Poraz Nemcev na Rovtah

Na Gorenjskem je že zgodaj poleti leta 1941 začel prepoznavno delovati Cankarjev bataljon, ki mu je poveljeval španski borec, kapetan Jože Gregorčič – Gorenjc, politični komisar pa je bil Ivan Bertoncelj – Johan. Nad vsemi pa je »očetovsko« bedel prekaljeni Stane Žagar, narodni heroj, član CK KPS in član glavnega štaba NOV in POS, odgovoren za Gorenjsko! Partizani so s sabotažami, plenjenjem premoženja in atentati na vplivne lastnike kapitala, ter župane in župnike, kolikor jih je še ostalo na Gorenjskem, precej vznemirjali okupacijske nemške oblasti. Tako je že ponoči med 10. – 11. decembrom, ko so partizani prečkali Selško dolino, nekje na cesti med Selcami in Dolenjo vasjo, prišlo do kratkega puškarjenja med partizani in Nemci. Vol, ki so ga partizani zaplenili župniku v Kropi pa jim je med streljanjem ušel, katerega so kasneje spet našli. Noč so prespali na kmetiji Debeljak visoko v Rovtah, kjer je ponoči zapadlo skoraj meter snega.

Zjutraj, 12. decembra 1941 pa je izvidnik s pomočjo daljnogleda opazil okoli 50 Nemcev, ki so se v strelcih in s puškami v rokah ter s tremi dresiranimi psi od vasi Zapreval približevali Rovtam. Med partizani je nastala panika. Nekateri v štabu so bili za umik, Žagar pa se je odločil, da Nemce napadejo iz zasede v jarku nad hišo. Časa je bilo okoli 45 minut, kolikor so Nemci potrebovali, da so prišli na Rovte. Nemogoče je vedeti, kako bi se spopad z Nemci končal, če ne bi nastopilo naključje: nekemu partizanu v zasedi se je nenadoma v snegu udrlo, kjer je ždel divji zajec. Ta se je splašil in urno je ucvrl po cesti proti prihajajočim Nemcem. Ko jih je zagledal, se je obrnil v breg, kjer pa se je zaradi visokega snega obupno prevračal. To je zbudilo pozornost Nemcev, ki so se nehote zgostili in se krohotali zajcu, ki v visokem snegu ni mogel pobegniti. Med tem so psi že zavohali partizane in začeli renčati, Nemci pa so mislili, da vse to počno zaradi zajca. Tedaj je na Nemce, ki so bili v gruči z mitraljezom začel streljati Tonček Dežman in jih večino ubil. Od 50 policistov iz 181. rezervnega bataljona jih je tako padlo 47, dva sta bila ranjena, eden pa je ušel in obvestil Nemce v Lušah. Od treh psov je bil eden ustreljen, ostala dva pa sta mirno sedela ob svojih mrtvih gospodarjih, dokler ju partizani niso zaklali. Potem so mrtvim Nemcem pobrali orožje, municijo in dele opreme in odšli proti Martin vrhu. Imeli so dva mrtva.

Do konca leta je Cankarjev bataljon imel še dva spopada z Nemci: na božični dan so se streljali v Poljanah, ko so hoteli preprečiti preseljevanje domačinov in pa boj na Pasji ravni, 27. decembra 1941, kjer pa se je bataljonu uspelo izmuzniti nemški obkolitvi.

Zanimivo je bilo, da se Nemci zaradi tega napada maloštevilnim prebivalcem na Rovtah niso v ničemer maščevali. Pokol Nemcev je bil za partizane na Gorenjskem sicer velik uspeh, ki pa je spričo katastrofe, ki je sledila že med 09. in 11. januarjem 1942 na Dražgošah, kamor so se zatekli prezimovat, kmalu zatonil v pozabo.

Foto: Stane Žagar: Wikipedia