Protislovja Peruja
Južna Amerika je tako daleč od naših oči, da je tisto, kar vemo o kontinentu kombinacija dejstev in legende. V trenutku, ko se je naše letalo bližalo letališču v Limi je vse skupaj še najbolj bilo podobno velikemu pričakovanju. Takoj za ograjo letališča se začne tisto pravo velemesto tretjega sveta.
Danes ima Lima nekje med deset in štirinajst milijoni prebivalcev in je že davno prerasla okvir, ki ga je ob ustanovitvi sredi šestnajstega stoletja podal njen ustanovitelj Francisco Pizzaro. Morda najuspešnejši konkvistador je ob obali Tihega oceana potreboval oporišče za svoje prodore v notranjost Peruja in za obvladovanje orjaške dežele.
Lima je pravzaprav klasični primer prestolnice tretjega sveta. Staro kolonialno mesto okoli katedrale in Plaze de Armas je urejeno kot iz škatlice. Enako velja tudi za poslovni center v bližini, ki ga sestavljajo nebotičniki iz jekla, stekla in aluminija. Le nekaj metrov proč od obeh pa se začne Lima tretjega sveta. Hiše brez infrastrukture, grajene iz zidakov iz blata sušenega na soncu in strehe pokrite s pločevino. Vsepovsod polno zavitih blatnih, netlakovanih ulic, ki se vlečejo v nedogled. Vsepovsod pa revščina za katero odpravo bodo potrebna stoletja. Dejstvo je pač, da je Peru država, ki je zelo razslojena. Na vrhu piramide so potomci Špancev, to je belci, ki imajo v lasti večino premoženja države, sledijo mestici, čisto na dnu pa je večinsko indijansko prebivalstvo. Razmere na podeželju so za kmete brez zemlje izredno težavne, zato vsako leto na sto tisoče novih ljudi pritiska za delom in kruhom v mesta, ki se širijo prek vseh meja.
Navkljub temu pa je v zadnjih desetletjih prišlo do korenitih sprememb. Američani oziroma CIA nimajo več odločujoče vloge. V deželi so našli bogate rudninske vire in zanje se zanimajo vedno bolj agresivni Kitajci. Gospodarske države raste po visoki stopnji in vsepovsod je optimizem, da bo prihodnost boljša. S spremembami je prišlo tudi do spremembe vladanja. Vojaške diktature in vodi smrti, ki so v imenu stabilnosti države lahko odstranile kogarkoli so preteklost. Na podeželju in v mestih je prišlo do oblikovanja sindikatov, ki z združevanjem najnižjih slojev in njihovih zahtev, poskrbe da pride do pravičnejše razdelitve družbenega bogastva. Televizija, radio, tisk in predvsem internet so prinesli tudi javnost in odgovornost pri vodenju države. To je v Peruju razvidno predvsem v dveh dogodkih. Glavna uporniška organizacija Sendero Luminoso, ki je imela ultralevičarski značaj pod vodstvom Abiamela Guzmana je uničena, njen vodja pa v zaporu. Po drugi strani pa je nekdanji desničarski predsednik Alberto Fujimori kateremu so dokazali koruptivnost prav tako v dolgoletnem zaporu. Dokaz spremenjenih razmer, ki ne dopuščajo več samovolje in kršitev zakonodaje je prav Fujimori, katerega pred dolgoletno zaporno kaznijo ni moglo rešiti niti dejstvo, da je oče gospodarskega vzpona, politične stabilnosti in zmanjševanja socialnih težav najnižjih slojev. Vse te ukrepe, ki so izrazito levičarskega značaja, pa je izvedel kot predsednik, ki izhaja iz izrazito desnega političnega pola.
Red in varnost, ki ga je Peru pogrešal precejšen del svoje dvestoletne samostojnosti, pa sta prinesla tudi vzpon turizma. Dežela je preprosto prelepa, vendar pa tudi polna paradoksov. Tihi ocean v katerem se mešajo topli in hladni tokovi je poln rib in Peru je ribiška velesila. Vendar domače prebivalstvo rib skorajda ne uživa. Večina jih predelajo v ribjo moko in izvozijo v Severno Ameriko, kjer so prehrana tamkajšnjega goveda.
Janez Mihovec
