Popotništvo (foto): Sama po Avstraliji

2
Ocean Road in 12 apostolov
Ocean Road in 12 apostolov

Na enomesečno potovanje po deželi prijaznih ljudi, deželi svetovljanskih mest, ki se prepletajo z nepojemljivimi lepotami narave – Avstraliji, sem se konec meseca aprila podala sama. Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala kontakte s Slovenci v Avstraliji in tako so me tamkajšnji Slovenci gostili v Sidneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po domači domovini so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Z njimi sem doživela tudi ogled dvanajstih apostolov in  lepe znane ceste ob oceanu, ogledali smo si enega izmed največjih akvarijev sveta, zgodovinsko mestece Sovereing Hill, kjer smo se vrnili v čas iskalcev zlata. Z njimi sem se povzpela na najvišjo razgledno stolpnico, kjer sem lahko občutila mogočnost mesta Melbourne.  Povabili so me tudi na posebno večerjo, kjer sem poskusila kenguruja na tri načine in ugotovila, da je bilo to najbolj okusno meso od vseh, kar sem jih kdaj poskusila. Kljub prijazni pogostitvi pa sem si želela prepotovati še večji del Avstralije in si sama pot sproti pot načrtovati.

VELIKE RAZDALJE AVSTRALIJE

Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in prav tako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je, glede na njihov letni čas, bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti, niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se na pot dvakrat podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, obakrat sta me na štop pobrala aburigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesi in ne počnejo ničesar. Njihova zgodovina je kruta, saj so jih beli ljudje,  ko so stopili na njihovo ozemlje, zaradi njihovega povsem drugačnega razmišljala pobijali. Oni namreč niso poznali občutka, da je nekaj njihovo, vendar so bili mnenja, da je zemlja nikogaršnja in tako tudi vse ostalo kar je povezano z njo.

 

NEVARNOSTI NA POTOVANJU

Poleg možnih nevarnosti povezanih z nasilnostjo aburiginov, ki znajo zaradi preveč alkohola  biti nasilni, v Avstraliji na ljudi prežijo še mnoge ostale nevarnosti. Tako sem kmalu tudi sama ugotovila, da je sonce na tem predelu še kako nevarno, saj me je v kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Sicer pa je Avstralija najbolj znana, kar se nevarnosti tiče, da ima na svojem ozemlju največje število nevarnih živali na svetu. Nekaj sem jih tudi sama srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih. Doživela sem bližnje srečanje z več vrst kač, kuščarjev, krokodilov, ki so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstralske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in po vrhu vsega še morskih kač. Za kopanje pa imajo posebej varovane plaže, tako da iz dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti v farmah, kjer jih gojijo za meso.

 

ČUDESA RDEČEGA KONTINETA

Rdeči kontinent se imenuje zato, ker je notranojst dežele takorekoč rdeče barve. Pesek ter skale izgledajo rdečkaste barve, prav tako pa čudežne skale Uluru in Kata Tjuta, za katere še danes ne vedo pravega nastanka.  Rdečo barvo pa popestrijo slana jezera, od katerih je zaradi 45h stopinj ostala samo sol.

Zelo nenavadno se mi je zdelo, ko smo na daljši vožnji po osrčju dežele z avtobusom vsake toliko časa povozili kakšnega kenguruja, vendar se na zato posebej urejenih avtobusih ne pozna ničesar. Poleg kengurujev pa v naravi živijo tudi kamele, ki so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Sploh pa je bilo nenavadno, ko se je nasproti po cesti pripeljal “cestni vlak”, tovornjak s kar petimi prikolicami.

Avtralske manjše reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačnost za kopanje turistov, dokler  se ne pridruži kakšna kača ali kuščar,  kar sem doživela tudi sama.

Dežela pa slovi tudi po izredno dobrih vinih, ki se so po okusu razlikujejo od naših, saj vsebujejo zaradi vročega podnebja precej več sladkorja.

 

Po najmanjšem kontinentu, šesti največji državi sveta in edini državi, ki v celoti zajema celotni continent, kjer so velika čudesa sveta, sneg, led, vročina, suša, tropski kraji, največje število ovac na svetu, ogromni termitnjake, prečudoviti koralni grebeni, nenavadne živali, Sydneyjska opera, kjer so bile olimpijske igre in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, ki mu ni enakega…

2 KOMENTARJI

  1. Zelo lepe fotografije, užitek jih je pogledat. Izredni termitnjaki, krokodili na “zadnjih nogah” (človek si sploh ne sme privoščiti letanja tik nad vodo 😉 ), lepe noše (3. fotka), čudovita gora, srčkana aboriginka z veliko tremo, …

Comments are closed.