Popotništvo (foto): Svilena cesta 2014

Svilena cesta Foto: Janez Mihovec
Svilena cesta
Foto: Janez Mihovec

Svilena cesta 2014 – Uzbekistan, Tadžikistan, Afganistan in Kirgizistan

Od nekdaj sem imel rad knjige in filme. V primeru Rudyarda Kiplinga in knjige ter filma »Mož, ki bi bil kralj« se vse skupaj prav posebej posrečeno združi v celoto.

Danny in Peachy sta precej zdolgočasena pripadnika britanske indijske vojske 19. stoletja. Njuno življenje majhnih lopovov in prevarantov jima ne prinaša zadovoljstva. Zato se odločita korenito spremeniti svoji življenje. Zelo preprosto: stavila bosta na vse ali nič.

Iz Indije se bosta odpravila preko Khyberskega prelaza v Afganistan, na drugi strani dežele dosegla Kafiristan (Deželo nevernikov) in tam postala kralja. Zavedata se, da ju čaka težka naloga. Rudyard Kipling jima je priča, da se bosta odnehala, dokler ne dosežeta svojega cilja. V ta namen se pogodbeno zavežeta, da se do uresničitve cilja odpovedujeta vsakovrstnim užitkom: tobak, alkohol in ženske so seveda na vrhu tega spiska.

Tri leta kasneje na Rudyardova vrata potrka strahotno zdelan berač v katerem pisatelj prepozna Peachya. Ta pove svojo zgodbo. Pustolovca sta se preko Khyberskega prelaza pod preobleko prebila v Afganistan, ki je že od nekdaj veljal za grob britanske vojske. Po številnih preizkušnjah se prebijeta preko dežele, preplavata mejno reko Pyandž in se znajdeta v Kafiristanu. S premetenostjo, tako lastno številnim povzpetnikom, izigrata drugo proti drugem številna plemena in dejansko osvojita Kafiristan. Veliko pomaga tudi sreča, ki običajno spremlja pogumne. Prepoznajo ju kot Boga, potomca Sikanderja. Da bi dosegla svoj cilj ju čaka še zadnja preizkušnja. Javiti se morata še v svetem mestu Skendergul, kjer naj bi se potrdila njuna božanskost.

Tu gredo stvari skorajda po zlu, a ju kljub vsemu prepoznajo kot potomca Sikanderja, ki je bil pred davnimi časi v teh krajih in je obljubil, da se nekoč vrne. Sedaj sta naša pustolovca jezdila na valovih pravega uspeha. Kot se v takšnih primerih pogosto zgodi pa je od velikega uspeha do popolnega poraza le korak. Tudi v tem primeru na zlom ni bilo potrebno dolgo čakati.

Napako naredi Danny. Sedaj ko je kralj je cilj dosežen, pogodba o odpovedovanju nima več nobenega smisla. Omisli si ženo in sicer prelepo Roxano. Težava pa je v tem, da je on formalno bog in bogovi se z ljudmi preprosto ne morejo in se smejo ženiti. Na poročni slovesnosti nevesta izgubi živce in ugrizne ženina. Ta zakrvavi in kar naenkrat je vsem podanikom jasno, da vladarja nista bogova, ampak goljufa. V trenutku se njuna dolgoletna prizadevanja spremenijo v prah. Dannya ubijejo, Peachy pa čudežno preživi mučenje. Vrne se v Indijo in pove zgodbo.

Desetletja kasneje tudi sam letim za Kafiristan. Ideja filma je končno meso postala. Danes se tem deželam reče Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan in Afganistan. Polet je bil v rojevajočem jutru vsekakor zanimiv. Pravzaprav letiš nad zgodovino, ki se pravkar dogaja. Ker je Zemlja okrogla ne letiš po zemljevidu po najkrajši liniji, pač pa po krivulji, ki sega precej na sever in se ji reče oksodroma.

S Črnega morja preko Sočija in gora Kavkaza. Na drugi strani pa širna ravnina. Tam nekje je tudi Nova Rossija. Kaj se bo iz nje rodilo ne vem. Kaj hudo dobrega za cel svet kaže da ne. Človeku pride na misel MH17 in kar naenkrat v letalu ni več prav posebej udobno. Nekje globoko spodaj je orjaška, ojezerjena delta Volge, le nekaj stran pa kot korenina izliv Urala v Kaspijsko jezero. Na drugi strani se začno puščave. Kizil kum, Stepa lakote, Karakorum, Črna puščava in še kaj bi se našlo. To so nenavadne pokrajine. Očarljivo lepe in smrtnosne obenem. Zvečer zaide sonce, spusti se tema in zapiha veter. Na nebu se pokaže morje zvezd in širok pas Rimske ceste. Puščava zaječi kot umirajoči, človeka zagrabi strah pred praznino zagrabi ga želja, da bi zbežal, brezglavo, kamorkoli. … Pod krili letala sem videl Aralsko jezero. Oziroma bolje: tisto kar je ostalo od njega. Gre za morda največjo posamično ekološko katastrofo, kar jih svet pozna. Reki Amu Darya in Sir Darya iz Pamirja in Tien shana tečeta proti severu in sta nekdaj sredi nič (beri puščave) oblikovali orjaško 70.000 kvadratnih kilometrov veliko jezero.

Potem pa se je zgodila ena velika polomija. Zaradi hitre rasti prebivalstva so bili življenjski viri v celotni Centralni Sovjetski Aziji vedno bolj na udaru. Potem pa je skupini birokratčikov prišlo na misel, da bi se gospodarski razvoj šli na način, da bi v nasprotju s tisočletno prakso celotno Srednjo Azijo spremenili v bombažno polje. Rezultat se je hitro pokazal. Obe reki so praktično izsušili, polja spremenili zasoljeno močvaro in kar je najhuje jezero izsušili v blatno puščo po kateri gospodarijo peščeni viharji. Praktični dokaz neumnosti, ko se teoretski veleumi gredo realno ekonomijo. Vse v smislu: Še toliko dobrih idej sem imel z živinorejo, pa me je krava zafrknila, ko je protestno in iz nehvaležnosti crknila.
Dandanes jezero kaže dve popolnoma različni podobi. Južni del se lahko opiše kot puščava, polna peščenih viharjev. Severni del pa jo je odnesel nekoliko bolje. Kazahstan plava na nafti in plinu, demografskih pritiskov praktično ni in zato si lahko marsikaj privošči. Sir Darya še vedno teče v jezero, manjši del so pregradili z jezom in jezero se v severnem delu vrača na stare meje.

Prihod v Taškent, Kamnito mesto je pomenil prihod v kraje kjer sta se potepala tudi Danny in Peachy. V samo srce Svilene ceste. Gre za legendarni preplet poti med Kitajsko, Indijo in Sredozemljem. Tu pa je bilo glavno vozlišče. S Kitajske je potovala svila in porcelan, iz Indije, proti vzhodu pa legendarni konji, ki so bojda potili kri. Do teh krajev smo nekdaj prišli tudi Evropejci. Aleksander Makedonski, ki je tu poznan kot Sikander, je v teh krajih ustanovil Aleksandrijo Eschate, Oddaljeno Aleksandrijo, s čimer je položil roko na neverjetno bogastvo teh krajev. V nadaljevanju se je njegova ideja izgubila in ponesrečila, a svečeniki iz filma so imeli še kako prav. Evropejci smo v Sikanderju res prišli v te kraje. Danny in Peachy sta imela smolo le v tem, da so si njegovo vrnitev predstavljali nekoliko drugače.

Pustolovščina je vsekakor bila. Tokrat ne le zanju, ampak tudi za nas klativiteze. V krajih brez kakršnekoli turistične infrastrukture smo se naokoli vozili s tovornjakom. V principu smo še najbolj bili podobni orjaškemu hrošču. Prišli smo od nikoder, se pregrizli čez nemogoče in se odpeljali nekam v daljavo. Tu ni bilo prostora za salonske leve, ki v varnem zavetju klimatiziranih pisarn na tuje stroške, delijo svoje poglede na svet. Poglede tistih, ki vedo vse in ne znajo ničesar. Vsak od nas je bil svoj sam zase in nekaj posebnega smo bili vsi skupaj.

Najbolje bi nas bilo predstaviti z naslednjo prigodo: Spet enkrat smo se polni kvasa in morsa vozili po skrajni levi strani avtoceste čez neskončne stepe. Nebo brez oblačka in termometer kaže 47 stopinj. Klima z odprtim oknom dela na vso moč. Zdelan radio zahrešči in iz sebe izpljune prelepo rusko pesem. Takole gre:

Zacvetele jablane in hruške,
vstale so meglice iznad rek,
prišla je na strmi breg Katjuša,
prišla na visoki strmi breg.

In zapela pesem čez poljane
o sokolu širnih je daljav
in o njem, ki ljubi ga vdano,
ki ji pismo drobno je poslal.

Iz navidezne brezbrižnosti se potniki predramimo in en za drugim, bolj ali manj posrečeno, povzamemo. Zunaj besneča peč, znotraj kabine prepotena skupina ljudi, ki se potepa in prepeva sredi ničesar. Življenje je sestavljeno iz trenutkov, ko človek res živi in ta je bil eden izmed teh.

Starodavna karavanska mesta Uzbekistana vzamejo sapo. Celotna država je praktično ena sama popolna poplavna ravnina. Tu kamenja sploh ne poznajo. Vse je ena sama velika ravnica polna peska. Vse kar je človek naredil, pa je zgrajeno iz žgane gline in obloženo s keramičnimi ploščicami. Starodavne mošeje, medrese in trgi se prepletajo z namakalnimi kanali in parki. Pred očmi se pojavijo podobe iz Tisoč in ene noči.

Te podobe imajo tudi nekoliko varljiv značaj. Na robu starega mesta Samarkand je mavzolej Timuridov. V njem so pokopani hromi norec Timurlenk in njegovo ožje sorodstvo. Timur je umrl že leta 1405 in pred smrtjo je preklel vse tiste, ki bi odprli njegov grob in jim zagrozil z veliko vojno. Človek z lahkoto postane nekoliko vraževeren. V Samarkandu so tri ure pred srednjeevropskim časom in grob so sovjetski arheologi odprli zjutraj 22. junij 1941. Le nekaj ur kasneje se je začela operacija Barbarossa, nemški napad na Sovjetsko zvezo.

Timur velja za uzbeškega narodnega junaka, ki je položil temelje uzbeški državnosti, ki se je po njegovi smrti oblikovala v kanatih Bukhare, Samarkanda in Kokanda. Njegove slike visijo vsepovsod po državi in njegovo delo v lokalnem prebivalstvu ne pušča sence dvoma. Za razliko od trenutnega predsednika Karimova in njegove zajebane hčerke Gulnare. V resnici je bil tip psihopatski množični morilec, ki je opustošil kar je mogel od Sredozemskega morja do Indije in na milijone ljudi pognal v smrt.

Ljudje smo specialisti za izkrivljanje realnosti. V evropski zavesti je Aleksander Makedonski veliki vojskovodja in državnik, ki je popeljal helenistično kulturo po celotnem Sredozemlju in na področje Perzijskega imperija vse do Indije. Toliko o evropskem spominu. Tukajšnji prebivalci se ga spomnijo kot psihopatskega norca, pijandure in množičnega morilca, ki je uničil vse in ničesar novega zgradil. Timurjevih spomenikov sem videl kar nekaj, Aleksandrovega pa nobenega. Torej, važna je interpretacija. Oba sta bila množična morilca, a vsaksi ju predstavlja po svoje.

Ljudje so preprosto čudoviti. Danes sicer prometno izolirana Srednja Azija je bila nekdaj eno najpomembnejših križišč sveta na Svileni cesti. Indoevropejski, iranski in mongolski vplivi tako tvorijo posrečeno celoto. Prav posebej pri puncah. Prevladuje sunitski islam z nekaj dispoziaturami šiitskega ismaelizma. Kakorkoli že, tu se verskih traparij ne gredo in kot je po celem svetu v navadi, se prelepe punce z veseljem na ogled postavijo. Za navdušenega fotografa vsekakor pravi raj.

Ki pa se lahko prav hitro tudi sfiži. Na tržnici sem videl dve podobi. Najprej krasnega starca z obvezno kapo in čudovito brado. Takoj za njim prelepo deklico. Načrt se je postavil sam po sebi. Najprej fotka starega, potem pa še lepotica. Fotoaparat ostri in ostri, pa ne naredi ničesar. Dvignem pogled in starega nikjer v vidnem polju. Kar naenkrat tik pri meni. Kdo bi si mislil da je tako spreten. Skupaj s papučami in protezo je imel meter in pol in petdeset kil, pa me je elegantno brcnil v rit s pravim volejem. Madona……. ko Messi. Kdo bi si mislil. Za povrh mi je tuleč sredi ulice odpredaval še nekaj svojih pogledov na svet. Prevajalca v Uzbeščino sploh nisem potreboval. Omenjal je neko sorodstvo, pa sva se čisto lepo razumela.

Odskaklja stari naprej bo bazarju in jaz si (ker drugega pač ni preostalo) zdravim svoj kruto ranjeni ponos in razbolelo zadnjico. Dvignem pogled in na drugi strani še vedno tista prelepa deklica izpred nekaj sekund. Pogledam jo, postavim desnico na levo stran prsi in se ji nasmehnem. Nasmehne se mi nazaj, gledava se nekaj sekund in greva vsak svojo pot. Ostal sem brez obeh fotografij, a je bilo življenje spet lepše.
Zbiranje ruske zemlje je trajalo več stoletij. Natančneje od 16. do 19. stoletja. Prav na koncu so prodrli v osrčje Centralne Azije. V približno tridesetih letih so osvojili to področje in se istočasno zapletli v Veliko igro. Na drugi strani Hindukuša (Morilca Hindujcev) je bila Britanska Indija. Velesili nikakor nista želeli imeti skupne meje, saj takšne stvari običajno rade preidejo v splošno vojno. Zato sta ustanovili Afganistan kot tamponsko cono in mu za povrh dali še Wakhanski koridor do Kitajske, da bi zadeva bolj za gotovo držala. Afganistan je bil od nekdaj grobnica vseh tujih vojska. Britanci so jih fasali najmanj dvakrat, Američani enkrat, enkrat še Sovjeti.

Nasploh so meje tu narejene v maniri »deli in vladaj«. Vsaka država ima na svojem ozemlju lepo kopico manjšin, poleg tega pa še enklave drugih držav in svoje eksklave drugod. Idealno za pošteno zmedo, ki se je v praksi dostikrat preizkusila. Etnična čiščenja in spori za naravne vire so običajna praksa. V primeru Tadžikistana pa še vmešavanje tujih sil, konkretno Irana in Talibov, Al Kaide, pa Rusov in še bi se dalo naštevati. Tako v Dušanbeju (Ponedeljku) center mesta kar leti v nebo od socialističnih gradenj, ki izražajo moč države.
Lepo bi bilo če bi predsednik Rahmon še poskrbel za lastne državljane, namesto, da se kot lokalni diktator ukvarja le z svojo veličino. Posebej neprijetno je to, da je že v letih in ni poskrbel za ustrezno nasledstvo. Podobno kot naš maršal, pa vsi vemo, kako se je njegova utopija končala. Nerodna stvar pri tem pa je, da je vsepovsod drugod razen pred predsedniško palačo precej revščine. To pa se ne izraža pri ljudeh. Neštetokrat so nas povabili k sebi domov, gostili in od vsepovsod nosili zelenjavo. Za povrh pa še sprli med sabo za privilegij, kdo bo lahko skrbel za nas. Stvari, ki si jih v Sloveniji preprosto tudi predstavljati ni mogoče.
Glavni naravni vir v teh krajih je voda. To je treba jemati nekoliko z rezervo. Logično, da imata Tadžikistan in Kirgizija vodo, ker jo Turkemenistan, Uzbekistan in Kazahstan pravzaprav sploh nimajo. Voda tam, ni kot pri nas. To pomeni, da so vsepovsod gola gorovja, v soteskah pa teko podivjane reke, ki rušijo vse pred seboj. Tako je pojem imeti vode zelo pogojna definicija. Voda je res, nimaš pa jo za kaj rabiti. Strmih brežin na katerih nič ne raste nimaš kaj namakati, zajezitvena jezera pa se zaradi obilnih sedimentov praktično takoj zapolnijo s mivko.

Moja službena cimra včasih res ne zna držati jezika za zobmi. Tako pravi, da ljudje, ki mislijo da žive, počnejo šest stvari: pijejo, jedo, spijo, ser…, šč….. in z nekaj sreče še f……. Vendar pa je tisto kar velja nekaj drugega. Tisto pravo življenje je ko se spraviš na vrh tovornjaka. Tam se kot klop držiš rezervnih gum, medtem ko tovornjak na prašni cesti premetava sem in tja. Kefija na glavi vihra v vetru in vratolomnih cestah se kamion spušča v kanjon reke Amu Darja globoko spodaj. Ob straneh so samotne doline porasle s polji in topoli, nad njimi pa se dvigajo gorovja Afganistana.

Omenjeni kraji so bili vedno ozemeljsko sporni. Sovjetska zveza je pred drugo svetovno vojno zgradila skoraj tisoč kilometrov dolgo cesto danes znano pod imenom Pamirska gorska cesta. Vse z namenom zaščititi svojo mejo ne le proti jugu temveč tudi proti vzhodu, proti vedno nepredvidljivim Kitajcem. Kot sem videl junaški napis ob propadli kasarni tik ob električni ograji na kitajski meji: dobra meja naredi močno državo.

Od propada Soyuza nikomur ni prišlo na misel, da bi se vsaj približno lotil vzdrževanja ceste. Stara šala pravi, da se v Rusiji delajo najboljša terenska vozila in to z razlogom, da se lahko le-ta preizkusijo na najslabših cestah sveta.

Z tisočkilometrske oddaljenosti je lahko briti norca. V praksi pa to pomeni, da je bila cesta dobesedno izstreljena z eksplozivom iz navpičnih kanjonov. Da nima nobenih bankin ter asfalta in da je pod cesto dostikrat več sto metrov globok prepad. Na dnu pa divja reka v kateri tudi po čudežu, da nekako preživiš padec, nima posebnega smisla sploh poizkusiti plavati. Gre namreč na reko polno vrtincev in polno naplavin. V vsakem primeru gre za tehnično mojstrovino, ki pa zna požreti precej živcev. Najslabše od vsega pa je, da so po cesti zadnje desetletje potepajo kitajski vlačilci, ki blago vozijo iz Xinjanga, oziroma lepše iz Vzhodnega Turkestana, na drugi strani meje. Kot velika gosenica se več deset tonski kamion usmeri proti tebi. V tovornjaku je prepoten voznik, ki že lep čas ni spal, pojma nima o vožnji tovornjaka in je skupaj s tovornjakom bistveno težji od tebe. Kar rine in rine. Postaviš se na rob ceste. Eden od potnikov gleda skozi okno in govori šoferju, če so kolesa nad prepadom še na cesti. Vsi preostali pa brezupno in tiho sedimo na svojih sedežih, zatopljeni v svoje misli. Pogledaš svoje prste in vidiš da so členki spet čisto beli.

Na drugi strani reke je Afganistan. Kaj sem pravzaprav videl v tej od vseh prekleti deželi? Pravzaprav nič drugega kot vsepovsod drugod. Na eni strani reko. Ta se občasno razširi in v njenih plitvinah se kopajo otroci in do vrha glave oblečene ženske. Videl sem gore, ki segajo do neba in so še v poletje prekrite s snegom. Vasi ki so zgrajene iz opek posušenih na soncu in polja, ki so bila postavljena na vsakem kvadratnem centimetru ravne, oziroma vsaj približno ravne zemlje. V severnem Afganistanu je vse drugače kot na področjih naseljenih s Paštuni. Tu žive Uzbeki in Tadžiki katerih je v Afganistanu več kot v matičnih državah. Vse to v okviru meja, ki so se postavile v kolonialnem obdobju 19. stoletja in sedaj razpadajo vse od Zahodne Sahare pa do Indije. Tu za centralno oblast v Kabulu še niso slišali in lokalni knezi vojne sledijo svetlim idealom morilskih mudžahedinov Severnega zavezništva kot sta Dostam in Massud. Pravzaprav nisem videl nobenih Talibov, ki bi opasani z bombami vzklikali k džihadu. Ljudje bi radi živeli kot vsepovsod drugod: živeli v miru, obdelovali polja, obirali marelice, vzgajali otroke ter jih pošiljali v šole. Bojim pa se, da so takšne pobožne želje, s katerimi bi se tisti pravi Allah takoj strinjal, v treh krajih ne kvadratura ampak kubatura kroga.

Severni Badakstan ni čisto nič drugega kot gorska planota pod sedemtisočaki. Nič čudnega da Pamir po tadžiško pomeni planjava. Nikjer drevesa, nikjer trave. Vse skupaj je še najbolj podobno Altiplanu v južni Boliviji. Za razliko pa le v tem, da od časa z gora kljub vsemu pridrve reke. Od njih pa pri najboljši volji prav nobene koristi, ampak kup nekih problemov. Z kombijem se da v teh deročih pošasti z lahkoto nasesti in takrat smo se vsi ukvarjali z idejo kako preko reke s tovornjakom povleči drugega, nasedlega.

Potniki smo itak morali ven in za kakšno potovanje je pravzaprav šlo se je lepo videlo pri prečkanju rek. Vsi smo se ukvarjali s tovornjaki in nihče s potniki. Klativitezi vsak posebej pa smo se sami ukvarjali z idejo kako prebresti divji hudournik poln ledene snežnice. Nihče ni vprašal kako naj se pride čez, nihče pa ti tudi ni ponudil ustreznega odgovora. Znajdi se pač sam kakor veš in znaš. Na drugi strani smo se le prešteli, če smo vsi. Pa še to predvsem iz razloga, da bi se bilo po nekaj urah hudo neprijetno vračati po izgubljence po kolovozih, kot pa iz kakršnegakoli posebnega dušebrižništva. Ob takih primerih mi je prišel na misel sodelavec iz davnih časov, ki je nekaj takega počel v Nepalu. Pa v reki padel in so ga našli šele čez kakšen mesec.
Ena izmed boljših stvari v Pamirju je, da je tektonsko aktivno gorovje. Kar na nekaj krajih so topli vrelci. Nekateri od teh pa tudi toliko hladni, da se je dalo spodobno namakati. To dejanje je bilo z vseh strani sprejeto kot izredno pozitivno. Predvsem zaradi dejstva, da običajne vode nikjer ni bilo na spregled, kar pa je bil pri divjem vetru in nizkih temperaturah tudi priročen izgovor, da se drugače nismo kaj dosti umivali.

Višina je tu zanimiv pojem. Najvišji prelaz je bil visok 4655 metrov in tu dihaš na škrge. Sredi nič mejni prehod v obliki kolibe. Nobenega vzvišenega obnašanja zahodnjakov do domačih uradnikov. To so ja uradne osebe z veliko avtoriteto, ki te lahko mimogrede zaradi domnevno nejasnega žiga pošljejo nazaj kakih 700 kilometrov daleč, samo zato ker jih nisi ustrezno pozdravil. Spoštovana gospoda, se ponižno klanjamo, izvolite 10x potne liste, 15x obrazložitev od kod smo in zakaj smo sploh tukaj, da nimamo ničesar na zalogi in da se je vse že predhodno in predčasno pravočasno pokadilo. Da pa, to se razume samo po sebi, nikjer nismo videli nobenih rastlin z zvezdastimi listi, ki marsikje rastejo »kar same od sebe« tam za cesto. A rdeče oči? Ah to je od vetra in mraza.

Če si že zlezel nekam visoko se je na drugi strani treba še spustiti v globino. Takrat človek zelo hitro postane ortodoksni vernik. Molitev pa se visoko nad prepadi glasi takole: »O svete bremze, glejte da ne boste prekurle.« Sveta mantra, ki se jo da v neskončnost ponavljati.

V določenem trenutku prideš v naslednjo dolino in kar naenkrat se prebivalstvo spremeni. Nenadoma vse naokoli samo kirgiške mongolske poteze. Kirgizi so od nekdaj bili nomadi vse od takrat ko so se z Jeniseja preselili v Nebeške gore. Kar naenkrat ni več nobenih krav, koz ali ovac. Vsepovsod sami konji in Kirgizi so na konje čisto ubrisani. Tisti, ki morajo po nekem čudnem slučaju živeti v civiliziranih krajih kot sta Oš ali pa Biškek se jim mora po malem mešati od groze. Namesto, da bi živeli polni bode v jurtah in na konjskem hrbtu se stiskajo v usmrajenih socialističnih blokih.

Vsega lepega je enkrat konec. Znajdemo se v Biškeku, ki je bil še pred nekaj generacijami vas in se imenuje po lokalnem tehniškem čudežu: napravi za pinjenje kobiljega mleka. Danes gre še za eno velemesto v katerem nihče pri zdravi pameti prostovoljno ne bi živel. Zmeda socialističnih blokov, širokih avenij in nizkih s pločevino kritih streh. V genetskem zapisu Kirgizu so zapisane širne stepe, Tien šan in konji. Eno je genetski zapis, drugo pa realno življenje in če ne gre drugače, zapustiš nomadsko življenje in živiš v okovih prašnega mesta.
V njem pa smo imeli še bolj pristne stike z domačini. Vprašanje le, če so bili stiki takšne vrste da bi jih kdo sploh želel imeti. Saj so tudi tu krasni ljudje, so pa tudi že prej videni avtomobili z zatemnjenimi stekli s čisto preveč kubaturnimi motorji. Ti se nonšalantno po načelu močnejšega prerivajo med množico Lad, Moskvičev in Žigulijev. Saj smo jih videli tudi že prej, a tu smo imeli opravka tudi s policaji. Kakšnega posebnega prevajalca sploh nismo potrebovali, saj so vsi policaji postavljali jasno razumljiva vprašanja pod krepljenja z gibi, ki so pomenili vbrizgavanje v žilo. Pa noben od nas ni imel v mislih, da gre za krvodajalsko akcijo, ampak na dejstvo, da iz Afganistana tu čez, ne glede na to ali področje kontrolira korumpirana državna oblast, Američani ali pa Talibi, prihaja letno na tisoče ton heroina in zastruplja ves svet.

Posledice so vidne na vsakem koraku. Spet smo naredili napako in se parkirali na nenavadni ulici, na kateri je bilo kar nekaj prometa, pa nobenega parkiranega avtomobila. Po njej so hodile nenavadne punce, ki so bile vse po vrsti čisto preveč naličene in imele prekratka krila. Za povrh pa so bile zelo komunikativne. Kakšnih tujih jezikov niso znale, so pa znale povabiti z ustreznimi gibi. Recimo s tistim, ko z iztegnjeno dlanjo in zakrivljenim prstom tapkaš po pesti druge roke. Komaj smo se znebili prvih policajev, že so prišli njihovi kolegi, ki so imeli vizitke napisane tudi v angleščini in jih je zelo zanimalo, kako to, da smo parkirali ravno tam.

Sicer idilični svet smo tokrat videli v njegovi bolj zajebani podobi. Vendar ne moreš kaj dosti storiti, da bi bil svet boljši. Lahko pa storiš nekaj zase. V mojem primeru se vidijo tudi dolgoletne posledice kriminalističnega dela, ki ima včasih tudi povratne učinke in da človeku marsikaj za misliti. Vso svojo prtljago sem pred odhodom na letališče do zadnje cunje razpakiral. Nato pa sem si vzel čas in zelo počasi in previdno vse skupaj spet zložil v nekakšen red in ta red imel ves čas na očeh. Pa pri vsem tem nisem imel narediti prav nobenega vtisa na carinike na vse dolgi poti preko množice držav na poti proti zahodu. Danny in Peachy sta imela prav tako težave, le tiste katerim sem se jaz želel izogniti, so bili čisto druge vrste.

Takole moje besedilo je počasi pri koncu. Lepo po vrsti poženete tele povezave, ki so podlage teksta in slik:

ter nadaljujte s to povezavo do mojih fotk: Svilena cesta 2014

Janez Mihovec