Pornografija, škofje in medijska brozga

15

Zgodba, v kateri »zmiksamo« škofa in spolnost ter jo še malo popopramo, bo zagotovo zmes, ki jo bodo ljudske množice z veseljem použile. Do nedavnega je za največjo tozadevno afero veljala »pornografična brošura« škofa Jegliča, ob kateri so se pred dobrimi stotimi leti liberalni varuhi javne morale strahovito pohujševali in zgražali. Primera obeh nekdanjih ljubljanskih nadškofov danes pa kažeta, da se družba v stotih letih ni bistveno spremenila.

»Iz naših farovžev«

Zgodbe o spolnosti in duhovnikih so del železnega repertoarja gostilniških debat, vaških opravljivk in sočnih vicev. To so teme rumenih medijev, ki pogosto služijo tudi kot predmet političnih obračunavanj s Cerkvijo ali konzervativnim političnim telesom. Poročanje današnjih medijev pa je v primerjavi z liberalnim tiskom izpred sto let še razmeroma prizanesljivo, saj so bili takrat tovrstni trači redne rubrike dnevnega liberalnega časopisja (»Iz naših farovžev«),  pojav pa je bil tako razširjen, da ga ni preseglo niti nadvse ljubeče pisanje o Cerkvi po drugi svetovni vojni. Višje kot je klerik v cerkveni hierarhiji, bolj vroča je zgodba, zato so zgodbe, v katerih nastopa škof, »bestsellerji« in nekaj takega se je zgodilo leta 1909, ko je škof Jeglič na »svitlo dal« svojo brošurico Ženinom in nevestam.

»Pornografična brošura« ljubljanskega škofa

Škof Jeglič je v svoji pastoralni praksi spoznal, da so mladi povsem nepoučeni o spolnem življenju, tako po zdravstveni, moralni kot verski plati, zato je sklenil napisati knjižico o tej tematiki. V knjižici je osrednjo pozornost namenil »zakonski združitvi« in podal precej podrobnih napotkov, ki so temeljili na »prepotrebni sramežljivosti«. Odveč je pripomniti, da je bil v tistem času pouk o spolnosti popolna tabu tema v celotni družbi ne le v Cerkvi in so tisti duhovniki, ki so izvedeli za škofovo namero, le zardevali in zmajevali z glavo. No, knezoškof se ni dal in je vseeno sklenil stvar izdati in konec oktobra 1909 je na policah Katoliške bukvarne pristala knjižica z rdečimi platnicami. Tri dni po izidu je časopis Slovenski narod sprožil pravo serijo člankov o brošurici, v katerih se je neizmerno pohujševal nad »škofovo knjižico o zakonski mesenosti« in z obilico dvojne morale zasmehoval ter napadal škofa: »To ni nič drugega kot s tercijalskim vzdihovanjem prepleten pornografični spis, navadna svinjarija. /…/ Kaj tako osoljenega, opopranega, papriciranega, s španskimi muhami prepletenega še ni bilo natisnjeno v slovenskem jeziku. /…/ Cankarjeva Erotika je prava limonada nasproti papriki, ki jo ponuja naš najvišji pastir ženinom in nevestam.« Škofa so obtoževali vsesplošnega pohujšanja in zaslužkarstva, češ da želi s prodajo teh »pornografičnih bukvic« mastno zaslužiti, oz. ga razglasili za duševno norega, saj: »Čudno je, da se je jel škof na svoja stara leta pečati z intenzivnim proučevanjem spolnih vprašanj. Normalnih ljudi v njegovih letih taka vprašanja več ne zanimajo. Če se torej škof za take stvari tako intenzivno zanima, je to samo znak, da v njegovih možganih ni vse v redu.«

Resnici na ljubo so se nad škofovo knjižico pohujševali tudi v katoliškem taboru, ki se je znašel v silni zadregi. Zaradi negativnega odziva je škof knjižico hitro umaknil s prodaje, Slovenski narod pa je nato natisnil posebno brošurico Kaj pravi brošura škofa Antona B.? z najbolj za tisti čas žgečkljivimi citati in knjižica je postala prava prodajna uspešnica. Škofov tekst so ponatisnili celo v tujini, močan odmev pa je bil čutiti po celotni monarhiji in celo izven nje.

Jeglič je imel z izdajo drobne knjižice povsem dobre namene, a je bil z resno obravnavo spolnosti takrat daleč pred časom; v tem oziru je bil celo pionir spolne vzgoje na Slovenskem. To priznanje so mu kasneje izrekli tudi nekateri liberalni zdravniki, a se je takrat zaradi nezrelosti družbe in medijske gonje liberalcev vse skupaj izjalovilo in speljalo v hihitajoče obrekovanje in zasmehovanje. Liberalcem, ki so zgodbo izrabili za napad na škofa, je ob izbruhu afere kazalo zelo dobro, na koncu pa se jim je vse skupaj vrnilo kot bumerang in jim celo močno škodovalo.

Temna stran meseca slovenskega žurnalizma

Podobnost z današnjimi časom, ko se pred nami odvijata dve odmevni »aferi« nekdanjih ljubljanskih nadškofov, je več kot očitna. Tudi danes politično motivirani varuhi javne morale z obilico sprenevedanja in dvojnih meril zgodbi izrabljajo za obračun s Cerkvijo. Če primer Uran, vsaj zaradi načina obveščanja in odtekanja informacij v javnost, kaže tudi na temno stran meseca vrha slovenske Cerkve, pa lahko v primeru Rode govorimo o temni strani meseca slovenskega novinarstva. Časopis, ki je z objavo senzacionalistične novice o domnevnem očetovstvu sprožil pravi medijski stampedo, se kardinalu zaradi natolcevanj in robatega pisunstva ni v ničemer opravičil, še več: nadaljuje s svojo zgodbo, namiguje na neverodostojnost rezultatov raziskave testa DNK ter se nepopisno zgraža nad vloženimi tožbami. Na koncu se je pokazalo, da je afera Rode – Stelzer res škandalozna in sprevržena, a v povsem drugi luči. Vse bolj jasno namreč postaja, da sta se v tem primeru pobratila globoko osebno sovraštvo do kardinala, kot ga lahko gojijo le zagrizeni konvertiti, in podatki neke službe, pridobljeni iz nekih drugih časov, ko se je natančno beležil vsak premik duhovnikov in vestno popisovalo vsako »sumljivo« prijateljevanje. Da danes naša glavna časopisna hiša pristaja na način delovanja, katerega temelj so osebne travme, obrekovanje in ovaduštvo, je bizarno, pritlehno in žalostno, a hkrati ob dejstvu, da je še pred kratkim na čelu te medijske hiše sedela oseba s službenim imenom »Lingvist«, niti ne preseneča preveč.

Foto: NŠAL

Knjižica je dostopna: Dibl

 

 


15 KOMENTARJI

  1. vseeno je pa mičkeno smešno- ob vsem, kar se je dogajalo in se še- pa ob tem, da smo ljudje uastvarjeni kot spolna bitja, imeti spolnost za tako velik greh, da o njej ne smemo niti brati
    🙂

  2. prav tako mičkano smešno je, da je edina reakcija, ki jo zmoremo ob takih liberalnih moraliziranjih “v jok pa na drevo”.
    po moje zato, ker rkc ne pozna vzgoje ampak se širi z indoktrinacijo.
    vzgojeni kristjani bi rekli “so what” pri ideološko streniranih pa se ob vsakem moraliziranju sproži zgoraj opisani pogojni refleks in točenje krokodiljih solza…zato res vsi nujno rabimo novo evangelizacijo
    Pridi in poglej https://www.box.com/s/6k5nyjadfibtwj94dh74

    • Zdak, ko se bo ob sodnem procesu pokazala vsa beda časopisa Delo, ste ateisti ratali tako moralizirajoči in polni učenja, kako bi morali kristjani reagirati – tako, da bi ugajali – vam.

      Ste mislili, da, če se vam bo ponesrečilo, da bo vse potihnilo – in boste lahko enako akcijo izvedli še kdaj – ko bodo ljudje že malo pozabili. Tako pa se vam bo sramota vlekla še nekaj časa.

      • rkc ne bo rešil sodni proces proti Delu, ampak skupno prizadevanje za zdravljenje ran, ki so opisane v novem pastoralnem načrtu:

        34. »Rane«, ki jih prepoznavamo v Cerkvi na Slovenskem, so:
        – ranjena obcestvenost, – nezvestoba obljubam,
        – pomanjkanje poguma in lastne identitete,
        – duh izkljucevanja,
        – pretirana skrb za materialne dobrine.

        Ranjena obcestvenost
        35. Cerkev na Slovenskem je ranjena v svoji obcestvenosti. To se kaže:
        – V pomanjkljivem kriticnem dialogu znotraj cerkvenih struktur. Ce ni iskrenega dialoga, dobijo moc neformalni lobiji in se razrastejo tabuji. Oba pojava po pravilu povratne zanke dodatno slabita obcestvo.
        – V nesodelovanju med škofi in v brezbrižnost duhovnikov za skupne projekte. Vse prevec je obdelovanja zgolj svojega »vrta«, pa tudi zavisti, ce drugemu kaj bolje uspeva.
        – V premajhni skrbi za solidarnost med premožnejšimi in revnejšimi župnijami; med duhovniki, ki živijo v blagostanju, in onimi, ki živijo v pomanjkanju.
        – V neupoštevanju nacela subsidiarnosti (porazdeljene odgovornosti), zlasti ko zanemarjamo karizme in poslanstvo redovnikov ali laikov.
        – V duhu gospodovalnosti, ki onemogoca rast in napredovanje obcestva ter prizadene medosebne odnose. Katekizem Katoliške Cerkve med cloveškimi slabostmi, ki so jim podvrženi posveceni nosilci cerkvenih služb, na prvo mesto postavlja gospodovalnosti Tovrstni skušnjavi lahko podležejo tudi laiški voditelji in ljudstvo, ce gospodovalnost sprejemajo kot obicajni slog vodenja.

        Nezvestoba obljubam
        36. Sodobni življenjski slog omalovažuje zvestobo na razlicnih podrocjih življenja. V Cerkvi se to kaže kot nezvestoba obljubam: duhovniškim, redovniškim in zakonskim. Oznanjevanje zaradi nezvestobe izgublja verodostojnost. Nezvestoba mocno vpliva na mlade, ki se vse težje odlocajo za duhovni poklic ali za zakon.
        Pomanjkanje poguma in lastne identitete

        37. Slovenski katolican je zaradi zapostavljanja, drugorazrednosti in sovra¬žnega govora o Cerkvi velikokrat prestrašen, v sebi negotov in vase zaprt vernik. V družbenem okolju se pogosto ne cuti sprošcenega in enakovredno sprejetega. Tudi njegovo poznavanje kršcanske vere je pogosto šibko, zato je njegovo pricevanje omejeno na tihi življenjski zgled, manj pa ima poguma za javno izražanje svojega prepricanja.

        Duh izkljucevanja
        38. V slovenski družbi in Cerkvi še vedno cutimo rano razdeljenosti, ki jo je posebej okrepilo dogajanje med in po drugi svetovni vojni. Idejna razdeljenost v pluralni družbi je sicer normalna, sporen pa je duh izkljucevanja. Slednji drugega in drugacnega spreminja v sovražnika, ki ga je potrebno onemogociti. Duh izkljucevanja dobi moc, kadar smo zapleteni v ideološki spopad z nasprotno stranjo. V takem stanju nismo sposobni niti odpušcati niti oznanjati evangelij.

        Pretirana skrb za materialne dobrine
        39. Po osamosvojitvi Slovenije in spremembi družbenopoliticnega sistema je bila Cerkvi vrnjena vecina zaseženega premoženja v slabem stanju. Obnoviti je bilo potrebno stavbe in z umnim gospodarjenjem na noge postaviti vec ustanov, katerih delovanje je bilo onemogoceno. Pretirana skrb za materialne dobrine je ponekod zacela vplivati na pastoralno delo, omajala pa je tudi ugled Cerkve v družbi. Župnijski gospodarski sveti (ŽGS) so prevzeli premalo skrbi za premoženje, duhovniki pa so posledicno vec moci vlagali v obnovo in vzdrževanje stavb. V družbi se je ob tem
        uveljavilo prepricanje, da gre Cerkvi za izboljšanje gmotnega položaja.

        • Dendro, ti ne ločiš notranjih zadev Cerkve in zunanjega neupravičenega napadanja, ki je s primerom Rode preraslo vse sprejemljive meje – v obrekovanje.

          Tožba je pomembna zato, da mediji ne bodo imeli Cerkve za glavnega sovražnika, ki ga lahko vsak obrekuje in napada kar tako za brezveze.

          Ostale stvari so pa notranja zadeva Cerkve, ki pa se ne tičejo ostalih. Zato tudi ni primerno, da peremo umazano perilo v javnosti – to počnimo znotraj Cerkve.

  3. Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma. Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. To pravim iz prizanesljivosti, ni pa ukaz. Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako. (1 Kor 6, 1-7)

    :::::::::::::::::::::::::::::

    Toliko o spolnosti v Svetem pismu. Res pa je za današnji čas šokantno, da Božja beseda porine spolnost v zakonsko zvezo moškega in ženske.

  4. Njegovi nasledniki ne blodijo o nobenem predpretekliku.

    Imate pa nekateri očitno še nerazčiščene stvari pri sebi, da vas tako moti, ko nekdo pove kaj drugačnega, kot pa je všeč vam.

  5. Vsi 3 živeči Jegličevi nasledniki se intenzivno ukvarjajo s svojo predpreteklostjo, za vse pa naj bi bil kriv “slovenski žurnalizem” …

    To so prave blodnje, ki v Rimu povzročajo hud glavobol!

  6. p.s. tudi tebe boli dejstvo, da se je Delo tako osramotilo.

    Mimogrede. Še Frankl v Financah piše o pristranskosti naših velikih medijev, kar pomeni, da ni samo Cerkev tista, ki obtožuje medije.

  7. Mene boli dejstvo, da imajo mediji na zalogi še cel kup zgodb iz predpreteklosti 3 živeči Jegličevi naslednikov.

  8. Cerkev se puli za pornoponudbo televizije T-2
    05.10.2005 22:30 Dopolnjeno: 21.09.2012 14:50
    Novica Mihajlović
    Krekova družba ovira prodajo Prve TV srbski TV Pink, prevzemnik holdinga Zvon Ena, pa bo dobil televizijo T-2, ki ponuja šest pornografskih programov

    Stres: Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila
    DNEVNIK, 21. maj 2012
    Nadškofija bi morala biti skrajno konservativna, to načelo je bilo nedvomno kršeno. Težko je povsem ne tvegati, a tveganje mora biti razumno. Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila, je v pogovoru za tednik Reporter pojasnil ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres….
    http://www.dnevnik.si/clanek/1042530842

    Tudi ta zadeva še ni doživela pravega odmeva?

Comments are closed.