Ponosen na slovenski jezik

35
TS Anton Tomazic  VO 90
Foto: Slovenska pomlad.

Vesel sem, da so tudi mladi ljudje ponosni na vlogo male Slovenije v veliki Evropi. Tem bolj pa smo lahko zadovoljni in ponosni tisti, ki smo živeli že v prejšnjem sistemu in znamo ceniti tudi takšne »malenkosti«, ki se današnji mladi generaciji morda zdijo same po sebi umevne. Pri tem imam v mislih predvsem vlogo in pomen slovenskega jezika, ki je danes na najvišji zgodovinski stopnji.

Slovenski jezik ni bil še nikoli toliko razvit, uporabljan, razširjen, popularen, samoumeven, kot danes! Čeprav je tudi globalizacijsko ogrožen (kot so tudi drugi jeziki), pa se množično uporablja tudi preko svetovnega spleta, mobilnih naprav in tako lahko naši rojaki kjerkoli v svojem jeziku berejo dnevne novice. V slovenščini izhaja mnogo najkvalitetnejših revij, tako domačih, kot tudi prestižnih tujih, od Playboya do National Geographica. Preko kabelskega omrežja je ves dan možno spremljati ogromno podnaslovljenih tujih programov. Možne sinhronizacije tujih filmov se moramo že kar braniti…

Kako lepo je slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano. Posebno ponosen sem bil na našega predsednika vlade, ki je ob svojem uvodnem nagovoru ob predsedovanju EU možnost prevajanja tudi izkoristil in parlamentarce nagovoril v svojem jeziku.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji, namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalen odnos do lastnega jezika, navedem anekdoto iz časov okrog leta 1985. Kot se bodo spomnili starejši bralci, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so dotlej vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvašćini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo noben nič razumel itd…) ali izkoristim svojo ustavno pravico direktno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije…), vendar se je nekako predpostavljalo, da n.pr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, zato je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko(hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico…

Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in mi bodo zato lažje sledili. Ampak, to sem povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj… Zašumelo je kot v čebelnjaku… Bil sem pripravljen in sem začel govoriti… Zašumelo je še bolj… Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje… Nadaljeval sem… (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko)… Ljudje so začeli vstajati… Nisem se dal… Skušali so me prekiniti s ploskanjem… Malo sem se pohecal: »Hvala, hvala,vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.«. To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti…

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je k govornici in sva začela… Potem, ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno ostalo več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini… Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo!… Ampak, bili smo pač v 80-ih letih in vse to je imelo v bistvu že globoko ozadje… Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja…

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in se vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali, in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor pač še ni znal predstavljati, kako to zgleda in kako bi pojem »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni moje »nacionalistične avanture« tudi nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).

Paradoksalno je danes (tedaj drugorazredni) slovenski jezik dosegel najvišji mednarodni ugled, kot se je videlo tudi na skupni tiskovni konferenci slovenskega in srbskega zunanjega ministra: pred tujimi novinarji je naš minister odgovarjal v slovenščini (kar je kot eden od jezikov predsedovanja sproti prevajano), srbski pa v (odlični!) angleščini.

Da ne bo nesporazuma: nikogar in nobenega jezika nočem podcenjevati. Iskreno upam, da bo tudi Srbija čim prej vstopila v EU in bo tudi lepi srbski jezik uradni jezik te skupnosti.

Sem pa realist in se zavedam tudi vseh številnih problemov (na primer komaj še razumljiva slovenščina, katero preko mobilcev vsakodnevno uporablja naša mladina) in nevarnosti (da bo preko svetovnega spleta prevladala kar angleščina) ter praktičnih problemov (da bodo morali naši politiki pogosto pri predsedovanju tudi govoriti v tujih jezikih), vendar – o tem kdaj drugič…

Danes si dovolim to zadovoljstvo, da sem ponosen na Slovenijo in na slovenski jezik!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


35 KOMENTARJI

  1. Spoštljiv in hvaležen poklon gospodu Tomažiču, da je imel in ima spoštljiv in iskren odnos do svojega materinega jezika, slovenščine.

    Tega danes nima večina radijskih in TV medijev, ki se zadnje tri leta naravnost norčujejo iz lepe slovenščine in uporabljajo pri vsaki tretji besedi primitivni balkanski gostilniški izraz “evo”, ki predstavlja govorno mašilo in izvira iz srbskohrvaške besede “ovo”. Ko bi vsaj to prevedli v slovenski izraz “eto”, ki izvira iz besede “to”.

    Podobno se skuša zamenjati slovenski izraz ” vsa čast” z izrazom “vsaka čast”.

    Zanima me, kaj še bodo lansirali v javnost, da bi oslabili kvaliteto slovenskega jezika.

    Ti isti, pa se upirajo, da bi nadgrajevali slovenski jezik z novimi izrazi, ki po besednem korenu in smiselnem pomenu izvirajo iz slovenskih besed.

    To daje vedeti, da ni mogoče pristajati na mačehovski odnos do slovenskega jezika in na negativne vplive tistih, ki takšen odnos gojijo.

  2. Bejžte, no. Prej je iz vsega viden vaš napuh (ki ga delijo z vami mnogi), kot pa kašen nacionalni ponos, domoljubje, ali kaj podobnega. To ni noben spoštljiv in iskren odnost do maternega jezika, ampak le opravičilo za vzvišenost in prezir do drugih narodov. Ker so slovanski, predpostavljam.

    Ko nas bodo še spoštovali, ti ki nas prevajajo, potem se bomo lahko pogovarjali. Toda ko nas bodo spoštovali, in mi njih, takrat ne bo treba 2 miljonskemu narodu vsiljevat svoj jezik, ampak bo z vsem dostojanstvom govoril poslušalcem najbližjega. Pa naj bo angleški, francoski, ali srbohrvaški.

    ps. Vaša nepravilna uporaba “ć” zgoraj (slo-srbo-hrvašćini) tudi kaže samo na vaš prezir.

    • Tudi mene moti nepravilna uporaba mehkega ć-ja. Če kakšen jezik ne znaš, se ga je bolje izogniti, kot razkazovati svoje neznanje.

      Prav tako ne vidim nikakršnega poguma v nenapovedovanju svoje namere, da bo na kongresu govoril v slovenščini. Kongres bi moral imeti definiran uradni jezik oziroma uradne jezike. Če ni, je to že slaba popotnica za ugled kongresa… Če je slovenski jezik bil definiran kot uradni, pa je vsaka zadrega odveč.

      A se spomnim podobne zadrege v JLA. Eksplicitno so bili vsi trije slovanski jeziki definirani kot enakopravni z le eno izjemo – poveljevanja stroju vojakov na služenju vojaškega roka, za kar je bila predvidena le srbohrvaščina. A je bilo precej težav dopovedati ta dejstva nekaterim nasilnežem.

  3. S tem, ko ljubim svojo mamo, mi ne more nihče dolžiti, da preziram druge matere.

    Splošno znano je, da če ne spoštuješ svojega jezika in svoje države, te tudi drugi ne bodo spoštovali.

    Ljubezen do svoje domovine, še ne pomeni, da ne spoštuješ drugih držav in narodov.

    Izrecno poudarjam, da spoštujem druge države in narode, zlasti še, ker se odlikujejo po spoštovanju svoje kulture, ki bogato svetovno kulturo.

    Prav to pa manjka nam, Slovencem.

  4. Presenetljivo velik delež pri govornem sporočanju v živo imajo informacije, ki so izven vsebine govorjenega. Tudi če odmislimo mimiko, geste, držo ( vizualne fenomene), še vedno bistvene informacije daje tudi sam glas in vsi fenomeni, ki ga določajo.

    Zato simultano prevajanje vedno bistveno okrni sporočilo govorca. Vprašanje, kako bo na dolgi rok delovala Evropska zveza s tem Babilonom vseh možnih jezikovno-prevajalskih kombinacij. Mislim, da je precej jasno, zakaj se v neformalnih delih v Bruslju evropska politika pogovarja brez prisotnosti prevajalcev. Celo na formalnih delih bi recimo Bratuškovi znanje in uporaba svetovnega jezika le koristila.

    Sicer je meni po svoje presenetljivo, kako slabo in dejansko težko so nas pripadniki drugih YU narodov v prejšnji skupni državi razumeli, če smo govorili v slovenskem jeziku. Celo sosedje Hrvati, kjer je zagorski dialekt skoraj napol slovenščina. Po drugi strani pa, koliko mi razumemo Makedonce? Večina nekaj, ne pa vse.

    p.s. Hvaljenje lepote srbščine spet štejem bolj ali manj za kurtoaznost Tomažiča. Ti njihovi široki razpotegnjeni o-ji in zlasti e-ji, posebej v beograjskem dialektu, so težko vzor lepote. Realno se lepše in mehkejše govori na Hrvaškem. Po mnenju nekaterih poznavalcev pa najlepše v Hercegovini. Meni so simpatični dalmatinski dialekti in tudi istrijanski.

  5. Zanima me, koliko se aktivno angažira slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU, ki ima poseben oddelek za ohranjanje kulturne dediščine, pri ohranjanju in razvijanju lepe slovenščine.

  6. Na jeziku se jasno vidi manjvrednostni kompleks slovenskega naroda, ki izhaja iz tega, da nismo sprejeti med “velike” germane, in se poveličujemo nad slovani. Ne maramo nič imeti z bratskimi slovaki, ki tudi govorijo “slovensko”. Pred stoletji smo bili prepolovljeni z njimi in sta se jezika razvila nekoliko en mimo drugega, ampak da gre za skupni izvor mislim, da ni dvoma. Od slovanskega malega imperija kralja Samota dalje, nas je zgodovina ločila. Sedaj pa se zdi, kot da preziramo tudi njih.
    Ostali bomo sami. Saj smo že, pravzaprav. Celo svitase nas razglaša kar za staroselce. Še malo pa bodo germani potomci slovencev.

  7. Točno. S Slovaki imamo celo skupni DNK.

    Človek bi pričakoval močnejše sodelovanje z njimi, a ga ni zaznati.

  8. Slovenščina ima razmeroma veliko govorcev
    Glede na to, da Slovenija po številu prebivalcev spada med manjše države, bi sklepali, da tudi slovenščina sodi med jezike s skromnim številom govorcev. Vendar slovenščina ne sodi med „najmanjše jezike“ sveta. Po številu govorcev ima namreč le 5 % vseh jezikov na svetu več kakor dva milijona govorcev – in slovenščina je med njimi. Tako sodi slovenski jezik kljub svoji sorazmerni “majhnosti” v elitno skupino jezikov, in to na 179. mesto med 5 % najbolj razširjenih jezikov na svetu.

  9. Točno, Slovenci smo staroselci, ne pa tisti, ki so šele prišli v 6. stoletju na ta teritorij.

    da smo staroselci dokazujejo arheološki dokazi medtem, ko ni nobenega dokaza, da smo se tu naselili šele v 6. stoletju.

    Naj navedem le nekaj arheoloških dokazov, da smo Slovenci staroselci:

    – arheološke najdbe izpred in iz časa Rimljanov na katerih so slovenski napisi in celo napisom – slovenci( žare, lončevina, na skalah, zemljevidih iz časa Rimljanov in zapisih, imenih krajev, rek, gora….)

    • Torej so takrat tudi govorili slovensko, najbrž. Napisi na najdbah, praviš? Čudno, v vseh drugih jezikih so se ohranili kaki teksti, tu, sredi rimskega imeprija pa nič. Napisi na lončevinah.
      Ne opažaš da te raziskave dokazujejo samo to, da so tu že pred nami živeli ljudje. Da Slovenija pač ni bila puščava. Da pa Slovenci nismo Slovani, boš pa res težko dokazal.

      Zgoraj mi pa pritrjuješ (ali pa je to samo sarkazem) o nekem DNK-ju s Slovaki???

  10. Sicer pa slovensko kulturo, bit in identiteto ne določa le slovenski jezik, ampak tudi slovenska glasba, kulturna dediščina in nasploh celotna slovenska kultura.

    Zdrave, normalne kulturne ozaveščenosti in spoštljivega odnosa do naše kulture ne bo, dokler se bo po trgovskih in pivskih lokalih vrtela le tuja glasba , ne pa tudi slovenska.

    To je vsekakor slovenski kulturni genocid, ki ga podpirajo tudi nekateri mediji, zlasti radijski.

  11. Mnogo je zgodovinskih knjig, naših zlasti pa tujih, ki dokazujejo z arheološkimi najdbami, da smo Slovenci staroselci in da smo živeli na sedanjem območju in še mnogo širšem, saj je obsegal pretežni del Avstrije, vzhodni del Italije in Švice ter Slovaško.

    • Demografski trendi kažejo, da med Slovenci kmalu ne bo več potomcev niti staroselcev niti naseljencev iz 6 stoletja. Bodo samo še potomci priseljencev od 20 stoletja dalje.

  12. Zdravko, najboljše bo, da bom predlagal Časniku, da objavijo o tem članek, ki ga bom pripravil. Potem boš pa mogoče zadovoljen.

  13. Prosim. Samo pazi da ne boš izhajal iz tega da so pod Triglavom živeli neki ljudje in da so zato Slovenci, ker je Triglav simbol slovenstva.
    Glej, da ne boš našel neko super primitivno ljudstvo, za katerim, sredi RImskega imperija ni ostalo nič. Medtem ko so nekaj sto kilometrov stran prevajali Biblijo, so tu samo kosi lončevine.
    Glej, da boš dokazal, da je slovenščina tisočletja star jezik, kar boš seveda zelo težko dokazal. In tako naprej.

  14. Že večkrat sem opazil hudo alergijo Zdravka, ko se vsebina dotakne slovenske kulture in zgodovine. Če ga ti dve področji sploh ne zanimata, lahko razumem. Da ga pa moti, če drugi razpravljajo o tem področju, pa že ne več.

    Eno je imeti lastno prepričanje in oporekanje drugače mislečemu, drugo pa je trositi neumnosti o manjvrednostnem zgodovinskem občutku Slovencev, če ti stikajo za resnico o svojem izvoru in svoji preteklosti. Če koga zanimajo lastne korenine, ga ne zanimajo zaradi strahu, da izvira iz slovanskih korenin, ampak zato, ker išče resnico o svojih prednikih in se iz tega lahko kaj nauči.
    Meni osebno je prav vseeno, kdo in kakšni so bili moji predniki, vendar bi rad klub temu vedel, kdo so bili. Zame je iskanje resnične zgodovine prijetno opravilo, tako te, ki me zadeva osebno, kot tudi splošne. Seveda ne te, ki so jo in jo še vedno pišejo politični interesi, ampak tiste prave, od politike neodvisne. Da pa ti dve človek med sabo vsaj približno loči, zahteva od njega veliko branja, splošnega znanja in zdrave pameti.

    • O tem nihče ni govoril. Raje premisli malo bolje. Še kako mene zanima resnica o izvoru in preteklosti.
      Tudi jaz nimam neke osebne preference do mojih daljnjih prednikov. Ne pustim se pa raznarodovalnim težnjam
      premnogih raziskovalcev, ki bi radi še zadnje sledi identitete Slovencev zatrli. In dosegli komunistični ideal ukinitve naroda, o čemer je pisal Kardelj.
      In v tem spretno izkoriščajo našo kulturno nagnjenost k narcisoidnosti.

  15. A se tu kdo malo heca in se norca dela, ko se med komentatorji zadnje dni kot po pravilu pojavljajo varijante dvojčkov: robert in Robert, hrvatini in Hrvatini, svitase in SVITASE? Samo vprašam…

  16. Biti ponosen na kulturo okolja, kjer si se rodil in živiš, je vzgib normalnosti. Izvira iz ljubezni, primerljivo z ljubeznijo do matere, očeta, sester in bratov, ki jo prejmemo, ne da bi za to karkoli storili. Zato je ta pripadnost prvinska in lepa.
    Ljubezen, sama po sebi, ni bila nikoli sovraštvo, saj ne ogroža nikogar. Prav lahko pa pomenijo nevoščljivost, spakovanje in zaničevanje te ljubezni, tudi sovražen odnos.
    Hvala g. Tomažič za tale vaš prispevek.

    • Ne vidim, kako bi se ponos kot čustvo lahko navezoval na kulturo ali jezik. Na svoj jezik nimaš bit kaj ponosen. Zakaj pa? Lepo pisati in pravilno govoriti je stvar omike, ciliziranosti. In materni jezik je vsekakor najbolj primeren, ker samo materni jezik poznaš dovolj dobro, da lahko izraziš vso kompleksnost misli in čustev. Da bom pa ponosen, ker govorim slovensko, pa ne razumem. Italijan pa zato ker italijansko, ali kako. Identiteto ti daje jezik. Da veš kdo si. Da te ne more kdo zmerjat s pritepencem! In v pogovoru s tujcem, nimaš kaj “ponosno” mu jezik vrtet, ki ga ne razume.
      Pred vojno se je po ljubljanskih gostilnah govorilo nemško. In to so govorili ponosni Slovenci. Prešeren je tudi govoril nemško. Vpliv germanske kulture je neizmeren. Pa nikogar ne moti, kajne?!

  17. zdravku in svitase,

    a nista vidva in pravzaprav še mnogi drugi, vklučno z našo stroko, sposobna pri vprašanju korenin slovenstva, staroselske ali slovansko-naselitvene teorije razmišljat še drugače kot on-off, vse ali nič?

    Po mojem bi bilo čas, da se nekoliko približata, če ne združita obe teoriji. Da gre v bistvu za nacepljenost večinsko slovanskih priseljencev na stare avtohotne kulture in ljudstva.

    Jaz imam več dvomov na to: 1. odkod je naša staroslovanska naselitev potekala, v koliki meri v skupnih koreninah z južnoslovanskimi, recimo hrvaško ( ta je recimo v veliki meri zavila na morje v Dalmacijo in potem obalo tudi ves čas obvladovala, Staroslovenci pa kot da se za morje, razen majhnega koščka obale pri Trstu niso niti prav zanimali), ali pa so ti predniki prišli bolj po severni smeri in nas potem res genetsko morda druži več s severnejšimi Slovani ( Slovaki, Čehi, Poljaki) kot z balkanskimi.

    Kot 2. mi ni povsem jasno, v kakšnem razmerju je bila kulturna osnova in staroselstvo, na katero smo nacepljeni. V kolikšni meri je osnova venetstvo in ali je to povsem samostojna kultura, ali gre za varijanto keltske kulture, v kolikšni meri je osnova keltski in rimski Noricum, kako je z ilirskimi komponentami, prej obstoječo mostiščarsko kulturo in predvsem kakšne so povezave s starim Rimom in romaniziranim prebivalstvom, ki je doživljalo zaton imperija in stiske v zvezi s tem.

    Skratka, mislim, da so korenine slovenstva bolj kompleksne od razlag ( tudi strokovnih) preteklosti. Da tega, kar je bilo pred Slovani na naših tleh ni za ignorirati. Da je žalostno iz naše zavesti in od naših korenin izrezovati veliko zgodbo Karantanije, češ da ni slovenska, pa je vsaj staroslovenska. In da smo vendarle pretežno Slovani ( dokazljivo je jezik pretežno slovansko formiran), ampak malo bolj posebni Slovani kot kdo drug. Kar nakazuje že naša geografska lega, zasidranost proti srcu Evrope.

  18. Ti si našel neko sredino… Ampak jaz pa ne želim take razlage, ki bi odrezala del korenin.
    Glede porekla se pri nas sistematično trgajo korenine. Vse kar se tiče neodne identite se želi odtrgat. Tako že uveljavljeni “znanstveniki”, sociologi trdijo, da glupi kurenti odganjajo zimo. Glupi naši predniki, ki niso opazili menjavanja letnih časov. Pa so že imeli svoj jezik! In temu pritrjuje celo Cerkev, kar je posebej hudo.
    Seveda kurenti ne morejo ponazarjati tega kar ponazarjajo: zveri v ovčjih kožuhih. Podobo oblastnikov, katerih konec bo v ognju, tako kot kot tudi pust konča na koncu.
    Seveda, komunisti so se prepoznali kot volkovi v ovčjih kožuhih in je seveda to potrebno zatret za vekomaj. Ampak, to je njihov problem. Kulturno sporočilo pusta pa naj ljudem ostane, komunistom navkljub. Ni to neki veliki praznik, pa vseeno.

  19. Tisto – slo-srbo-hrvašćina – sploh ni kakšna moja napaka… Z namerno napačno strešico sem kar zavestno poudaril in ironiziral umetno spakedranščino, katero so (predvsem tudi mnogo Slovenci) gojili v Jugoslaviji…

  20. Biti ponosen na svoj jezik pomeni dojeti svojo človeško in narodno enakovrednost nasproti ostalim narodom širom sveta. Stalnica, ki neprestano spremlja človeško naravo je ta, da zelo rad zavlada sočloveku (suženjstvo, fašizmi in druge oblike podcenjevanja in preganjanja domorodnih).
    Povsem nekaj drugega so praktični vidiki sporazumevanja, vendar je vedno potrebno poznati mero, mimo katere človek ne sme, da se ne ponižuje in sramoti.

  21. Tako je. Ampak težko si ponosen na jezik kot tak. Lahko si ponosen na sonarodnjaka, Prešerna in na njegove pesmi. To razumem. Ne moreš bit pa ponosen na to, da govoriš slovensko. Ne vidim kaj imaš v tem za bit ponosen.

    • Pejdi preko Karavank na Koroško, pejdi preko italijansko mejo na Tržaškem ali Goriškem, torej med rojake, pejdi med tretjo, četrto generacijo emigracije v Argentini in boš mogoče dojel, da lahko tudi uporaba slovenskega jezika upravičeno navdaja s ponosom.

      Jaz prav to načrtno počnem – sicer, ko sem v tujini, rad prakticiram vadbo tujih jezikov; ampak ko sem na avtohtoni slovenski zemlji ( preko državne meje) z vsakim poizkusim najprej s slovenskim pozdravom, nagovorom. Vključno s Trstom, Gorico in Celovcem ( pa ne gojim nobenih ozemeljskih pričakovanj, da ne bo pomote). To je tudi vir ponosa, obenem pa predvsem solidariziranje z rojaki, ki jim ohranjanje slovenstva ni samoumevno, ampak pomeni vsakdnevno zavestno, če hočeš patriotsko, odločitev.

      Zato razumem občutja Tomažiča ob slovenskem nastopu 1985 v Opatiji. ( Mimogrede, veliko osebnega uspeha na kongresu N.Si mu želim).

      p.s. Imam pa tudi družinsko zgodbo na temo: v kratkem, moj dedek ( vojaški zdravnik zato, ker si je s pomočjo vojske edino lahko omogočil študij v Zgb) je pred drugo vojno večkrat predaval na Pokljuki tamkajšnjemu planinskemu polku in ker so bili ti vojaki sami slovenski fantje, se je odločil, da bo kljub drugačnim strogim regulam tedanje srbofilne kraljeve vojske, predaval in govoril v slovenskem jeziku. Hitro je sledila nekajletna kazenska premestitev ( in selitev družine) v Sarajevo in Mostar. Pa so bili menda kar srečni tam doli.

      Evo, tudi to je bilo po mojem ponosno in pogumno uporabljanje materinega jezika. Se ti ne zdi, zdravko?

      • Veš, slovenski jezik v Argentini, to je pa nekaj drugega. S tem se seveda strinjam.
        Tomažičevo “ponosnost” v Opatiji pa štejem za navadno provociranje.
        Po tem smo Slovenci že slavni.

  22. Zdravko, zakaj pišeš v slovenščini, če te slovenski jezik, ki je dosegel enakopravnost med evropskimi jeziki, ne navdaja z zdravim slovenskim državljanskim ponosom?

    Zanima me, kateri jezik ti je po intimnosti bližji?

    • Zakaj zavajaš z “zdravim državljanskim ponosom”? Meni je slovenščina po intimnosti najbližji jezik.
      Jaz ločim napuh od državljanskega ponosa. G. Tomažič je bil takrat še mlad in neumen. Upam, da danes ni zgolj starejši. Ti praviš, da pri Srbih ceniš njihovo domoljubje in narodno zavednost. In vendar, kot pravi avtor, je njihov zunanji minister govoril z novinarji v angleščini. Kaj torej? Se je srbski minister ponižal v hlapca? Dvomim. Kaj pa naš minister?

      Od kje avtorju ideja, da ima jezik lahko ugled? In je slovenščina menda dosegla najvišji mednarodni ugled?! To je navadno izmišljanje in malikovanje.
      Ugled ima govorec. In tu precej šepamo, kolikor razumem.

      Danes zapeljati Slovence v naconal-socializem se zdi mala šala. In to bodo komunisti izkoristili v naslednji državljanski vojni.

  23. Najprej je treba vedeti, da Jugoslavija ni razpadla samo zaradi ekonomskega razsula, ampak tudi, če ne predvsem, zaradi velikosrbskega fašizma.
    Nesrečne posledice tega pojava so bile najbolj vidne v ogromnem številu žrtev na področjih, poseljenih s srbskim življem zunaj meja Srbije leta 1995. Ta pojav ni nastal iznenada, ampak je bil pritajeno prisoten najmanj zadnja tri desetletja druge Jugoslavije. V takem okolju je bila javna raba slovenskega jezika, na zvezni ravni, neuradno nezaželjena. Zaradi nje so lahko mimogrede sledili neugodni postopki zoper uporabnika, navadno z obrazložitvijo, ki navidezno ni kazala nobene povezave s to “provokacijo”.

    Če je hotel človek v takem okolju ohraniti pripadajočo mu enakopravnost, je potreboval pogum. Ponos, ki izvira iz tega poguma, pa je brez najmanjšega dvoma, povsem upravičen.

Comments are closed.