Pomladni aggiornamento

13

dz 2004Pred časom sem pisal o »virantovanju« kot o pojmu, ki ovira začetek oblikovanja nove volilne baze, ki bi lahko presegla hegemonijo tranzicijske levice. Dovolj je, da  pokukamo na družabna omrežja, da vidimo, kako grdo se opleta s tem pojmom kot nadomestkom za resno analizo. Težava seveda ni v besedi sami (ki bi lahko bila čisto simpatična), temveč v dejstvu, da premnogim služi kot priročna prepreka, da bi se poglobljeno soočili z razlogi za razpad desnosredinske koalicije in predvsem s ključnim vprašanjem, kako naprej. Problem pa je tudi, da pojem razgalja antagonistična razmerja znotraj desnosredinskega volilnega telesa – antagonizma, ki ga, kot sem opozoril v enem od prejšnjih zapisov, ne bo preprečil niti samomor Virantove stranke. Iluzija je, da bodo z zatonom DL njeni nekdanji volivci kar sami od sebe preskočili k pomladnim strankam – potrebno bo oblikovati takšno platformo, ki jih bo verodostojno predstavljala.

Kritika Virantovega političnega projekta s strani njegovih nekdanjih najtesnejših političnih sopotnikov (se še spomnimo časov, ko je bil Virant eden pomembnejših članov Janševe strokovne ekipe?) se je začela na samem začetku. Čeprav je bila reakcija SDS na ustanovitev DLGV do neke mere razumljiva, je škodovala kumulativnemu rezultatu desnosredinskih sil. Bila pa je tudi v nasprotju s predvolilno strategijo demokratov, z njeno poudarjeno zmernostjo, resnostjo in konstruktivnostjo (značilnostmi, za katere ne bilo napak, če bi vseskozi spremljale njen diskurz).

Razumljivo je, da nobena stranka ni vesela ustanovitve konkurentke, ki črpa svoje glasove iz istega ali podobnega volilnega bazena. Strategija konfrontacije, ki jo je SDS oblikovala do nove stranke, ni mogla preprečiti njene uveljavitve, je pa pripomogla k temu, da je bil odnos med njima od samega začetka bolj napet, kot bi bilo potrebno. Krivde seveda niso bile le na eni strani: tudi Virant se je, ko mu je začelo primanjkovati začetne sape, zatekel v klasično, obrabljeno »protijanševsko« retoriko, da bi dokazal svojo neodvisnost od nekdanjega mentorja in si tako izboril naklonjenost dela sredinskih volivcev.

Namesto, da bi se zamere, rojene v tem nelahkem začetku, zgladile, so se v mandatu desnosredinske vlade le še kopičile. Gotovo je obstajala tudi kakšna resna politična razlika, ki je upravičevala oddaljitev med obema strankama: toda iz distance kritičnega opazovalca je težko razumeti, kako je lahko dosegla tako razdiralne razsežnosti. Vse skupaj je še najbolj spominjalo na iranski film Ločitev (2011): začetni malenkostni spor se je pred našimi očmi vse bolj zapletal, dokler se niso male prevare, sprenevedanja in zamere izrodile v neobvladljivi konflikt, ki mu ni več videti rešitve.

Ne izključujem možnosti, da je za to kriva moja topoglavost, a ne vidim razlogov za trditev, da je bilo sodelovanje med strankama, ki sta si bili programsko tako sorodni in imeli komplementarni volilni telesi, vnaprej obsojeno na propad. Seveda so razlogi tega neuspeha bolj ali manj jasni (in, ponavljam, krivda zanj lepo, enakomerno razporejena med oba udeleženca spora): a hkrati vztrajam, da je bil vse prej kot neizogiben. Kar z drugimi besedami pomeni, da bi v drugačni konjunkturi takšno strateško zavezništvo lahko ponovno zaživelo. Tu ne mislim toliko na obnovo sodelovanja Državljanske liste s pomladnimi strankami, temveč predvsem na možnost oblikovanja takšnega političnega projekta, ki bi pritegnil vso to široko volilno bazo in ob spoštovanju njene raznolikosti uspešno predstavljal njene skupne interese in upe.

Pogosto je slišati očitek, da je nastop DLGV preprečil relativno zmago SDS. Mislim, da ta analiza ne drži. Ne le javnomnenjske raziskave (do katerih nekateri notorično, in ne povsem neupravičeno, gojijo nezaupanje), ampak tudi zdravorazumski izračun nam namreč pove, da velika večina Virantovih volivcev nikoli prej ni volila za SDS. Virant je Janši resda »ukradel« precej glasov, a jih je hkrati vsaj trikrat toliko privabil v široko definiran desnosredinski politični projekt in s tem ključno pripomogel k temu, da je ta projekt dosegel svoj najboljši rezultat v zgodovini: 46,3 %, v primerjavi s 45 % leta 2004, 45,1 % leta 1996 ali 46,0 % leta 1990 (Demos minus Zeleni, ki jih ne moremo uvrstiti v desno sredino). To lahko pomeni samo eno: pridobitev te volilne baze je ključ dolgoročnega uspeha desnosredinskega projekta.

Ali drugače: formula 50 + nima nobenih možnosti za uspeh, če bo prezrla volivce, ki so leta 2011 volili za DLGV. Seveda obstajajo pomembne razlike med družbenimi skupinami, ki jih predstavljajo pomladne stranke na eni in (nekdanji) Virantovimi volivci na drugi strani: a ko nekdo sodeluje v skupnem političnem projektu, se začne tvorni dialog, v katerem se razlike umaknejo v ozadje, skupni cilji pa v ospredje. In po mojem prepričanju spadata ti volilni telesi skupaj natanko zato, ker si tista vprašanja, ki ju delijo, zaslužijo, da se umaknejo v ozadje, tista, ki ju povezujejo, pa se morajo preriniti v ospredje.

Le takšna politična koalicija, ki bi znala povezati ves reformistični potencial, ki ga ima Slovenija, in preseči sektaške in ideološke spore, bi lahko pretrgala hegemonijo tranzicijske levice in pripomogla k vzpostavitvi normalne rotacije prenovljenih političnih elit ob visoki stopnji državljanskega nadzora. Ali z drugimi besedami: evropsko Slovenijo. Kar pa se tiče vloge t. i. »ideoloških tem« v tem procesu, je moje mnenje takšno: senzibilizacija javnosti glede vprašanj naše totalitarne in avtoritarne preteklosti, ki se danes prerivajo v ospredje v obliki ponesrečenih, politiziranih poenostavitev, bo lahko le posledica generacijskih sprememb, dviga državljanske in demokratične zavesti ter tranzverzalnega truda za vzpostavitev boljše politične kulture, sloneče na bolj racionalni javni razpravi. Zato je v interesu vseh, ki si želimo dviga antitotalitarne zavesti, da dejavno podpiramo takšno razpravo.

Pomladne stranke so poklicane, da izpeljejo prehod v to novo paradigmo. To seveda še najbolj velja za največjo med njimi, ki bi se zato morala vesti odgovorneje od ostalih. A žal ,so se pomladne sile v letih tranzicije preveč udomačile v varnem zavetju svoje volilne baze; naučile so se govoriti že prepričanim in vse bolj izgubljale stik z ostalimi. Prepričane, da je hegemonija levice nepremagljiva in da so zanjo zaslužne nekakšne skorajda magične in okultne sile, so se sčasoma zaprle same vase in se odpovedale ambiciji, da bi v svoj projekt privabile sredinsko volilno telo. Pri tem jih je tolažila utvara, da predstavljajo polovico volilnega telesa, čeprav se je njihov domet vseskozi gibal krepko pod 50 %. Paradoks pa je hotel, da se je njihova vera v brezupnost napora po prepričevanju neprepričanih krepila vzporedno z upadanjem moči levice, s pluralizacijo javnega diskurza in z naraščanjem števila strankarsko neopredeljenih. Danes je nemogoče spregledati velikanskega razkoraka med vsesplošno razgibanostjo in kritično prebujenostjo slovenske javne sfere in premnogimi predstavniki pomladne opcije, ki so trdno prepričani, da še vedno živimo nekje sredi 90-ih ali v časih pogroma nad Bajukovo vlado.

Če bodo pomladne sile hotele oblikovati novo paradigmo, ki ne bo le zlorabljala nezadovoljnosti ljudi, temveč bo dejansko voljna in sposobna izvesti prehod v to, čemur smo včasih pravili »sproščena Slovenija«, bo morala tudi sama iti skozi aggiornamento – to se pravi, skozi temeljito prilagoditev realnosti, ki jo obdaja.

 

13 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek avtorja k tvornejši politiki za skupno slovensko dobro.

    Pretirano negativne reakcije ob drugačnem mišljenju, kažejo na to, da nam še manjka demokratične zrelosti, ko je osrednje vprašanje koristnost nekih rešitev za skupno slovensko dobro, ne pa kdo je nekaj predlagal.

    Nesprejemljivo je tudi metoda očrnjevanja oseb, namesto očrnjevanje njihovih predlogov in stališč.

    Na ta način se preseka ustvarjalen dialog, kar ima ogromne škodne posledice za slovenski razvoj.

    Skratka, vse skupaj lahko primerjamo s funkcioniranjem odnosov v družini.

    Zato bi moral vsak politik imeti najprej urejen odnose v družini, potem je šele sposoben za odgovorno državno funkcijo!

  2. A zdaj pa že vsak lahko piše “globokoumne” komentarje. Kdo pa je ta lisjak, ki se ima za tako premetenega. Prvič slišim zanj….

  3. Odlična analiza, samo v trenutni politični situaciji in klimi bolj kot ne glas vpijočega v puščavi.

  4. Če je ta članek kritika pomladnih strank, je dobro napisan, če pa je mišljen kot dobronamernost, pa je prava katastrofa.
    Bere se tako, kot da je pisec prespal zadnja 3 leta, se včeraj zbudil, potem pa šel poslušat Lukšičevo predavanje.
    Le kako naj je Virant žrtev pomladne strani, v tem konkretnem primeru stranke SDS, ko pa je svojo stranko ustanovil tik pred volitvami in njeno ustanavljanje prikril svojim dotedanjim političnim sodelavcem v SDS-u. Kaj to pomeni v slovenskem političnem prostoru, ve vsak, ki se količkaj z volitvami peča.
    Tako dejanje pomeni politično izdajo, ne pa dobronamernost in poštenje.
    Da je bilo to res, so potrdili kasnejši dogodki, ko so ga zapustili skoraj vsi ustanovni člani te stranke. On je bil tudi prvi, ki je pričel z rušenjem pomladne vlade. Z njim je vlada izgubila potrebno parlamentarno večino, zato sta jo s politično preračunljivostjo zapustili še SLS in DeSUS.
    Nova Slovenija, je kot pravi pomladni politični partner, ostala z SDS vse do izglasovane nezaupnice in s tem potrdila svojo iskreno pripadnost pomladni politični opciji.
    Virant je v službi levice. To ve danes že vsak, ki količkaj spremlja trenutno politično dogajanje.
    Če bi pisec dobronamerno analiziral vse dogodke v tej zvezi, v letih 2011 do 2013 pa vse do današnjega dne, ne bi mogel pisati tako, kot je napisal.

    • Hvala za razdelani in poglobljeni komentar, ki je kljub hudomušnosti korekten. Moje pisanje je bilo dobronamerno – torej ustreza vaši oceni, da je “katastrofa” 🙂
      Zadnjih 5 let žal nisem prespal (čeprav je marsikaj res izgledalo kot nočna mora), sem pa dogajanje opazoval z določene distance, zaradi katere gledam na določene zadeve nekoliko drugače. Ko bom imel malo več časa, bom skušal odgovoriti na vaše ocene: bodisi v komentarju bodisi posredno v kateri od prihodnjih kolumn.

  5. Vse lepo in prav, ampak glavni problem leži v vodji največje opozicijske stranke. Ta težko prenaša kakršnokoli konkurenco, je pretirano zamerljiv, to pa se zaradi organizacije njegove stranke potem prenaša še navzdol, zaradi česar prihaja do hudih obtožb, kar pa otežuje sodelovanje. Ker ima njegova stranka premajhen doseg, se potem po volitvah po proporcionalnem sistemu vsakokrat pojavi težava pri sestavi koalicije, saj že prej naredi vse, da odbije morebitne zaveznike.

    In to se nenehoma ponavlja.

    Stranka, kot je DL, je nujna, če želi politična desnica v tej državi doseči zmago, saj lahko takšna stranka pobira bolj liberalne volivce. Nujna je tudi SLS, ki se lahko usmeri bolj na sredino in pridobiva glasove tam. Vse je v preštevanju volivcev in stranke se temu morajo prilagoditi.

    Na politični levici to kljub razsulu dobro deluje, saj se volilci selijo od stranke k stranki in imajo dovolj ponudbe, pa naj bodo te ustaljene, ali instant stranke.

    • Spoštovani jin, brez janga ste le polovica celote, zato priporočam združitev. To kar ste tu zapisali, je nekoliko stran od dejanskega stanja in dejstev.

    • jin, ti si tako ekstremno pristransko levičarski, da so tvoje rovtarske psihoanalize, čisto brezvezne – predvsem pa so neresnične.

Comments are closed.