Ponosni na očetnjavo

11
Foto: Martin Lisec.
Foto: Martin Lisec.

Na kaj pomislim ob stavku: Ponosen sem na svojo domovino!

Iz daljne dežele

Pred dobrim tednom sem se udeležil 21. Tabora Slovencev po svetu, ki ga je v Zavodu sv. Stanislava organiziralo izseljensko društvo Slovenija v svetu. Ker sem se pred leti že udeležil podobnega tabora v Dolenjskih Toplicah, mi ozračje srečanja ni bilo neznano.

Kot številnih drugih ljudi se je, poleg drugih nastopov, tudi mene posebej dotaknil kulturni nastop mladih Slovencev iz Buenos Airesa in Bariloč, povezanih v skupino RAST 3XXL. V dinamično zastavljenem nastopu so prepletali besedo in pesem, slovenske in argentinske ritme, preteklost in sedanjost, slovensko kulturno klasiko in sodobno ustvarjalnost. Dobre pol ure, kolikor je trajal njihov nastop, je minilo, kot bi trenil. Iz zanimivega pripovedovanja, petja in igranja dijakov tretje generacije Slovencev v Argentini se je čutil notranji žar, navdušenje, s katerim so nizali svoje misli o doživljanju domovine svojih starih staršev – svoje domovine. Njihovo navdušenje se je iz trenutka v trenutek polaščalo tudi navzočih, ki so pozneje pripovedovali o mravljinčenju telesa, solzah in vzhičenosti.

Ali tretji rod Slovencev, ki ne živi tu, domovino svojih starih staršev idealizira? Vidi njene lepote, sliši njene pesmi, je zasanjan v njeno kulturo, ne vidi pa krute realnosti vsakdanjega življenja v Sloveniji? Delujejo ti mladi res kot zaljubljenci, ki v navalu čustev in vzhičenosti nad (za)ljubljeno osebo ter nad dogajanjem v sebi napak in pomanjkljivosti drugega niso sposobni opaziti?

Dvomim! Ti otroci iz Argentine prihajajo od časa do časa obiskat rodno grudo svojih starih staršev zato, ker je njihovim starim staršem neki pretekli režim povzročil nepopravljivo krivico in bolečino. Dobesedno fizično jih je odtrgal od tistega, kar jim je največ pomenilo: od doma, od domačije, od domače zemlje. Ko se to ne bi zgodilo, njihovi vnuki ne bi prihajali sem na obisk, ampak bi bili tu doma.

Njihovi stari starši so bili zaznamovani z bolečino izgona, o kateri niso molčali. Vemo, v Argentini, pa tudi v zamejstvu, se je o masakru po drugi svetovni vojni ter o eksodusu Slovencev iz njihove domovine govorilo in pisalo. Soočali so se s številnimi drugimi travmami, ne pa s travmo molka, ki je paralizirala mnogo njihovih sorodnikov dolga desetletja po drugi svetovni vojni. V družinah so ohranili materni jezik – neverjetno, kako lepo slovenščino so govorili nastopajoči! V kakovostnih in dobro organiziranih sobotnih slovenskih šolah se je poučevala zgodovina, ki ni zaobšla te druge plati slovenske povojne zgodovine, o kateri je Kocbek prvič javno spregovoril trideset let po koncu vojne v znamenitem intervjuju z Borisom Pahorjem. V društvih so negovali kulturno dediščino svoje domovine in jo nadgrajevali z izkušnjo vsakdanjosti, ki so jo živeli v tuji deželi, ki je postala njihov dom.

Ker so poznali torej temno plat slovenske zgodovine, zaradi katere so bile neposredno prizadete njihove družine in konec koncev tudi oni sami, ti mladi niso zrasli v vati idealizirane podobe Slovenije. Na svoj način so zaznamovani z bolečino in trpljenjem svojih staršev in starih staršev. Vedo, da je bila njihovim starim staršem domovina mačeha, vedo za krutost, ki so je bili deležni. Iz pripovedovanj rodnih družin so bili iz prve roke seznanjeni z lepim in bolečim, s travmo in odpuščanjem. Niso torej podobni nekim zaljubljencem, ki jim slepa pega preprečuje, da bi videli celotno sliko realnosti osebe, ki jih je prevzela.

A kljub temu ti mladi ljubijo svojo domovino. Kdo ve, mogoče jo ljubijo ravno zaradi tega …

… v sedanjost …

Med nastopom dijakov iz Argentine sem se spraševal, zakaj je med nami, ki nam je dano živeti na tem koščku sveta, tolikokrat tako malo zanosa nad našo domovino. Človek doma komaj še sreča vzhičenost, ki prihaja iz spontanega in dobronamernega srca. Se je zlo res tako globoko zažrlo v različne strukture slovenske družbe, da smo posamezniki postali apatični, da opazimo in zaznamo samo še muko in stisko ter doživljamo nemoč ob spoznanju, da smo, skupaj z državo, ugrabljeni? Sestavljata razočaranje nad neuspelo tranzicijo na eni in zmagoslavje nad tem istim dejstvom na drugi strani res tako globok prepad, da ne prepoznavamo več (minimalnih) skupnih imenovalcev, ki naj bi bili konec koncev obojim skupni? S res strinjamo s tem, da sta temeljna danost in resničnost, v kateri se prepoznavamo in ki determinira vsakdanje dogajanje, razklanost in polarizacija? Smo se v srcu, v duši sprijaznili s tem?

Vsak globok, nerazrešen konflikt dobesedno ustavi življenje, ga spravi v mrtve obrate. Življenju odvzame notranji naboj, iskrivost, ustvarjalnost. Ga dobesedno zamrzne in spremeni v životarjenje. V demokratičnem sistemu so volitve tiste, ki naj bi imele moč postaviti razmerja na novo na način, da bi skupnost dobila nov zagon, oživila v sebi (pozabljene) silnice vsega, kar jo povezuje, ter tako našla nove poti v smeri premagovanja težav vsakdanjosti in utiranja novih poti v smeri prihodnosti. Kot bi upanje umrlo. Kot bi se odpovedali veri v upanje.

Ko sem pred letošnjimi volitvami spremljal teater na političnem odru in se pogovarjal z mnogo ljudmi o situaciji v naši domovini, se mi je zdelo najbolj boleče spoznanje, da v narodu ni zavesti presežnosti v smislu, da je skupen preboj mogoč. Realno stanje duha ne kaže samo antagonizem med „levim“ in „desnim“ blokom, ampak zlasti razcepljenost in nepovezanost znotraj samega „levega“ in „desnega“ bloka. Ta slednja razdrobljenost pravzaprav najbolj govori o globini razpok, ki drobijo našo državno skupnost.

… in prihodnost …

Volitve so za nami. Bo še naprej vse ostalo ujeto v golo imaginarnost trenutka, ki ga živimo? Kakorkoli se bodo od tod naprej krotovičila pota slovenske politike, sodstva in gospodarstva, eno je gotovo: skupnost je mogoče graditi samo na petih temeljnih skupnih vrednotah. V mislih imam naslednjih pet vrednot: resnica, pravičnost, iskrenost, dobronamernost in odpuščanje. Vse te vrednote skupaj in – vse hkrati! V paketu!

Kot sem zapisal v naslovu: domovino lahko skupaj gradimo le, ko smo nanjo ponosni. Vsemu navkljub – ponosni! Iz časa osamosvojitve Slovenije imamo številni izkušnjo, kaj pomeni biti ponosen na svojo domovino.

Spominjanje je pomembna pot graditve sedanjosti in prihodnosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Že pogled na njihovo fotko pokaže, da so to skrajno simpatični, prijazni,sproščeni in urejeni mladi ljudje z decentnim in izrazitim smislom za estetiko ( skrajno okusno in zadržano oblečeni ob standardu, ki je nižji od povprečnega v Sloveniji). Že iz zunanje pojavnosti skoraj ni dvomiti, da so tudi vljudni, vzgojeni. Ne grobijanski, ne uporniški, da se ne drogirajo, ne mečejo granitnih kock.

    Skratka, četrta generacija argentinskih Slovencev tamkajšnje desne politične emigracije.( Se ob tem kaj zamislita, Luka Lisjak in Aleš Maver?)

    Tako bi lahko izgledala današnja slovenska mladina, če ne bi doživeli komunistične revolucije. A zgleda drugače.

      • Pritrdil sem samo komentarju andreja. Ne bodi nesramen. Tudi če bi me bilo sram, zakaj bi moral biti tiho?

        Sram me je šibkega političnega rezoniranja povprečnega Slovenca, domovine ali celotnega narodnega občestva pa nikoli. Če ne bi bilo tako kot ga ocenjujem, nikoli ne bi bila Slovenija v 25 letih tako zavožena ( v primerjavi z evropskimi državami v podobnem startnem položaju).

        Mislim, da je vsakemu dobronamernemu jasno, da mi ne sram slovenstva, kakršnega predstavlja ta članek.

    • “Tako bi lahko izgledala današnja slovenska mladina, če ne bi doživeli komunistične revolucije. A zgleda drugače.”

      Tako bi slovenska mladina izgledala zgolj, če ne bi prišlo do sekularizma. Kar seveda nima posebne veze s komunizmom – poglejte mladino ostalih evropskih držav.

      • Hm. Prav zdaj grem po svojega froca na oratorij. Verjemi, da naša avtohtona krščanska mladež malo drugače zgleda. Bolj razpuščeno in divje. Manj prijazno. ( Ocenjujem vzgojenost, ne karakter ali značaj- da ne bo pomote.)

        • Verjamem. Verjetno zato, ker so bolj izpostavljeni različnim nazorom.Emigrantske skupnosti ostanejo veliko bolj zveste svoji predstavi o domovini, saj je ta pomembna za ohranjanje identite sicer ranljive skupnosti. Družbeni razvoj jih tako ponavadi prehiti (to ni mišljeno kot vrednostna sodba).

        • Mladina iz slike res izgleda, kot bi bila iz enega drugega časa. Saj so simpatični, posebej za konservativen pogled.
          Slovenska mladina pa vsekakor je podobna evropski mladini. Priznam, lahko bi bila boljša. Ampak tako slaba pa spet ni.

      • Ja, izvrsten intervju s krasno gospo goriškega rodu Lučko Kralj Jerman, za katero nikoli doslej nisem slišal. Niti za njenega izjemnega očeta. In mi je tega žal. ( Velika pohvala Jožetu Možini za to včeraj, kot tudi za Bertonclja in Blažiča).

        Prav na njene besede sem dobil asociacijo, ko sem prvi komentar zgoraj zapisal. Tam okoli 1:00,00.

  2. Ljubezen do svojega doma, domovine, je ena izmed temeljnih civilizacijskih vrednot.

    Na njej temelji zdrava samozavest in prave odločitve, ki so v korist materialnega in duhovnega razvoja domovinske skupnosti.

Comments are closed.