Foto: Janez Mihovec
Kamniti obok kot se šika
Globoko v Kamniško-Savinjskih Alpah najdemo prav posebno zanimivost. Velb je eden največjih slovenskih naravnih mostov. Vendar pa je treba mnogo truda in iznajdljivosti, da ga najdemo. Njegova lepota ni še našla poti v knjige, a to ni ovira da ne bi mogli občudovati moči narave.
Zapeljemo se v dolino Kamniške Bistrice in se nekaj kilometrov pred domom v Kamniških Bistrici sprehodimo v dolino Kamniške Bele. Po dobri pol ure hoje zavijemo s poti na lovsko stezo, ki nas povede do slapu Orglice o katerem smo že pisali. Stezica naredi ovinek po pobočju nad sam slap in tako zavijemo v Šraj peske, dolino med Zeleniškimi špicami in grebenom, ki se vleče med Luškim Dedcem in Rzenikom. Dobro uro se vzpenjamo po strmi dolini in ves čas je treba pogledovati na desno. Velb je sicer mogočen, a sredi divjine in gostega gozda, zato ga zlahka zgrešimo. Ves čas je najbolje pogledovati na zemljevid (Grintovci 1:25000) in ko smo na višini kakih 1400 metrov je treba biti pozoren.
Končno je tu. Pogled nanj nas osupne v svoji mogočnosti. Okno v steni ima obliko trikotnika z stranicami kakih dvajset metrov. Nastalo je kot posledica delovanja geoloških sil. Pri gubanju v geološki zgodovini je prišlo do drobitve kamnine. Strto in neodporno so v vode odnesle v tisočletjih in nastalo je naravno okno. Danes je najlepših letih. Nad oknom se boči še nekaj deset metrov debela plast kamnin, tako da se ni bati za njegov obstoj. Na pogled se zdi, da se okno drži grebena na desni strani, a ko se sprehodimo skozi Velb opazimo, da to ni res. Velb je samostojen, saj se pobočje grebena začne šele nekaj deset metrov naprej.
Mimo Velb pelje lovska stezica preko Šraj peskov na Korošico. Pri tem je treba kar nekaj previdnosti. Nad Velbom se stezica izgubi saj je treba preko stene imenovane Skok. Potrebno je vedeti kje so prehodi. To prav dobro ve tudi avtor. Čeprav je steno prečkal že večkrat je pred leti tik pred gromozansko nevihto ob spustu s Korošice prehod iskal brezuspešno, dokler ga niso odrešili drugi planinci, ki so vedeli kod in kam. V divji nevihti sem kar malo jokal: malo od strahu malo pa ko človeku odleže.
Janez Mihovec
