Popotovanje od Frante z Menine preko Velikih Lašč do varde na Kolpi

4
548
Koncertni list, Glasbena matica, 1923

Časi, zlati časi, ko je bil še red v slovenskih deželah, ko so se med delom in po njem naši predniki znali razvedriti s preprostimi ljudskimi pesmimi, kot je na primer: Prišla je miška. Nič niso fantazirali o človekovem sobivanju z živalmi in tudi niso preštevali populacij posameznih živalskih vrst.

Mimogrede, namesto besede populacija bi bilo smiselno uporabljati poimenovanje »animaliacijo«, kajti ljudje smo populis, živali pa animalis.

Tedaj je vsak postoril svoje – narava, kmetje, lovci in krivolovci. Verni Slovenci so Vsemogočnega na telovo prosili: »Treska in hudega vremena; kuge, lakote in vojske; šibe potresa; večne smrti – reši nas, o Gospod.« Ni jim bilo potrebno prositi, naj jih Bog reši zverin v vasi in na pašnikih. Tudi jim ni bilo treba iskati božjega varstva pred vsiljivimi tujci od najrazličnejših južnih in vzhodnih vetrov. Izjema so bili seveda Turki. Ni še bilo »stroke«, na katero bi se izgovarjali nevedneži in oportunisti. Ni še bilo od narave povsem odtujenih ljudi, ki bi bivali v virtualnem svetu in delili živaloljubne nauke, pa če jih kdo vpraša ali ne, če jih kdo posluša ali ne. Ni še bilo nevladnih organizacij, ni še bilo sovražnega govora.

Namesto »ustrelil je medveda« sedaj »odvzel medveda iz naravnega okolja«

Del besedila priložena pesmice je nekorekten, saj močno vznemirja borce za sobivanje človeka in zveri. Še zlasti prizadene urbane samohranilce in samohranilke psov in mačk. Skrajni čas je že, da pesem posodobimo. Namesto »ustrelil je medveda« bo po novem »odvzel medveda iz naravnega okolja«. Mi Slovenci zveri namreč ne streljamo, ker nismo take zveri kot Amerikanci, ki imajo skoraj vsak dan strelske pohode.

Pod starokopitnim Trumpom še dolgo ne bodo poročali, da je »gangster odvzel pet dijakov iz šolskega okolja ali pa deset kupcev iz trgovskega okolja.« Ker je Amerika obrnila hrbet demokratom, bomo še naprej brali in poslušali grobo vest, da jih je ustrelil.

Številni opazovalci neuspešnega »odvzemanja« zveri se sprašujejo, zakaj gre lovcem in lovkam posel tako počasi od rok. Spoštovane bralke in bralci, morda je vzrok v tem, ker je odločba iz nekih drugih časov, kajti v njej ne piše medvedi in medvedke ter volkulje in volki. Nikoli nismo dovolj budni, kadar gre za (ne)enake možnosti!

Dandanes je res vse drugače, kot je bilo v času nastanka šaljive pesmice. Niti vrstnega reda, ki je že stoletja zapisan v ljudski pesmici, saj odvzema živali iz njihovega domovanja ne spoštujemo več. Na protestu v Velikih Laščah je marsikoga zmotilo, da je prišel Medved iz medvednice (sindikata) in želel vzeti Zajca iz zajčnice (ministrstva). To nezaslišano napako je po vsej verjetnosti opazil tudi ministrski predsednik iz svoje šarčnice, zato se Zajcu zaenkrat ni treba bati. Nič pa se ne ve, kdaj bo prišla lisica iz lisičnice in vzela …

Od Frante iz Menine do varde na Kolpi

Na nedavni protest v Velikih Laščah vsekakor gledam z razumevanjem in naklonjenostjo, čeprav se je predsednik vlade repenčil, da je bil tam politični shod. Seveda je bil politični in prav je tako. Politika v najširšem pomenu je namreč delovanje za dobrobit ljudi. Če se politiki ukvarjajo z naklepnimi kršitvami ustave, preganjanjem »desnega« sovražnega govora, financiranjem nevladnih organizacij, uklanjanjem globoki državi, nedržavotvornim odnosom do migrantov itd., se morajo državljani samoorganizirati in si prizadevati za znosno življenje na podeželju. Skratka ukvarjati se morajo s konkretno politiko.

Kmalu po tem, ko smo bili na proslavi NOB in revolucije, navadni državljani posredno, g. Šarec pa neposredno, znova deležni bajke o porazu 12.000 nemških vojakov na Menini, je Slovencem ob južni meji šinilo v glavo. Najprej so šepetali, nato pa so na glas spregovorili:

»Če je Franta premagal 12.000 sovražnih Nemcev, bomo tudi mi zlahka polovili ali vsaj pregnali stokrat manj sovražnikov dnevno. Tujcev, ki silijo čez mejo in delajo škodo na naših domovih, predvsem pa naši domovini. Družine, domove in domovino bomo branili po zdravi kmečki pameti in brez navdiha iz družabne igrice Postani partizan.«

Novi kilometri ograje so strošek in zgolj prelivanje denarja v prave žepe. Njen učinek je enak bistroumnemu napisu Frana Milčinskega pred Butalami: »Turkom najstrožje prepovedana pot!« Nobena ograja ne bo zadržala migrantov, dokler ta ne bo nadzorovana, dokler bodo vrata v ograji na stežaj odprta, dokler bodo policisti vrata na mostovih zjutraj ob šestih odklepali in jih zvečer ob desetih zaklepali, dokler bodo tihotapci mastno služili. Predvsem pa bo tako, dokler si bomo žagali vejo s številnimi, bajno financiranimi nevladnimi organizacijami, ki imajo na skrbi logistiko nezakonitih vstopov v Slovenijo.

Nesmisel je že v poimenovanju; nevladne organizacije so prisesane na državni proračun, torej so vladne!

Denar se valja na cesti in tudi na brezpotjih

»Willkommen« na samotnem travniku ob Kolpi pri Gladloki, občina Kostel Foto:Andrej Tomelj

Slovenski rek, da se denar valja na cesti, je še kako resničen. Pa ne samo na cesti ampak tudi na brezpotjih. Vprašanje je samo, kdo ga zavoha in kdo je tako predrzen ali predrzna, da odpre ustrezno prevozniško podjetje. Od sajenja trte do prodanega vina ali v Sloveniji ali v Hong Kongu je dolga in nepredvidljiva pot s številnimi nevidnimi a učinkovitimi ograjami. Denar, ki priteka čez preluknjano ograjo na južni meji, je gotovina na roke, kot se reče; dokler seveda posel teče.

Nastala je nova pesmica, ki je pravzaprav farsa

4 KOMENTARJI

  1. Ker je danes velik romarski praznik – Veliki šmaren- Marijin praznik,
    bi bilo prav, da nas na to opozori tudi Časnik!

  2. Duhovito! Predlagam, da sodobno varianto pesmi izvedejo prav Prifarci. Ker so lepo zapeli že staro varianto, ker so fantje od tam doma, kjer so vrata ograje (na sliki) neprodušne meje odprta (Welcome, dear guests!), in ker se eden od pojočih fantov dobro spozna tudi na posledice osvobajanja, pa tudi na medvede se nekoliko bolje spoznajo kot salonarke iz zapriseženih vladnih organizacij.
    O Menini pa tole. 12.000 Nemcev ni bilo na celotnem okupiranem slovenskem ozemlju; na Menini bi se jih pa takšno število tako drenjalo, da bi se pomendrali med sabo. Če se že zmišljajo novodobne pravljice (o kakšnem preboju ve od navzočih samo Franta), naj jih vsaj z zrnom realnosti. Mogoče jih je navdahila ona o lisici Zvitorepki, ki “po drugi luknji ven je ušla…” Ampak tam je šlo ena na enega (lovca), ne pa ena proti tisoč (najmanj). Sem spraševal domačine na Graški gori nad Velenjem (“gora jurišev”), kjer tudi kar naprej proslavljajo zmage, pa o kakšnih juriših ne vedo nič.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite