Ko se danes v javnosti govori o krščanstvu, se mi pogosto porodi občutek, da mnogi ne razumejo točno, za kaj pri vsem skupaj gre. Precej zabavno mi je bilo v zadnjih tednih poslušati komentarje v posvetnih medijih na temo papeževega odstopa. Zelo podpiram zanimanje sekularne javnosti za cerkvene zadeve in poročanje o njih, vendar se pri teh poročilih dostikrat med vrsticami skriva kakšna ideološka velelnica, ki jo nič hudega sluteči neosveščeni verniki prepogostokrat kar požremo.
Tako je na primer novinar nekega tujega medija navdušeno komentiral odstop papeža Benedikta XVI kot “dobrodošlo prelomnico v cerkveni zgodovini”. Papež Benedikt XVI. je “kljub temu, da je veljal za konzervativnega” presenetil s potezo odstopa, ki bo morebiti “odprla vrata prenovi ter sprožila proces liberalizacije v Cerkvi”. Mogoče je res, da Cerkev nujno potrebuje prenovo ali prevetritev v smislu neke vrnitve k bistvu, vendar dvomim, da je novinar imel v mislih izbistritev nauka ali novo evangelizacijo. Pravzaprav hitro vidimo, da je sleherni poziv k prenovi Cerkve, ki pride od zunaj, usmerjen le v liberalizacijo ali pa v racionalizacijo: se pravi, v pop krščanstvo.
Pop krščanstvo ali religija prijaznosti, ki ni nauk o poti in resnici, temveč le duhovni servis in človekoljubna organizacija, nekakšen podaljšek sistema za zadovoljevanje duhovnih potreb državljanov demokratične kapitalistične družbe (ali pa socialistične, saj je v tem kontekstu vseeno). Pop krščanstvo relativizira moralno avtoriteto Svetega sedeža, ker verjame v svobodno vest posameznika. Ne prizadeva si za onostranstvo, temveč napne vse moči za gradnjo raja na zemlji, ter stavi svoje upanje na slogaški duh krščanske demokracije.
Če gledamo iz vidika moderne kulture, je takšna religija “super” stvar za družbo, ker deluje zasebno in ne povzroča večjih težav v javnosti. Podpira vsako državno oblast in po možnosti sodeluje z njo v multikulturni koaliciji, tolerira krivične ali nemoralne zakone, ker je strpna, se ne vmešava v javne zadeve, ker je zasebna, povrh vsega pa tolaži uboge in tiste, ki so bili izropani svojega dostojanstva in tako preprečuje nemire ter povečuje družbeno stabilnost. Zato me zunanji pozivi, ki Cerkev spodbujajo k takšnemu krščanstvu, nasmejejo. Ker sta resnični cilj in namen naše vere nekje drugje, ker Cerkev ni podjetje ali politična stranka; niti ni kakšna nevladna ali človekoljubna organizacija, kjer se pravila postavljajo na podlagi javnega mnenja in se funkcije opravljajo za določen čas, nato se pa po želji odstopi.
Pop krščanstvo ni le hipotetično, temveč je prisotno med nami v obliki modernih pojmov in nazorov, ki so prodrli v zavest in se pomešali v naš pogled na svet. Obstaja cela paleta konceptov moralizirajoče narave – ki izvirajo iz moderne kulture – za katere obstaja širok družbeni konsenz ter jih dnevno uporabljamo kot nekaj samoumevnega. Na primer, če nekdo govori o strpnosti, podzavestno čutimo, da ima takšen diskurz moralizirajoč značaj. Strpnost lahko seveda razumemo v svojem pravilnem pomenu, včasih pa se zgodi, da o strpnosti govori nekdo, za katerega ta beseda pomeni versko nevtralno družbo (beri ateistično) in s svojim govorjenjem želi krščanstvo čimbolj potisniti v sfero zasebnega. Zgodi se naslednja zanimiva stvar: navadni kristjan dobro razumljen pojem strpnosti vgradi v zavest kot nekaj dobrega in potrebnega. Sekularni svet enoglasno trobi o strpnosti v smislu verske nevtralnosti, zato se takšen popačen pomen počasi prime. Nadalje: ko želi kristjan razmišljati o javnem delovanju, bo v možganih nehote trčil v imperativ strpnosti ki mu bo velel: »takoj nazaj v zasebnost«. Oviro bo vendarle poskusil zaobiti z raznimi intelektualnimi kolobocijami, ki ga na koncu ne bodo pripeljale nikamor.
Podal sem le en primer, takšnih miselnih ovir pa je še mnogo. Lažne vrednote moderne kulture so prodrle v jedro vsakdanjega umevanja in ustvarila neko napetost med krščansko in posvetno družbeno mislijo. Ta napetost zahteva od kristjana ogromno energije, zato krščanski intelektualec (ki ji je najbolj izpostavljen) nemalokdaj nasede pasti in poskuša z raznimi kompromisi čimbolj harmonizirati religijo z moderno kulturo. Rezultat? Več pop krščanstva.
Zato bi morali kristjani zavzeti bolj kritično držo do teh popačenih načel, ki nam jih želi prodati okolje. V naših glavah se ne sme zgoditi harmonizacija, temveč diskriminacija pojmov: ločevati moramo žita od ljuljke. Potrebno je razumeti, kdo smo in od kod prihajamo, (s)poznati našo preteklost in se ne sramovati; odkriti pomen čiste krščanske filozofije kot osnove našega razmišljanja; postati bolj aktivni v javnosti, vendar s tem ne izgubiti svoje načelnosti, predvsem pa ne naivno pričakovati, da bo takoj vse boljše. V bistvu nismo poklicani h konstruktivnemu sodelovanju, prijaznosti ter h gradnji boljšega demokratičnega sveta, kar od nas vsi pričakujejo kot nekaj samoumevnega. Vse to resda nastane kot stranski učinek krščanskega delovanja v družbi, in je pozitivno. Vendar to ne bi smel biti naš osnovni cilj, za katerega bi bili pripravljeni prodati tudi Križanega.
Foto: Cleveland
