Lanska predsedniška volilna kampanja v ZDA je postavila v ospredje faked news, slovensko bi to prevajali kot potvorjena ali lažna novica in njenemu vplivu na izid volitev. Vprašanje vpliva lažnih novic na politične odločitve državljanov so v ospredje postavili tradicionalni, uveljavljeni mediji, televizija in časopisje in istočasno trdili, da so nosilci lažnih novic novi mediji kot so twiter, youtube itd. Do teh medijev naj bi imeli nekontroliran dostop, recimo jim, neodgovorni posamezniki, ki namerno in zlonamerno želijo zavajati demokratično javnost. Implicitno so dali vedeti, da imajo uveljavljeni mediji najvišje moralne standarde glede korektnega informiranja državljanov. V te njihova namigovanja sicer močno dvomim, zaradi njihove enostranske podpore samo enemu kandidatu, vendar sem jim hvaležen, da so vprašanje faked news postavili v ospredje pozornosti demokratične javnosti.
Ker se bliža čas, ko bomo v letu dni imeli predsedniške, lokalne in državnozborske volitve se tudi slovenskim demokratom zastavlja vprašanje, ali je možno, da bodo na njihove rezultate odločilno vplivale lažne novice. Ko pa sem to vprašanje zastavil samemu sebi in pogledal to vprašanje malo bliže, sem na žalost moral ugotoviti, da so lažne novice in te so prinašali tradicionalni, uveljavljeni mediji ustvarile circulus viciosus – začarani krog lažnih novic, lažne realnosti in lažnih osebnosti, ki ponovno generirajo lažne novice in tako se ta krog zaključuje. Primerov ponarejene realnosti je v Sloveniji toliko, da je preprosto nemogoče na tem mestu vse našteti. Med sabo so tudi trdno povezani, tako da ustvarjajo virtualni svet z virtualnimi vprašanji in dilemami v katerem se slovenski volivec giba. Da pa nebi ostal samo pri splošnih trditvah bom navedel samo dva primera.
Ker je Republika Slovenija pred kratkim praznovala Dan odpora proti okupatorju poglejmo, kaj se dejansko na ta dan zgodilo. V Vidmarjevi vili je bila 27. aprila 1941 pod vodstvom Komunistične partije Slovenije ustanovljena Protiimperialistična fronta. Vsakomur, ki vsaj malo pozna takratni besednjak KPS in njeno brezpogojno podložnost Stalinu in Sovjetski zvezi, je lahko jasno, da beseda imperialist pomeni Veliko Britanijo in da se je ta fronta zavezala sodelovanju z okupatorjem na osnovi Pakta Ribbentrop – Molotov. Po kriterijih, ki jih je v svoji knjigi Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna postavil Peter Davies, moramo Protiimperialistično fronto smatrati kot kolaborantsko organizacijo. In vendar se z faked news skuša to dejstvo prekriti. Višek prekrivanja in vzpostavitev lažen realnosti pa predstavlja razglasitev 27. aprila za državni praznik in Dan odpora proti okupatorju. Res se je kasneje Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto, vendar šele potem, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo in so komunisti zamenjali svojega glavnega sovražnika. Vendar tudi Osvobodilna fronta je v svojem imenu nosila lažno sporočilo, saj se nikoli ni prizadevala za resnično osvoboditev Slovencev. Bojevala se je samo za spremembo režima, za zamenjavo enega totalitarizma z drugim. Tega pa kot demokrat ne morem pojmovati kot osvoboditev.
Ker se bližajo predsedniške volitve, naj se drugi primer začaranega kroga nanaša prav na te. G. Borut Pahor je bil predsednik vlade v letih 2009 do 2011. V tem času je slovenska vlada kršila in prekršila vsa temeljna določila, na katerih deluje Evropska unija, to sta sporazume iz Maastrichta in Schengena. Vlada je v teh letih prekršila obe določili Maastrichtskega sporazuma o prevzemu Evra. Letni primanjkljaj je znašal bistveno več kot dogovorjenih 3% in kumulativna zadolžitev je bistveno presegla še dovoljenih 60% BDP. Nikoli tudi ni vzpostavila meje s Hrvaško, kot jo predvideva Schengenski sporazum. Z očitnim kršenjem dogovorjenih norm je Slovenija izgubila zaupanje ostalih članic Evrsko-Schengenskega območja in se je izkazala kot nezanesljiv partner. Najbolj očiten znak tega nezaupanja so ponovno uvedene kontrole na slovenski meji z Avstrijo, ki nas dejansko izločajo iz schengenskega področja. Tega škodljivega delovanja sedanjega predsednika republike ne omenja ne on ne tradicionalni mediji v upanju, da bo slovenska javnost na to pozabila. V želji ta dejstva prikriti in ustvariti lažno realnost se sam in ga njemu naklonjeni mediji razglašajo kot pobudnika za federalno Evropo in »vožnjo na francosko-nemškem vlaku«. Tudi v tem primeru je bila vzpostavljena lažna realnost.
Zaključim naj s trditvijo, da lahko slovenska demokracija zadiha s polnimi pljuči le, če bomo prekinili začarani krog lažne novice, lažna realnost in lažne osebnosti. To ni naloga za eno osebnost ali stranko, to mora postati cilj in naloga vseh demokratov. To je resničen nacionalni interes.
