Ponovno presenečenje

Jože strgar, nekdanji župan Mestne občine Ljubljana

Kot posameznik in zlasti kot nekdanji vodja civilne iniciative PREBUDIMO SLOVENIJO sem se posebej zavzemal za delovanje in uspeh skupnega desno sredinskega političnega gibanja. Vprašanj je še veliko, zastavljam si jih pravzaprav sam sebi, z upanjem seveda, da bodo »zaropotala« še pri komu. Zakaj je bilo potrebno, da so na »pomladni« strani, poleg Novakove, nastopile še tri kandidatke?

Izčrpen pogled na predsedniške nedeljske volitve, izpod peresa A. Mavra (Časniku.si, dne, 23. okt. 2017) daje vtis, da nad rezultati ne smemo biti pretirano presenečeni. Prav! Kljub temu ne moremo prezreti številne pripetljaje, ki so se dogajali, in so, po mojem, vendar presenečenje.

Volilna udeležba

Najprej tako majhna udeležba na voliščih. Ali ni že čas, da bi ljudje doumeli, da so sleherne volitve potrebne, nujne in se jih moramo udeleževati. Država mora vendar delovati. Gre za bistvo demokracije, ki vključuje tud državljanske dolžnosti. Nujno je, da se vprašamo, zakaj toliko vabil in opozoril z vseh strani, da moramo na volišča, pa nič ne zaleže? Udeležba je vse manjša. Ali so to posledice polstoletne diktature, ko posameznik ni smel razmišljati in tudi ne delovati po svojem prepričanju, po svoji vesti. Ali so posledice od tod res tako hude, da jih ni mogoče popraviti? Je med nami kdo, ki bi znal vse to globlje analizirati in nam odkrito povedati?

Da so družbene razmere tako na slabem, skupaj z brezbrižnostjo do volitev, je seveda več vzrokov, začenši s šolstvom, kjer šolarjev vseh stopenj o državljanskih dolžnostih ne poučujejo. Ali temu v še večji meri botruje enostranska družbena informatika, ki se še kar naprej ohranja, ali je morda vzrok še kje drugje? Če pride na volitve manj kot polovica volilno upravičenih državljanov, je stanje kar alarmantno. Vse to je dokaj znano. Kako bi bilo mogoče volilno udeležbo normalizirati, so nadvse resna vprašanja?

»Rojevanje« predsedniških kandidatov

Naslednje presenečenje so volitve same. Kako so se »rojevali« predsedniški kandidati? Najprej se je ojunačila Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije – krščanske demokracije. Imela je zadosten razlog, da je to storila. Dobronamerni ljudje mislimo, da bi morala biti na čelu države oseba, ki ni obremenjena z miselnostjo in dejanji zločinske komunistične partije. Slovenski narod bi si to zaslužil. To bi bila prav ona. Z dosedanjim delovanjem na političnem polju je bila tudi izvrstno pripravljena – od krajevnega županovanja, do javnega kulturnega delovanja v svojem kraju; od političnega delovanja v slovenskem in evropskem okviru; od vodenja stranke, ki je bila izrinjena iz parlamenta, pa se je pod njenim vodstvom spet vanj vrnila. Njena posebnost, rekel bi dodatna odlika, je še v tem, da je nekaj let vodila in po vsej Sloveniji organizirala javna zborovanja, kjer so bile v ospredju življenjske vrednote. Sedaj marsikdo o njih tudi govori, a takrat je bilo njeno delovanje povsem zanemarjeno. Takrat teh ljudi ni bilo zraven, manjkali so tudi zastopniki »pomladnih« strank. Njeno bogato kulturno in politično delovanje je torej bilo obširno in kakovostno, nadvse pomembno za vse nas. Ali smo bili slepi , da vsega tega nismo videli? Na volitvah je sicer pridobila nekaj glasov za svojo stranko, a bila je daleč od možnosti, da zasede predsedniško mesto. Ljudje so ostajali doma ali pa glasovali za ljudi, ki nimajo kaj pokazati. Nagrajen je bil neizkušen novinec, po dejavnosti komedijant, Marjan Šarec, do tedaj zgolj kamniški župan, ki se je na političnem polju, kjer se je kot župan sploh lahko gibal, nagibal zdaj sem, zdaj tja, in se, po potrebi, nasmihal vernikom in cerkvi. Kako neugledno je bilo njegovo dosedanje delovanje, pa vendar se ja izkazalo kot uspešno. Ali ni to presenečenje?

Konkurenca »pomladnih« kandidatk

Vprašanj je še veliko, zastavljam si jih pravzaprav sam sebi, z upanjem seveda, da bodo »zaropotala« še pri komu. Zakaj je bilo potrebno, da so na »pomladni« strani, poleg Novakove, nastopile še tri kandidatke? Nekaj prijateljskih odgovorov sem že dobil. Glasijo se: »Zaradi politične nezrelosti.« In še trditev, da je to samoubojstvo celotne desne politike.

Poglejmo še kakšen razlog. Povsem neresna je bila kandidatura Angelce Likovič – tudi zato, ker je njen program, kolikor ga je bilo, že bil vključen v programu Ljudmile Novak, kakor tudi v raznih civilnih gibanjih, saj smo vsi sodelovali pri organizaciji uspelega družinskega referenduma. Suzana Lara Krause pa je prišla na politično prizorišče kar tako, kakor da bi se odpravila na izlet na Šmarno goro.

Prav odveč je bila kandidatura Romane Tomc. Njeni nastopi so bili sicer odlični, a povedati ni mogla nič takšnega, kar ni že prej povedala Ljudmila Novak. Opravičevanje predsednika njene stranke Janeza Janše, da je njihova stranka v preteklosti podprla Jožeta Bernika in Lojzeta Peterleta, je za lase privlečen izgovor. Kdo je Jožeta Bernika sploh predlagal za predsedniškega kandidata? Glede drugega pa je znana naslednja pripoved:  Lojze Peterle je Janeza Janšo spravil v vlado dvakrat, medtem, ko je Janša njega iz vlade trikrat izrinil.« Naj bo tako ali malo drugače, očitno je, da je imela kandidatura Romane Tomc en sam cilj –iz igre izriniti ali čim bolj onemogočiti Ljudmilo Novak. Nekatere pomladne stranke so to počele že ves čas, od prve demosove vlade naprej. Krščanska demokracija je zares ukoreninjena v slovenskem človeku in je tudi danes, skupaj z evropsko krščansko demokracijo, upanje za splošni družbeni napredek in normalne demokratične razmere. Spričo njenega uspeha skozi čas, je to kakor samo po sebi umevno. Zato je starim komunističnim strukturam in njihovim potomcem tako zelo v napoto. Še vedno jo sramotijo, odrivajo (glej Delo, Dnevnik…) in pri tem delu ji pomagajo prenekateri »desni« posebneži, kar vse lahko z dneva v dan doživljamo.

Sam pa imam še poseben razlog, da sem presenečen. Kot posameznik in zlasti kot nekdanji vodja civilne iniciative PREBUDIMO SLOVENIJO sem se posebej zavzemal za delovanje in uspeh skupnega desno sredinskega političnega gibanja. Ko je za predsedniško mesto kandidiral kandidat iz stranke SDS dr. Milan Zver, sem ga, kot organizator vseslovenskega srečanja na Otočcu, povabil, da je nastopil pred občinstvom iz vse Slovenije. Da bi mu takrat kdo konkuriral, kaj takšnega je bilo takrat nepredstavljivo.

Presenečenja bi vendar morali spraviti v red in se veseliti skupnih uspehov.