Imam občutek, da se v Sloveniji zelo malo pogovarjamo. Večinoma govorimo. Vsak svoje. Vsak svojim.
Ves čas se ustvarja vtis, da smo pri nas ljudje razvrščeni v dve nasprotni strani. Vlado Miheljak npr. spet govori celo o dveh Slovenijah. Ljudje, ki pripadajo eni in drugi strani, naj bi si bili zelo različni. Zadnjič je Vuk Ćosić na televiziji primerjal dogajanje na shodu Zbora za republiko in Vseslovenski vstaji. Čisto resno je kot ključno razliko med shodoma izpostavil, da so se na enem ljudje smejali, na drugem pa so bili zelo resni. Gre za neverjetno izkrivljanje dejstev, ki bi lahko bilo smešno, če ne bi poznali zgodovine. To, kar je do absurda prozorno povedal Ćosić, ves čas sistematično dela večji del medijskega prostora ob izdatni podpori mnogih »uglednih javnih osebnosti«. Gre za načrtno tipizacijo, po kateri niso ljudje samo nepremostlijvo različni, ampak so eni dobri, drugi pa slabi. Ta logika je nevarna. Vodi v preganjanje, v nasilje.
Če bi se začela naključna protestnika s shoda Zbora za republiko in Vseslovenske vstaje pogovarjati, bi verjetno ugotovila, da se v mnogih stvareh strinjata, v nekaterih pa tudi ne. Če bi lahko odmislila svojo pripadnost vodji, bi morda ugotovila, da sodita na isti shod. Ampak ta dva protestnika se ne pogovarjata. Celo več, da lahko obstaja tak politični model, kot ga imamo, se ne smeta pogovarjati, med njima ne sme biti dialoga.
Zdi se, da se iz dneva v dan čedalje bolj oddaljujemo drug od drugega. Vendar je to samo videz. Ob odsotnosti dialoga se razlike med nami namreč ne povečujejo, ampak zmanjšujejo. Dialog vedno vzpostavlja določene razlike in skupne točke. V dialogu si ti in sem jaz. Brez dialoga pa v drugih več ne vidimo drugega z njegovimi stališči, željami, izkušnjami in problemi, ampak vanje projiciramo lastne želje in strahove. Na ta način se razlika med menoj in drugim čedalje bolj briše. S tem postajamo najsilovitejši nasprotniki. Vendar ne nasprotniki zaradi vsebine – o tej ne govorimo, te ne poznamo, ta nas ne zanima – ampak nasprotniki zaradi nasprotnikov, zaradi gole forme. Stanje brez resničnega dialoga naravnost kliče po tragediji, ki se bo žal, slej ko prej zgodila. Če je ne bomo preprečili.
Zato ponujam roko vsem, ki so se pripravljeni pogovarjati. Ni važno ali ste levi ali desni ali pa kaj tretjega. Ni važno ali hodite na shode Zbora za republiko, Vseslovenske vstaje ali pa ostajate doma. Kdor se je pripravljen pogovarjati, naj se oglasi v komentarju pod tem člankom, ali pa pišite na [email protected], s pripisom za Aleša Primca in bomo skupaj našli način, da se začnemo srečevati. Ali preko računalnika ali v živo. Vse je stvar dogovora. Za našo prihodnost je pomembno, da čimprej obudimo stari grški trg, kjer se je odprto razpravljalo.
