Popotništvo (foto): Sama po Japonski

0
Japonski vrt, foto: M. Mazgan.
Japonski vrt, foto: M. Mazgan.

Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa… Težko je zajeti vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč. Delček Japonske sem sama spoznavala v dveh tednih.

Za potovanje po Japonski sem se odločila povsem naključno, saj o tem, da bi deželo kdaj obiskala, sploh nisem razmišljala. A ker sem se že drugo leto zapored na pot odpravljala sama, sem izbrala varno državo in tako pomislila tudi na Japonsko. Ko sem uspela rezervirati še ugodne letalsko vozovnico za osemsto evrov, sem že bila z mislimi na poti v zame takrat še zelo skrivnostno deželo. Za potovanje sem namenila dva tedna v avgustu, precej hitro sem potovala iz kraja v kraj, saj sem si želela videti precejšen del Japonske.

Japonska ali dežela vzhajajočega sonca je država, ki leži ob vzhodni obali Azije. Sestavljena je iz niza velikih otokov s 127,5 milijoni prebivalcev in sodi med največje in najbolj razvite države. Državo sestavljajo štirje glavni otoki, od severa proti jugu so to Hokkaido, Konshu, Šikoku in Kyushu.

Nacionalni park Daisetsuzan, foto: M. Mazgan.
Nacionalni park Daisetsuzan, foto: M. Mazgan.

Čeprav Japonska zaradi svoje geografske lege deluje povsem odrezana od sveta, ji je zaradi visokih tehnologij ter močne vlade uspelo zagotoviti takšen obseg bruto domačega proizvoda, da jo poznamo kot drugo najbogatejšo državo na svetu. Za tako dober položaj države največ pripomorejo delovne navade Japoncev. Zanimiv podatek je, da na Japonskem vsako leto diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA, zato je tudi zelo razvita robotika, kar priča, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu.

Japonski tempelj, foto: M. Mazgan.
Japonski tempelj, foto: M. Mazgan.

Zaradi stičišč kontinentalnih in oceanskih plošč ima Japonska precej vulkanov, mnogo še vedno delujočih, mnogo termalnih vrelcev, izpostavljena pa je tudi mnogim potresom. Termalni vrelci so v uporabi že iz zgodovine in danes je to tradicionalni obred, da se namakajo v vroči termalni vodi, katera prihaja iz razpok vulkanskih kamnin.

Moderna rikša, foto: M. Mazgan.
Moderna rikša, foto: M. Mazgan.

Najprej moram omeniti še to, da je Japonska znana po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju „Do you speak english?“ odgovorila z „yes, yes“, ob enem pa imaš občutek, da te sprašuje „kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali kot mi je en gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, da mi je tako na eni postaji pokazal kam dalje… Prav tako sem na prvi železniški postaji v Tokiju debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato mi je očitno po moji vizualni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil navodila, da na karti piše številka vlaka, ura odhoda, ura prihoda, številka vagona ter številka sedeža in kateri znak kaj pomeni, tako da sem se nato znala orientirati po teh njihovih vozovnicah.

Najugodneje z Japan Rail Pass

Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem Tokijskem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat noben ni vedel kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela itd., se nisem pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po železniških tirih Japonske z najugodnejšo varianto potovanja – Japan Rail Pass (45.100 YEN-ov = 335 €).

Shinkansen, foto: M. Mazgan.
Shinkansen, foto: M. Mazgan.

Nakar doživiš naslednji šok – na peron z veliko hitrostjo pripelje shinkansen (hitri vlak) in kar naenkrat se v manj kot 5 min zamenja približno 500 potnikov in vlak že tudi odpelje z neverjetno hitrostjo dalje. Kar se tiče cen vlakov na Japonskem je tako, da cena vlaka raste z njegovo hitrostjo. Najcenejša varianta pa je že zgoraj omenjen Japan Rail Pass. Prtljaga pa je prišla en dan za menoj.

Japonska je znana tudi po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju „Do you speak english?“ odgovorila z „yes, yes“, ob enem pa imaš občutek, da te sprašuje „kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali kot mi je en gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, da mi je tako na eni postaji pokazal kam dalje… Pravtako sem na prvi železniški postaji v Tokiu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato mi je očitno po moji vizualni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil njihove znake.

Fuji
Z vzpona na Fuji.

Kot prioriteto sem si za Deželo vzhajajočega sonca določila priti na najvišji vrh – Fuji (3776m), na katerega sem se odpravila že takoj drugi dan. Z vlakom sem se zapeljala do vznožja Fujija, nato del še z avtobusom, od koder pa sem se nato povzpela na vrh njihove svete gore Fuji.

Sapporo, Osaka, Nagoya …

Naslednji dan sem klicala na letališče, kateri so mi povedali veselo novico, da je iz Italije priletela z naslednjim letom tudi moja prtljaga (torej je ostala že v Italiji). Tako sem nato, ko sem prejela prtljago nadaljevala potovanje proti severu po otoku Honshu do otoka Hokkaido, kjer sem si ogledala večje mesto Sapporo, katero ima kot večina vseh ostalih večjih mest na Japonskem v centru visok razgledni stolp, na katerega se da z manjšim plačilom povzpeti z dvigalom. Poleg tega velikega mesta sem si ogledala še ostala, kot so Nagoya, Kyoto, Hiroshima, Osaka, Tokijo itd.

Sapporo, foto: M. Mazgan.
Sapporo, foto: M. Mazgan.

V vseh mestih sem imela predstavo, da se zdijo kot mravljišče, saj je povsod neverjetno veliko ljudi. Poleg navedenih večjih mest sem se seveda podala tudi v naravo v nacionalne parke, kjer sem lahko videla, da ima Japonska na svojem ozemlju tudi zelo lepo naravo.

Foto: M. Mazgan.
Tokio, foto: M. Mazgan.

Spanje v komorah in ‘plastična’ hrana

Foto: M. Mazgan.
Foto: M. Mazgan.

Prenočevala sem v hostlih, ker je to najugodnejša možnost prenočitve (okoli 20 € ali več). Eno noč sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih nižjega sloja – hostel imajo urejen v tem stilu, da lahko turistom pokažejo tudi ta način življenja. Torej, spala sem v nekakšnih komorah, ki izgledajo kot 2 m dolga luknja v steno, v kateri je samo jogi ter tv in lučka. Za prtljago pa sem dobila samo ključ za manjšo omarico na hodniku. Kar se pa tiče ostalih hostlov, smo v večini spali na tleh, kakor je na Japonskem navada

Vpliv v njihovo tradicijo pa ima že tudi hrana iz drugih koncev sveta, katera pa še zdaleč ne prevladuje, saj je največ še vedno njihovih tradicionalnih restavracij. Tako je na vsakem vogalu dostopna fast food hrana, kar predstavlja najpogosteje hitre sushi in sashimi restavracije, kjer se dobi hrana za precej malo denarja. Za turiste najboljša varianta naročanja hrane je po fotografijah, saj imajo skoraj vse restavracije jedilne liste z opisi v njihovih znakih ter fotografije. Poleg tega imajo še nekatere restavracije pravo hrano ali plastično, ki zgleda kot prava, prezentirano kar pred vhodom v restavracijo, tako da si lahko gosti že na takšen način izberejo hrano. Seveda pa to ne pomeni, da boste vedno vedeli kaj jeste. Njihovi jedilniki so najpogosteje sestavljeni iz tofuja, riža, morske hrane in seveda sushi, ki je na Japonskem najbolj priljubljena jed.

Foto: M. Mazgan.
Foto: M. Mazgan.

Šolstvo

Še na kratko o šolstvu na Japonskem. Na Japonskem imajo javne ter zasebne šole. Zasevne šole ustvarjajo zasebni podjetniki in podjetja, vendar ne zaradi dobička. Razlogov je več, nekatere univerze ustanovijo zasebno šolo, kjer šolajo svoje bodoče študente, nekateri podjetniki, ki so bili poslovno uspešni odprejo zasbene šole, zato ker je to zanesljiva pot do ugleda in slave. Zasebne šole so pri njih način vlaganja dobička, ne pa tudi način za njegovo pridobivanje. Vsi učenci morajo v šolah nositi uniforme. Stari sistem šolstva 6-5-3-3 je zamenjal novi sistem 6-3-3-4, kar pomeni 6 let osnovne šole, 3 leta v visoki šoli za mlajše, 3 leta v visoki šoli za starejše ter 4 leta na univerzi.

Japonska obala na severu, foto: M. Mazgan.
Japonska obala na severu, foto: M. Mazgan.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.