Predčasno konstituiranje 10. – jubilejne – slovenske vlade, ki je potekalo v nič kaj prazničnih okoliščinah, so zaznamovale črne napovedi in grožnje. V medijih so se oblikovale črne liste poražencev z raznimi lobiji, interesnimi in stanovskimi skupinami. Mnogi se najbrž sprašujete, ali boste v prihajajočih poskusih gospodarskega okrevanja in državnega varčevanja med ti. poraženci? V sindikalnem dialektu so to tisti, ki jih bo kriza, ki je niso zakrivili, najbolj (ali edino le) udarila po žepu. Ti prizori me asociirajo na težak gospodarjev jarem in duh razrednega boja, ki je ušel iz stekleničke industrializacije. Velja se tudi vprašati, kako danes povprečnega Slovenca tepe pomanjkanje, zatiranje in izkoriščanje?
Moralni teolog Ivan Štuhec je nedavno orisal razmere »Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba«, medtem ko je Ulrich Beck v knjigi Družba tveganja – na poti v neko drugo moderno zapisal »V razvitejši moderni je družbena proizvodnja bogastva sistematično povezana z družbeno proizvodnjo tveganj. V skladu s tem tudi porazdelitvene probleme in konflikte družbe pomanjkanja prekrivajo problemi in konflikti, ki izhajajo iz proizvodnje, definicije in porazdelitve znanstveno-tehnično proizvedenih tveganj«. Zdi se, da ne živimo v družbi pomanjkanja, saj je v demokracijah zahodnega tipa resnična materialna stiska z različnimi mehanizmi zreducirana na minimum, čeprav je stiska odvisna tudi od posameznika.
(Post)industrializacija – gibalo in zaviralec napredka
Da bi si lažje predstavljali sintagmo »zmagovalcev in poražencev«, je potrebno vsaj malo osvetliti zgodovinsko dimenzijo problema. Zgodovina je s svojimi obdobji in sistemi proizvajala različne družbene razrede oz. skupine, ki so bile med seboj ali znotraj sebe v tekmovalnem razmerju (npr. tlačani proti fevdalcem, deželni stanovi proti vladarju, delavci proti kapitalistom itd.). Za obravnavani problem je dovolj izhajati od razmaha industrializacije in začetka nove globalne dobe v 19. st. Zgodovinsko gledano smo bili do sedanje svetovne krize priča 60 letni evropski prosperiteti, sicer z določenimi nihanji (naftna kriza v 70.-ih). Prvo polovico 20. st. je poleg obeh vojn zaznamovala svetovna gospodarska kriza, ko se je na ti. črni petek l. 1929 zlomila newyorška borza. To je bila kriza nebrzdanega kapitalizma »laissez fair«, na katerega je opozorila okrožnica papeža Pija XI. Quadragesimo anno, 40 let po znameniti delavski okrožnici Rerum novarum (Nove stvari) papeža Leona XIII. iz l. 1891. Črni petek je bil v bistvu prva velika svetovna kriza kapitalističnega reda, saj je drugo polovico 19. st. zaznamovalo delavsko vprašanje industrijske družbe, ki je zaradi pohlepa individualističnega liberalizma denimo hirala v »slavnih« manchesterskih delavskih beznicah. Industrijska revolucija je generirala novodobno vprašanje bogastva in revščine v družbi. Razkorak med obema fenomenoma predstavljata dobiček in konkurenčnost, ki pomenita merilo (gospodarskega) napredka. Akumuliranje dobička zahteva logiko čim večje proizvodnje ob hkratni čim večji porabi, kar je z odsotnostjo ostalih vidikov pogubno. Po tej logiki je, z odsotnostjo zasebne lastnine, šel tudi Marxov utopični komunizem, ki je bil z vidika avtonomije posameznika hujši od drugih dveh totalitarizmov 20. st. Norman Davies je v knjigi Europe – A history označil komunistično doktrino »Marx je bil njen prerok; delavstvo izvoljeno ljudstvo; socialistično gibanje cerkev; revolucija Kristusov drugi prihod; komunizem obljubljena dežela«. Nedavni demokratični razvoj kaže, da so postavljeni temelji družbenega ravnotežja, čeprav se izkažejo tudi kot mrtva črka na papirju. Premalo je tudi preventivnega diskurza, kako zajeziti tveganja, ki jih prinaša razvoj, ter o tem poiskati konsenz, saj vidimo, da je v svetu in družbi vse težje poiskati skupni jezik še sprejemljivega (npr. na področju ekologije, sociale, medicine itd.).
Slovenija na semaforju
Vprašanje je, kako se bo z razvojnimi izzivi soočila Slovenija, kot mala in odvisna ekonomija. 20 letna popotnica na 50 let podlage ni ravno obetajoča. Prehod v zasebnolastniško gospodarstvo je (bil) namreč podoben piratskim plovbam po družbeni lastnini. Državna srebrnina je v odsotnosti pravne države padla v roke ozkih političnih in oligarhičnih interesov. Tista, ki je ostala, deluje po principu državnega kapitalizma, ki namesto zdrave konkurence ustvarja državno ekonomijo, na katero so prisesani parcialni interesi. Težava je v tem, da bo tega denarja vedno manj na razpolago, vlada bo namreč morala zapolniti izpraznjene luknje. Denar na mednarodnih bankah je vedno dražji, evropske in finančne institucije imajo vedno strožje zahteve. Priča smo poražencem – od Grčije do Mariborske nadškofije. Za vnovični internacionalni boj delavcev proti internacionalnemu finančnemu imperiju je prepozno in nesmiselno, samo poglejmo diktaturo pomanjkanja v komunistični Severni Koreji. Za razliko od prave lakote, so pri nas večji problem »debeli trebuhi« in psihična revščina. Če se sprašujemo, kje bomo pristali, ali v elitnem evropskem razredu, ali v drugi evropski ligi, ali celo na poti Grčije, potem je potrebno pogledati, kje smo trenutno med članicami EU. Podatki niso navdušujoči, po indeksu ekonomske svobode 2012 se uvrščamo na predpredzadnje, 25. mesto (za nami sta le prezadolženi Italija in Grčija), po indeksu globalne konkurenčnosti 2011/2012 pa na 22. mesto. Podobno, 19. mesto, zasedamo po indeksu korupcije 2011, tudi BDP je pod povprečjem EU. Nekoliko boljše, 12. mesto, zasedamo v brezposelnosti, potolažiti pa nas tudi ne more ocena, da smo po demokratičnih točkah med tranzicijskimi državami (kjer je tudi večina novih članic širitve EU-25) na prvem mestu, čeprav je npr. razvitost civilne družbe pod povprečjem.
To je le nekaj številk, za katerimi je vsebina, ki ne zajema »nevidnega« trga. Po podatkih Eurostata je bilo v letu 2010 v Sloveniji tako 18,3 % ljudi ogroženih od revščine ali socialne izključenosti (povprečje EU je 23,4%). Na obzorju ni (več) nevarnosti klasičnih razrednih bojev, temveč nevarnost oblikovanja novih »nevidnih« družbenih skupin, ki so posledica izključenosti in množične ter tudi neregistrirane brezposelnosti. Dodatno nevarnost predstavljajo konstrukti umetnih delitev a la »za cerkev/proti cerkvi«, zato ti. »zakona ulice« ni podcenjevati. Samo dejstvo, da je npr. dejanski poraženec volitev Zoran Janković ali pa da bodo posamezne elite prikrajšane za kak evro, sploh ni problem, pravi problem je družbeno izločanje človeka in njegovega dostojanstva. Nevedneži, hinavci in goljufiji, tako upravniki družb kot državni in cerkveni dostojanstveniki, morajo odgovarjati za svoja (ne)dejanja. Odgovorna država zahteva odgovornega človeka in obratno, v tem dvosmernem odnosu ne sme priti do zlorab. Radikalna liberalizem in komunizem, ki častita materialno civilizacijo in stremita edino za produkcijskimi sredstvi ter njihovi izrabi, vodita v odmrtje države in živalsko ekonomijo, zato ostane le klic »nazaj k morali«. Ta se začne pri posamezniku.
Foto: featurepics.com
