SLANA JEZERA JUŽNE BOLIVIJE
Prekrasen svet visokogorskih puščav pod vulkani
Južno od La Paza podnebje postane še precej bolj ostro. Vendar pa nekdaj ni bilo tako. Na področju Solar de Uyuni je nekdaj bilo plitvo notranje morje v katerem so v tropskem podnebju uspevale korale. Podnebje se je že davno spremenilo v puščavsko. Dandanes nekdanjih jezer ni več. Izsušila so se in na njihovem dnu je ostala le še sol. Največje izmed teh jezer je Solar de Uyuni. Ob pogledu na pokrajino južne Bolivije človek občuti strah in občudovanje obenem. Dežela deluje popolnoma nerealistično. Nekdaj so bili v puščavi rudniki bakra in solitra. Da bi rudo odvažali do morja v Čilu so zgradili skozi puščavo železnico. Železnica obratuje še danes, a nekdanje parne lokomotive so odveč. Nerabne so jih po slepem tiru odpeljali v puščavo in danes cele kompozicije rjavijo sredi ničesar.
Solar de Uyuni je nekaj kar človeku vzame sapo. Desettisoč kvadratnih metrov popolne ravnine, ki leži na sto metrov debelih skladih soli. Na eni strani je belina tal in nad njo modro nebo. Ne veš kje se končajo tla in kje se začne nebo. V preteklih desetletjih so sredi ničesar zgradili hotele, ki so bili v celoti zgrajeni iz soli, vključno s pohištvom. Zadeva je delovala zanimivo, a graditelji niso računali na to, da smo ljudje packi. Dandanes so jih zaradi ekoloških težav večinoma zaprli in porušili, le na sredini je ostal še zadnji.
V času, ko se je jezero izsušilo so iz dna jezera pogledali posamezni otoki. Ker so višji od nivoja presušenega jezera niso prekriti s soljo. V teh izrednih in izoliranih ekoloških nišah so se razvili otoki kaktusov. Največji izmed teh otokov je Isla Pascade. Otok ima obliko ribe, po kateri je dobil ime in se dviga približno osemdeset metrov nad slano površino. Nekateri izmed kaktusov, ki ga kot gozd v celoti prekrivajo, segajo do deset metrov v višino in so stari celo do tisoč let. Bo že držalo, da v teh krajih čas merijo z drugačnimi vatli.
Bivanje v teh krajih je brez dvoma preizkušnja tudi za človeka. Čeprav se naokoli prevaža predvsem z džipih na štirikolesni pogon, so pogoji za življenje en sam velik ekstrem. Nikje niti sledu o pitni vodi, preko jezera piha trdovraten veter, vročina je neznosna, za povrh pa se človek dobesedno kopa v morju svetlobe, ki prihaja od vsepovsod. Človek bi si mislil, da hujših življenskih pogojev preprosto ne more biti, a prihodnost prinese še večje preizkušnje in misel, da je lahko pekel tudi nebeško lep.
Južno od Solar de Uyunija se puščava še kar nadaljuje v neskončnost. Nobenega naselja nikjer. Ponoči na nebu morje zvezd, katere Evropejci sploh ne poznamo, saj so globoko na južni hemisferi. Podnevi pa se cesta spremeni v kolovoz, ki pelje med vulkani, ki segajo krepko čez pet tisoč metrov v višino. Svet je neverjetno suh. Nikjer nobenega zelenja. Podnevi neznosna vročina, ponoči pa mraz. Navajeni smo, da v takšnih razmerah vzrajajo kaktusi, a tudi zanje je to prehuda preizkušnja. Preprosto ni ničesar. Pokrajina je geološko aktivna. Od neprestanih izbruhov so vulkani rdečkasto obarvani, z njihovih vrhov pa se dvigajo oblaki pare. Navkljub izredni višini so brez snežnega pokrova.
V takšnih razmerah, ko bi si človek mislil, da ga ni, ki bi tu mogel preživeti, pa najde oaze, ki vrve od življenja. Iz globin zemlje se poleg magme dvigajo tudi vode. Te seveda niso pitne, pač pa so polne soli in cele vrste drugih mineralov. S padavinami nimajo nobene povezave. Vode se z vulkanov stekajo v kotanje in tu tvorijo serijo plitvih jezerc. Ta jezera tudi približno niso prijazna sama po sebi. Slanost je približno dvajset odstotna, vsepovsod so skladi soli, za povrh pa vsako noč še pomrznejo. Globoka so le po nekaj deset centimetrov, na njihovem dnu pa je plast zdrizastega blata. V takšnih razmerah prežive le modrozelene alge in pa drobni rakci. Sedaj pa pride tisto, kar naredi človeku življenje lepo. Plamenci so nenavadna vrsta ptic, ki imajo svoje kljune oblikovane tako, da so kot nekakšni filtri. Precedijo namreč blato in se hranijo s hranljivo mešanico alg in rakcev, ki ostanejo na filtru. Jezerca so običajno čisto majhna in to nam omogoči, da se jim približamo praktično na doseg roke.
V manjših jezerih jih je običajno le nekaj deset. V tistih večjih kot je Laguna Colorada, pa jih je na deset tisoče in obarvajo celotno površino jezer. Človek si pravzaprav ne more predstavljati česa lepšega: spodaj temno modro-rdeča jezera polna plamencev, nad njimi obarvani vulkani, nad njimi modro nebo.
Vulkani so tisti, ki oblikujejo pokrajino. Tako si lahko sredi popolne divjine ogledamo tudi Dolino gejzirjev. Ime je nekoliko zavajajoče, saj tistih pravih gejzirjev pravzaprav ni, je pa cela vrsta fumarol in sulfatar, ki bruhajo strupene pare in blatnih vrelcev. Vse to naj bi se dogajalo ob divji vročini. In res je tako. Vendar pa le na ozkem področju. Takoj ven področja je divji mraz, ki se ti zažre v kosti. Na srečo je le nekaj deset minut stran tudi topli vrelec. Tople vode so zajete v plitev bazen. V divjem mrazu pritečeš do roba bazena, mimogrede odvržeš vso nepotrebno obleko do kopalk in se potopiš v vodo, ki ima osemintrideset stopinj Celzija. Preprosto ni lepšega občutka. Naokoli hodijo ljudi v bundah, oblečeni pravzaprav v vse kar imajo, ti pa se namakaš v topli vodi.
Pri toplih vrelcih in puščavskih jezerih se približamo Čilu. Pokrajina je vedno bolj divja in barvita, a tokrat je v nas neke druge vrste strah. Bližamo se namreč meji in legendarnim birokratskim proceduram. Vsak od nas po svoje trepeta. V primeru, če manjka kak papir, kak žig, če se postaviš v napačno vrsto, če napačno odgovoriš na zastavljeno vprašanje, ti grozi zavrnitev prehoda meje in vrnitev nazaj v La Paz na stotine kilometrov stran. Vse to pa v trenutku, ko stojiš pred razmajano kolibo sredi ničesar in o tvoji usodi odloča zamaščen carinik, za katerega se zdi da prihaja iz kakšnega špageti vesterna. Vse to v trenutku ko se z grebena Andov odpre pogled na globoko spodaj ležečo puščavo Atakamo, ki leži v Čilu, kjer pa je čisto drugačen svet.
Janez Mihovec
