi drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi … Kot matematik zlahka izračunate, kaj pomeni majhna napaka, recimo za pol stopinje zgrešena smer križarke, ki pluje preko Atlantika: ne le ladja, pač pa vseh 5 ali 10 tisoč potnikov pristane na napačnem kraju.

      • Jaz začenjam močno dvomiti v to pregovorno lastnost, da bi bila sploh kdaj resnična, niti blizu. Najprej, že to je sumljivo, da za noben drug narod na svetu še tega nisem slišal, da bi imel to pregovorno lastnost?!
        Razvoj dogodkov pa to samo še potrjuje. Razmah komunizma in obnašanje desnice to potrjuje. Razvoj družbe v suženjsko družbo je posledica ravno tega nerazumevanja postave, morbidnosti družbene kulture.

  3. Zanimivo je, da je splošno sprejemljivo uporabljati izraz “poročena s tepcem”, če bi mož uporabil izraz “poročen s tepko”, bi ga okarali, da je nespoštljiv do žene in da naj v javnosti ne kritizira.

    • Olajšava uporabljenega izraza: ‘izposodil’ si ga je moški in z njim označil ravnanje moškega .

      • Vendar ne spremeni poante, kaj je bolj ali manj družbeno sprejemljivo.
        Na splošno so ženske bolj nagnenjene k kritiziranju svojih mož, kot obratno. Ne bi rekel, da zato, ker moški delajo več napak.

  4. Kot prvo: Poročena s tepcem (v naslovu). Ženska, ki je poročena s tepcem, je tudi sama tepec (če smo dosledni: tepka). Ni se človek spremenil s poroko; takšen je bil že prej. Če je ženska za to vedela in se z nim poročila, potem je tepka. Ča pa tega ni vedela, je seveda tudi tepka.
    Kot drugo: Kako naj z njim gradim edinost? (v naslovu). Graditi edinost v zakonu? Nesmisel! Razumevanje, potrpežljivost, empatija – DA! Kaj pa jing – jang, moški in ženski princip? Ameriški psiholog dr. Wayne Dyer je v svoji knjigi “Življenje kot igra”, svetovni uspešnici, nazorno zapisal: “V vsakem razmerju, kjer dva človeka postaneta eno, je končni rezultat dva polovična človeka.”

    • Mislim, da bi bila zgodba lahko tudi obrnjena: ona frfrasta, on dosleden – tako da razpravljanje, kdo je tepec/tepka niti ni ‘v prvi liniji’. Dejstvo pa ostaja, da je enotnost v vzgojnih načelih bistvenega pomena za vzgojo otrok. In drugo dejstvo: da ima večji vzgojni pomen naše neverbalno (starševsko) ‘vzgajanje’: zgled. Otrok ne bo posnel naših dobrih namenov, teoretiziranja in lepih želja, temveč naše vzorce obnašanja. Zato vzgajamo vsak trenutek, tudi (še zlasti?) takrat, ko se te funkcije ne zavedamo in se ne ‘kontroliramo’ (= ko delujemo taki in iz tega, kar smo v resnici).

      Mogoče bi morali doreči, kaj komu pomenita izraza ‘edinost’ ali ‘enost’. Jaz ju razumem kot dopolnitev posamičnosti vsakega, pri čemer nihče ne izgubi svoje identitete. Res pa je, da brez prilagajanja, usklajevanja, tudi popuščanja in sklepanja kompromisov ne gre. Zagotovo pa ne gre, če ta prizadevanja niso dvostranska.

  5. Predojdipalnost je demonsko obleganje, tole spodaj v linku pa je že popolna obsedenost, ki se ne more več skrivati. Demonka Jezabela najprej zapeljuje, potem prevzame oblast in končno uniči: duhovnika ali verno družino. Tudi portal, društvo ali forum. K sreči je tale revca že stara in tako divja, da je bil s tem duhovnik rešen pasti, če pa bi bila mlada, potrpežljiva, delovna in ljubezniva, pa bi prav lahko padel, a nadaljevanje bi bilo enako: uničiti duhovnika in s tem župnijo.

    S takimi primerki lahko “enost” poskuša le papež, Jezus je ni poskušal, kajti na zemlji sta le dva rodova: rod kajnov in in nekaj abelov. Nemogoče je v zakonu z demonsko osebo ustvariti “enost”, če nista oba popolnoma predana Bogu in njegovi Besedi. Če se vztraja, se demonski rod nadaljuje v otroke in vnuke.

    K sreči je tale Jezabela tako pretiravala, da jo lahko še slepec prepozna:

    https://www.24ur.com/novice/svet/porocena-60-letnica-zupniku-posiljala-ljubezenska-pisma.html

    • Seveda je jasno, o kakšni enosti je govora, malo je pa le treba evangelij prelistati. Mt 19,5;

      “in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.”

      • Hvala David in hvala Marta za dobro pojasnilo. V Svetem pismu se štirikrat pojavi tole o “enem mesu” – prvič že v 1 MZ 2,24. Če se nekaj 4x pojavi v SP, je pač pomembno.

        In pravzaprav vemo, da je brez dopolnjujoče edinost v zakonu težko – na vseh področjih: od organizacije dnevnega življenja, odnosa do staršev, do vzgoje otrok, do Boga, do spolnosti, tudi do denarja. Mi na seminarju o denarju govorimo kot od edinosti “najinega odnosa do denarja”. Vse dobro.

  6. Aleš, nekaj pa morda pozabljate na seminarju, a je ključno, da lahko vse ostalo, kar si naštel, nekoč kasneje zaživi. Doktor Rugelj se je kar dobro spoznal na družinsko terapevtiko, četudi najbrž ni bil veren v našem smislu, je poznal osnovne zakone življenja. Zato je mlade ženske pred vstopom v partnerstvo (posebno tiste, ki so bile iz težavnih družin), nenehno opominjal, svetoval, moledoval in učil:

    Ne dajte se oploditi vsaj tri leta! V tem času pa se učite in opazujte “kam pes taco moli”. Kajti obstajajo moški, ki so sposobni svojo odvisnost ali drugo potencialno patologijo skriti tudi za več let, ko pa pridejo otroci, demon skoči nazaj na oder. Seveda enako velja za bodoče partnerke – tudi 6 ali 8 let znajo svoj primanjkljaj prikrivati, se ne soočiti z njim, ko pa je poroka, se počasi zredijo (ali kaj drugega) in ven pride povsem druga, moreča in nevarna oseba. Ne delati na sebi je torej zanesljiva pot v pogubo, kajti vsi s seboj nosimo prirojene in pridobljene kikse.

    Zato je pot tradicionalne Cerkve preteklosti edina prava. Dolgotrajno spoznavanje drug drugega v vseh okoliščinah, čistost do poroke, če le gre, ob tem pa zelo intenzivno iskanje Boga ter prebiranje Besede in PRAVILNIH razlag Besede. Brez tega je vse samo demonsko življenje v nenehnih sporih/seksu, otroci pa vse to gledajo, in ne delajo, kar se jim govori, ampak kar starši delajo. In imamo demonsko civilizacijo, saj smo slabši od živali, ker živali živijo po živalsko, mi pa še demone zraven povabimo.

    Potem pa je razhod prepovedan, torej lahko eden od partnerjev pride domov obseden od hudiča, popolnoma drugačen in odločen, da ostane v tej moči, drugi partner pa mora potem uničiti še svoje življenje in življenje otrok? Jezus tega ni počel, vedno se je umikal stran celo od lastnih ozdravljencev. Kajti Nebeško kraljestvo je vrednejše od družine, ki nepopravljivo patološka. In če kdo odide, ter najde Boga, bo s tem rešil tudi bivšo družino.

    • “Potem pa je razhod prepovedan”

      Katoliška Cerkev pozna ločitev od mize in postelje, saj je mnenje, da nihče te sme prisiliti, da bi živel z nekom, ki te trpinči. Sicer pa so Jezusove besede:

      Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Mt 19,6)

      Tako nas Bog gleda iz nebes ter se zgraža: “Poglej ta dva, kaj delata! Združujeta se v mojem imenu! Jaz ta dva že nisem združil! To delata svojevoljno!” 😉

  7. Gospa Marta, 🙂

    Meni je fraza “pravila so, zato da se kršijo” preveč “umetniška”. Sam raje razmišljam po računalniško (matematično) o hierarhiji pravil. Če je v križišču policist, semafor ignoriramo. Če gori semafor, “kršimo” prometne znake. Če je ogrožena varnost naših otrok (ali drugih ljudi), ignoriramo še policista. Itak nam bo na koncu za to osebno izrazil hvaležnost. Če se otrok zaljubi, ignorira očetovo navodilo, naj bo točno ob desetih doma. 😉

    Navsezadnje tudi Republike Slovenije ne bi bilo, če ne bi kršili celega kupa nižjerangiranih pravil: ozemeljsko celovitost SFR Jugoslavije, “bratstvo in enotnost” in vodilno – avantgardno vlogo ZKJ, da naštejem samo nekatera …

    A da se vrnem k zgornjemu očetu. V Združenih Državah je (vsaj pred 30 leti je bilo tako) izredno visok delež voznikov vozil nepripet. Ogromno tudi iz protesta, ker so to vtikanje države (ko ne ogrožajo drugih voznikov na cesti) razumeli kot ustavno sporno”. Svoboda kot višja vrednota od življenja. Tako da iz danega primera ne morem razbrati, ali je oče tečen samovšečnež, ali otrokom podzavestno privzgaja kljubovanje tudi v podrejenem položaju.

    Me pa moti nekaj glede (belih in sivih) laži. Če bi me v Srbiji nekdo prosil, naj po telefonu povem, da ga ni doma, bi samoumevno sledilo: “Marš, đubre pokvareno. A moj ćeš obraz da kaljaš?!? Laži sam, ološu!”

    V Sloveniji pa nekako ni v redu niti, da sem ta komentar zapisal med narekovaje. Vljudnost se v hierarhijo vrednot postavi visoko nad resnico.

    • Pišuka, jaz bom pa samo gospodu Igorju povedal, kako jaz prečkam cesto. Najprej pogledam, ali me otrok gleda. Če me, potem strogo po pravilu, saj vendar moram biti zgled. Če ne, ponovno pogledam, ali je kje kak policaj. Mu ne mislim nič plačati. Če ga ni, ponovno pogledam, ali je varno iti čez cesto. Če je, hitro pot pod noge.

      Zanima me, je to matematično pravilno?

      • Ej jej jej, gospod AlFe! V Vaši enačbi manjka konstanta: “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme!” Nič ne piše: “razen če ni policaja ali otrok” :).
        (Ampak jaz nisem matematik. In odgovarjam, čeprav še vprašana nisem bila 🙁 )

      • Enako, enako. 😉

        P.S. Gospa Marta, zakaj bi Boga jezilo, če prečkamo cesto pri rdeči? Saj je to človeška zapoved in ne Božja.

        Pri tem moramo resno paziti le, da nismo slab zgled otrokom. Ker otroci res ne razumejo, da pri njihovi hitrosti in majhnosti zanje enostavno ne veljajo enaka pravila kot za nas.

        • Malce me spominja na moje večerne prepovedi, ko malček tik pred spanjem prosi za ‘repete’, npr. kakšno sladico. “Dovolj je bilo za danes. Pred spanjem se ne sme jesti.” In ga spravim spat. Potem pa, ker od utrujenosti nisem sposobna kaj pametnega početi, sama sežem po porciji sladkega … Mar ni to dvoličnost? Škodujem pa predvsem sebi (kot ugotavlja g. David: “se počasi zredijo … 🙂 “). Ne glede na to, da me malček ne vidi pri kršenju lastne prepovedi, ne morem reči, da sem ‘dober zgled’. Kaj menite? Najtežji del vzgoje je … vzgoja samega sebe – bi rekla.

          Podobno se mi zdi: noben naš prekršek Bogu popolnoma nič ne škoduje – torej bi lahko bil ‘brezbrižen’ glede tega, kaj počnemo. Pa ni: želi nam le najboljše. Če se že ‘jezi’, se jezi kvečjemu zato, ker vidi, kako škodujemo sami sebi (se v bistvu ‘jezi namesto nas’). Prav zato nam je dal navodila (pa ne prometna!), da bi nam olajšal življenje in nam preprečil marsikateri ‘trk’ in ‘zdrs’ s poti.
          Toda bojim se, da sva se oddaljila od vsebine članka …

  8. Vsekakor pa ni za pozabiti, da je tu še Marija, ki vozle razvija:

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/D66FD29ED1971DBFC1257F72003B51AE/$FILE/MARIJA%2C%20KI%20RAZVEZUJE%20VOZLEM.PDF

    Že v pozabljeni preteklosti so se po tej devetdnevnici razvezali vozli nekaterih družin. Aleš je sicer napisal: ““Neusmiljeno” začnite moliti za moža, za njegovo spreobrnjenje,” a se sam s tem tempom ne strinjam, to je strahoten psihični pritisk na osebo, ki bo zaradi tega še bolj zmedena oz. divja. Enostavno se ima rad sv. Marijo, se moli, in se NJEJ prenese težavo. Pri tej varianti zdravljenja valov ni mogoče umiriti s tem, da udarjamo po njih. Prava molitev je le redko s silo, še posebej če se zdravi dušo, ki nam je blizu. Neusmiljeno se le demone izganja, a če so okoli nam ljube osebe, to ne gre, ker so tudi prašiči skupaj z demoni pobegnili v jezero in se utopili.

  9. Kot krščanska žena ste dolžni ‘ljubiti in spoštovati moža vse dni svojega življenja’. To ste ob poroki obljubili. Takrat niste izrekli nobenih izjem, recimo: “… razen, če se mož obnaša kot tepec.”
    To je pa res oprostite bolano..dolžan ljubiti… Od kdaj se pa ljubezen smatra kod dolžnost…oziroma ljubiti na komando…Tole bi vam pa še pravniki na cerkvenem sodišču, kjer ugotavljajo ničnosti zakon najverjetneje objasnili, da ste udarili zelo mimo.
    Tak mož je najverjetneje velik hinavec, ki se dela kristjana… v resnici pa je motena oseba, to še najmanj.
    Čimprej, ga naj postavi pred dejstvo, da se obnaša kot človek, ali pa gre od njega dokler je še čas…
    In naj tudi vloži zahtevo za ničnost zakona, ker to ni noben krščanski zakon…pravniki bodo to pritrdili in gospoda napotili ne k zakonskemu svetovalcu ampak psihiatru.. Gospod Čerin, vas pa prosim, da še enkrat preberite kaj pomeni ljubezen… ali kot pravniki pravijo ni pravic brez dolžnosti… torej ima gospa pravico tudi do normalnega odnosa…

  10. falcon:”dolžan ljubiti”je res podobno izrazu dolžan dihati in tudi približno toliko smiselno…v resnici pa niti brez enega niti brez drugega ne preživimo.
    Smo se pa dolžni držati dane zaobljube ,besede,zaveze,če smo se zanjo res svobodno,prostovoljno odločili ali pa škodujemo tako sebi kot bližnjim.

  11. Pišuka! Še niste umaknili ta članek? No, dobro. Potem pa še eno vprašanje za gospo Marto:

    Včeraj sva se peljala z ženo po avtocest. Že takoj na vstopu je začela, da ne bom prehitro vozil pa to pa ono … Uf, mi je šla na jetra pa sem takoj pospešil na 150. Oziroma, koliko mi je dopuščal promet pred menoj. In je utihnila! Sedaj pa vprašanje. Je tista žena iz Aleševe zgodbe kaj podobna moji? Moja sicer še ni pisala v rubriko Zaupno v reviji Ognjišče …

    • Dvomim, da boste prebrali zapozneli odgovor (po moji odrezanosti od interneta). Hmm, kaj najprej pomislim? Kakšen neki je ta šofer, če se ženi zdi zelo pomembno in nujno, da mu še po toliko letih (skupnih voženj) vedno znova recitira osnovna pravila vožnje? (Iz suhega opisa ni razviden motiv ‘sitnarjenja’ :).)Po drugi strani pa sama svoje mnenje raje zadržim zase, če vem, da bi z njim povzročila ravno nasprotno od želenega. V obeh primerih je največ, kar lahko kot sopotnik narediš, da prosiš vse angele varuhe za posredništvo … Vendar, kot pravi tisti vic: ko je duhovnik po nesreči okregal angela varuha, ker ni preprečil nesreče, se je angel oglasil: “Ko je šlo čez 150 na uro, sem skočil iz avta.”

      • Kaj pa sledeča šala:

        Mož in žena se po prometni nesreči, urgenci … zbudita v bolniški sobi:
        Mož: “Zakaj nisi pritisnila na zavoro, ko sem ti zavpil?”
        Žena: “Ti se pa že ne boš drl name!”

  12. Zelo aktualen prispevek, nisem pa prepričan, da avtor vidi realno stanje, čeprav se z njim načeloma vse strinjam.
    Ženino ravnanje občudujem, saj se bori za dobre stvari.
    Sicer pa bi jo preminuli psiholog Anton Trstenjak vprašal, ali se je mož tako obnašal že pred poroko. Če bi odgovorila pritrdilno, bi pa rekel, da je vedela, v kaj se podaja. Če bi odgovorila nikalno, bi ji rekel, da je ona naredila moža takšnega, kakršen je. Potem bi ji on najbrž rekel, da naj v razmerah kakršnih je, naredi dom čimbolj prijeten. Tudi tepci počasi spoznajo, kaj je v redu.
    Jaz pa bi jo vprašal, ali res ne stori nobenih napak. Morebiti jih stori, pa se ji ne zdijo važne. Možu se pa zdijo in potem ima on “vse razloge”, da se obnaša grdo. Vprašal bi jo tudi, ali moža kaj pohvali. Gotovo kaj dobrega stori in to je treba pohvaliti. Predvsem pa bi ji rekel, da ni treba greniti moža brez potrebe. Predvidevam namreč, da mož ne zahteva, da so ona in otroci v avtu nepripeti. Varnostni pas je gotovo rešil precej življenj, toda tudi ohraniti zakon je najbrž enako pomembno. Če se bo ločila od moža, se bo tudi od otrok.
    Edinost naj gradi s taktiko, da naj moža veliko bolj pohvali kot kritizira.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite