Popotništvo (foto): Potepanje po Andih – 3. del

0
Indijanka
Indijanka

ALTIPLANO

Na visoki planoti

V južnem Peruju se glavna veriga Andov razširi in razdeli na dva dela. Med obema je nastala visoka planota, Altiplano, ki je visoka med 3500 in 4000 metrov. Morda se na prvi pogled zdi, da gre za krut in neusmiljen svet, pa je prav nasprotno v primerjavi z obalno puščavo in tropskim gozdom, prav primeren za naselitev.

Altiplano velja za zibelko indijanskih civilizacij. Njihovo središče je bilo od nekdaj okoli jezera Titikaka na meji med današnjim Perujem in Bolivijo. Titikaka je pravzaprav nekakšno celinsko morje. Ima površino 12.000 kvadratnih kilometrov in kot tako ima izredno velik vpliv na podnebje okoli sebe. Velja za najvišje plovno jezero na svetu na višini 3809 Metrov. S svojim velim rezervoarjem rahlo slane vode poskrbi, za zmerno podnebje. Titikaka leži med 10 in 15 stopinju južne širine in tako letnih časov v slovenskem smislu prebivalci ne poznajo. Zaradi velike nadmorske višine pa so velike razlike med dnevom in nočjo. Podnevi so temperature tja do dvajsetih stopinj. V trenutku pa ko zaide sonce, se te dramatično spuste  tudi tja do minus dvajset. Titikaka s svojo povprečno temperaturo okoli 12 stopinj tako poskrbi za zmerno podnebje na širšem področju jezera.

Ves Altiplano je en sam pašnik, ki se razprostira v nedogled. Na njem se pase na milijone ovac, govedi, konj in predvsem lam in njihovih sorodnic. Ne glede na to, da lame na prvi pogled delujejo nenavadno, so v sorodu s kamelami. Njihovo izvorno področje je Severna Amerika. Skozi zgodovino so se preselile v Južno Amerike, na svojem izvornem področju pa izumrle. Poznamo štiri osnovne podvrste: lame, gvanake, alpake in vikunje. Vse štiri so vir volne in mesa za okoliške prebivalce.

V Južni Ameriki smo bili skozi celotno dvajseto stoletje priča pravcati demografski eksploziji. Dandanes imajo družine le še po dva, tri otroke, a pred desetletji omejevanja rojstev pravzaprav ni bilo. Posledično se je v Boliviji in Peruju število prebivalcev večkratno povečalo. Peru ima danes trideset milijonov, Bolivija pa deset milijonov prebivalcev. Na prvi pogled sta obe deželi orjaški, a v resnici ni tako. Zaradi težkih pogojev življenje so naseljeni le posamezni deli obeh držav. Tam pa, kjer so naselitveni pogoji ugodni, ljudi preprosto mrgoli. Posledice so vidne tudi na okolju. Zaradi preveč intenzivnega kmetijstva je prišlo do erozije, ki odnaša rodovitno prst, Altiplano je preveč popasen, kar problem le še stopnjuje. Zaradi povečanega števila prebivalstva in števila živine se stopnjuje problematika oskrbe s pitno vodo.

Vsepovsod po Altiplanu vrtajo nove vodnjake. Posledice takšnega početja so očitne. Zaradi polsušnega podnebja se podtalnica več ne obnavlja. Posledično se je nivo podtalnice znižal, vanjo pa vdira slanica. Posledice se kažejo tudi na površinskih jezerih s Titikako na čelu. Vanj se stekajo številne reke in potoki. Iz njega pa teče le ena in sicer Desaguadero, ki teče proti jugu v jezero Poopo. To jezero je zaprtega tipa in njegove vode nikdar ne dosežejo morja. Zaradi številnih pritokov tudi upad podtalnice nivoju jezera Titikaka ne pride do živega. Zato pa se je v zadnjih desetletjih zelo zmanjšal odtok iz jezera v reki Desaguadero. Posledično proti jugu teče vedno manj vode. Jezero Poopo tako ne dobiva več dovolj vode zaradi zmanjšanega pritoka in upada podtalnice. Posledice so očitne: Upad gladine jezera, povečana slanost zaprtega jezera in zasoljevanje polj v okolici. Enako velja za gozdove. Domače gozdove so v celoti posekali in če ne bi sadili hitro rastočih evkaliptusov, bi bila dežela popolnoma gola.

Navkljub temu ljudje kar vztrajajo v teh negostoljubnih okoliščinah. Medtem ko na obale jezera globalizacija vdira z velikimi koraki, tiste ki žive na jezeru težje doseže. V preteklosti so pred vladarji v mestih pobegnili dve skupini indijancev, da bi imele mir pred neskončnim izkoriščanjem v španskih ekonomiadah. Prva skupina se je naselila na otokih na jezeru. V teh samotnih krajih so se ohranile nenavadne predkolumbovske navade. Vasi so organizirane v nekakšne zadruge, kjer je vzpostavljen sistem, ki je še najbolj podoben utopičnemu socializmu in matriarhatu obenem. Še dlje od razmer na celini so se umaknili tisti, ki žive na plavajočih otokih. Iz šote narede nekakšne splave in jih med seboj povežejo. Te prekrijejo s trstjem in nanje postavijo koče. Nekdaj so ti indijanci v celoti živeli od jezera stran od celine. Danes pa ta osamljenost izgineva in plavajoči otoki so vsak dan bolj in bolj le turistična zanimivost.

Svet indijanskega podeželja se brez prekinitve nadaljuje v sosednjo Bolivijo. Le jezik Kečua se zamenja z Aymaro. Bolivija je tista prava indijanska država Južne Amerike. Tu belcev skorajda ni. Vso njeno zgodovino so zaznamovali spori s sosedi, ki so ji v vojnah vse po vrsti odtrgale dele državnega ozemlja in pa Potosi. Gora srebrove rude na jugu države, ki je v štiristo letih izkoriščanja zahtevala kar 8 milijonov žrtev izmed nesrečnih rudarjev. Glavno mesto Bolivije je še danes Sucre, a odločitve se sprejemajo v gorskem megapolisu v La Pazu. Mesto je ustanovil konkvistador Mendoza na križišču med karavansko potjo v Amazonijo in cesto proti Potosiju. Že davno je zapolnilo dno kotline, zavarovane pred vetrovi, v kateri leži, splezalo na pobočja in preko njih in na planoti zgradilo hčerinsko mesto El Alto, ki tudi samo šteje prebivalce v milijonih.

V primeru, če človeka pot zapelje v La Paz, oziroma mesto miru, kot pomeni njegovo ime, se izplača s kolesi prepeljati tudi Cesto smrti. Vratolomno petinšestdeset kilometrov dolg spust po kamniti cesti, ki nas popelje z prelaza na višini 4700 metrov neposredno pod šesttisočaki naravnost skozi deževni oblak tri tisoč petsto metrov nižje v Amazonsko nižavje. Cesta svojega imena ni dobila kar tako. V krvi so jo v 30-tih letih zgradili paragvajski vojaški ujetniki in od takrat naprej je ta kolovoz nad prepadi prevozile že na milijone vozil. Za precejšno ceno, ki se plačuje v krvi. Neusmiljena statistika govori, da vsako leto v prepade popada 26 vozil in da v nesrečah umre med sto in dvesto potnikov. Spust po taki cesti je torej pravi adrenalinski izziv.

Janez Mihovec