Pontifex maximus

mostoviZgoraj navedeno je bil še nedavno eden osrednjih nazivov papeža. Prihaja od Rimljanov in je bil pred prevlado krščanstva oznaka za  njihovega glavnega svečenika. Zanimiv je izvor izraza: dobesedno pomeni “veliki mostograditelj”. Lahko ga razumemo v smislu gradnje “mostov ” z Bogom. Vsekakor pa je imel rimski škof vedno tudi pomembno vlogo gradnje mostov med ljudmi. Kar sedanji papež Frančišek tudi lepo kaže. Nasplošno so se vedno vsi kristjani prepoznavali v vlogi graditve mostov.

Recimo kulturnih mostov: kako čudovito je krščanstvo prepojilo rimsko cesarstvo (čeprav je imelo to tudi nekaj nedvomno slabih posledic), kakšno mojstrstvo lahko spremljamo v krščanskem misijonarjenju vsepovsod po svetu (čeprav tudi tu ni bilo vedno vse dobro, včasih je bilo oznanjevanje, žal, bolj izgovor za kolonizacijo in ropanje), verjetno lahko krščanski univerzalizem vidimo tudi v ozadju sedanje globalizacije (ki spet ni samo dobra). Toliko bolj so bili kristjani od vedno graditelji mostov na medosebni ravni. Najprej zato, ker nam vedno znova odmevajo v glavi tiste Božje besede iz stvarjenja: “In bilo je prav dobro”; besede, ki se nanašajo na prav vsakega človeka in vsakomur, ne glede na njegove zločine, podeljujejo neodtujljivo dostojanstvo in svobodo. “po Božji podobi ga je ustvaril”. Jezus gre še dlje in govori kar o ljubezni do sovražnikov. Njegov križ lahko razumemo kot dvojni most: most med nebom in zemljo (vertikala) in pa most med vsemi ljudmi (horizontala). Za kristjana je značilno, da vztraja v ljubezni, ne glede na vse. Tvoren dialog želi ohranjati ne samo zaradi svoje zavezanosti blagru vseh ljudi, sploh svojih bližnjih, temveč že zaradi svojega ponosa, ki mu ne dovoljuje, da bi ga tuja agresivnost ali zverinskost “zreducirala” na isti nivo. Ker svoje morale ne razume zgolj v obnebju medčloveškega, ampak (predvsem) v odnosu s Presežnim. Ker želi biti “imitatio Christi”, ki je naredil korenit korak proti bližnjemu – in vsem ljudem postal bližnji. Ta korak nas spodbuja, da v ljubezni vidimo stisko, kjer drugi vidijo greh; da odpuščamo, kjer drugi kujejo maščevanje, da prvi prekinemo molk, ko drugi kuhajo mulo. Ta – izjemno zahtevna – drža nas opredeljuje v našem bistvu: kristjani smo po svojem jedru bitja sprave. In zato tudi graditelji novega sveta, ki so od vedno znali presegati kulturne in medosebne meje – in še čez tako deroče hudournike ali široke reke sveta graditi mostove povezanosti in sodelovanja.

Zato seveda bega, ko se eden trenutno vidnejših slovenskih krščanskih mislecev dogmatično distancira do graditve mostov. Zavedam se, da je bil s totalitarnim sistemom samim na sebi dialog le stežka mogoč: ker ga sam ni priznaval in ga je z vsemi močmi zatiral. Vendar, ali to pomeni, da imamo pravico odreči dialog tudi njegovim (bolj ali manj prebrisanim in pokvarjenim) sledilcem? Ker je verjetno vsakemu jasno, da danes za nas niso toliko problematični tisti, ki (še vedno ali ponovno)(slepo) verjamejo velikim marksističnim idejam – saj so te ideje v marsičem sekularizirano (skrajno naivno) krščanstvo – , pač pa so naša velika težava tisti, ki so “sistem” že davno zlorabili zgolj za svoje interese (kakor prašiči na “Živalski farmi”) – in ga zlorabljajo še naprej. Tudi s tem, da hujskajo množice na ulice, ustvarjajo splošno narodno paniko oziroma depresijo (kjer si preprosti ljudje dejansko pustijo oprati možgane do te mere, da so prepričani, da se jim je v mizeriji komunizma godilo bolje) in v ozadju naprej gospodarijo po svoje. Ljudstvu pa dajejo občutek, da so velike krivice, ki jih sami povzročajo, lahko izgovor za poplavo malih krivic in površnosti, ki si jih potem s sladkostjo privošči ljudstvo. Povedano drugače: servirajo jim revolucionarno doktrino (ki se je že davno izkazala za neučinkovito) kot kamuflažo za svoje mirno “haranje” – in to jemljejo za svojo neodtujljivo pravico. (Pa raje ne omenjajmo, da je za marsikoga zelo podobna kamuflaža klerikalna in antikomunistična ideologija). Skratka, psi lajajo, karavana pa gre dalje. Grajenje mostov in sprava sta v procesu ustavljanja tega početja ključnega pomena, saj ljudi osvobajata od zagledanosti v lastno ideološko dediščino (in s tem jemljeta manipulantom eno glavnih orožij-slepil). Če vztrajamo, ne glede na prezir, krivice in zatiranje, ki smo jih deležni, pri doslednem spoštovanju sočloveka in njegovega dostojanstva, s tem režemo krila kontinuiteti zla. Če smo, ne glede na nemogoče politične in gospodarske razmere, dosledno pošteni in dialoški, razkrajamo vzorec, ki nas peha še globlje v mojstrsko izgrajeno kolesje ideološke zlorabe. Zato tisti proces, ki je bil dejansko poguben v času po osamosvojitvi (in je tudi bolj ali manj pokopal slovensko desnico) ni bil grajenje mostov, temveč pajdašenje. Torej flirtanje z – in marsikdaj prevzemanje istih zločinskih vzorcev, ki so delovali v totalitarizmu. Po spletu kroži nekako tako reklo: nikoli se ne prepiraj z butcem; spravil te bo na svoj nivo in te premagal z izkušnjami. Po osamosvojitvi popustiti skušnjavi pajdašenja je bilo nekaj najlažjega, marsikdo je kar očitno govoril in kazal “zdaj je pa prišel naš čas.” To isto pajdašenje je tudi glavni razlog, da pri nas ni prišlo do lustracije. Res je, naš komunizem je bil “samoroden”. Ampak to mu še vedno ni dalo take moči, da bi po osamosvojitvi lahko njegovi ključni akterji ostali v sedlu še naprej – če se ne bi, pogosto čisto brez posebnega ozira na ideološko in politično pripadnost – učinkovito zakoreninil tudi med “novo oblastjo”. Ne kot ideja, samo kot način okoriščanja na račun “ljudstva”. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Zato sem se že navadil na večino našega političnega in ideološkega dogajanja, celo v naši Cerkvi, gledati kot na skrbno režirano predstavo za drhal, ki spretno prikriva pravo (zločinsko) dogajanje. Dokler si dovolimo, da je tuje zlo izgovor za moje lastno, pa naj gre za skrunjenje fasade parlamenta, utaje davkov ali delo na črno, s tem podpiramo “igro” stricev iz ozadja. Spomnimo se, da se za to, kar je prav, ne trudimo zaradi drugih, ampak zaradi sebe. Če bomo eden v drugem prepoznali človeka (ne glede na politično, idejno in versko pripadnost) in njegovo dostojanstvo, če bomo v skladu s tem dostojanstvom živeli v medsebojni povezanosti, bodo lovke zla, ki se hranijo z našo razprtostjo odmrle. Korupcija je vedno težava širšega kroga ljudi – ker poštenja ne kupi noben denar.

Foto: Jernej Kurinčič