Pred dnevi je bil deveti maj, dan Evrope, ki je spominsko vezan na Schumanovo deklaracijo iz leta 1950, s katero je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo in je predhodnica današnje Evropske Unije. V zadnjih dneh smo sicer o Evropi slišali bolj malo, …
… če pa že, so bile novice vezane na zaskrbljujoče podatke o krizi, brexitu, mejah in nasploh slabih odnosih. Toliko več pa smo slišali o koncu druge svetovne vojne, različnih spominskih pohodih, obletnicah upora, delavskih praznikih in nenazadnje o domobranskih spomenikih, ki jih v Ljubljani ne bo, dokler bo tu ta župan.
Radio Ognjišče bo letos praznoval 23-letnico delovanja in ker sem pri njem že vse od začetka lahko iz prve roke potrdim, da si že ves čas prizadevamo, za bolj objektivno obravnavo polpretekle zgodovine. V tam času smo o tem pripravili ogromno oddaj, pogovorov z gosti, komentarjev, okroglih miz … Pa še zdaleč ne gre samo za naš radio. Izšlo je veliko literature, pripravljene so bile razstave, bilo je veliko javnih zborovanj, komemoracij, shodov, ki naj bi pripomogli k izčiščenju našega zgodovinskega spomina. Po mojem mnenju ne gre za revidiranje zgodovine, gre samo za inkorporacijo zamolčanih, neželenih dejstev v zgodovinski kontekst, ki kaže na kompleksnost časov državljanske vojne in kasneje zmage revolucije. A na zunaj se ne zgodi (skoraj) nič.
Vsako leto okoli 27. aprila še kar naprej poslušamo in beremo o uporu in Osvobodilni fronti. Zatem o poteptanih delavskih pravicah govorijo tisti, ki so levo usmerjeni samo zaradi svojega odnosa do polpretekle zgodovine in nekdanjega sistema, sicer pa pripadejo današnji buržoaziji (če se izrazim z njihovim besednjakom). V svojih govorih namenoma poudarjajo ideološke delitve. Vsako leto okoli 9. maja se na pot okoli žice podajo množice pohodnikov, ki zagotavljajo, da gre samo za športno rekreativno prireditev. Ta naj ne bi imela ideološkega predznaka, čeprav je ustanoviteljica društva Zeleni obroč, ki vzdržuje Pot spominov in tovarištva, Zveza združenj borcev NOB … Prav tako jih ne moti, da je bila žica okoli Ljubljane še dolgo v mesec junij 1945, ker je bilo potrebno naše glavno mesto v tem času očistiti razrednih sovražnikov … V spomin na likvidatorske trojke Varnostno obveščevalne službe OF, ki so po Ljubljani pobijale nasprotnike revolucije od prof. Erlicha, do bana Natlačena, je organiziran tek trojk. Da je bila Ljubljana 8. maja 1945 prazna in kako so se morali slovenski partizani umakniti, da so jo 9. maja lahko osvobodili „bratski hercegovci“, je tudi znano.
No, kljub temu se ne zgodi skoraj nič. Pravzaprav se zdi, da se je besedna retorika v zadnjih letih celo zaostrila. Zdi se, da se vračajo časopisni naslovi, ki jih celo zadnja leta v totalitarizmu nismo zasledili. Predsednik Zveze borcev zmerja poslance v parlamentu, ker se ne zmore argumentirano pogovarjati. Na Krasu in v Beli Krajini delujejo šole, ki popeljejo učence v „lepe Titove čase“ tudi z obujanjem pionirskih ritualov. Kdor na to opozori je označen za klerofašista …
Kdo bo tisti, ki bo presekal naš gordijski vozel delitev in starih zamer? “Kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?” se je vprašal pred nekaj dnevi predsednik države Borut Pahor v Topolšici. Več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki je bila na Slovenskem tudi obdobje prisvajanja oblasti, je po besedah Boruta Pahorja čas, da dosežemo spravo in odpustimo določene stvari. Odpustimo in opustimo oz jim damo novo vsebino!
Osebno sem res že utrujen vsako leto ob tem času znova in znova opozarjati na ene in iste stvari. Osel gre le enkrat na led, pravi star slovenski pregovor. Za človeka to nikakor ne velja, ker kar naprej ponavlja ene in iste floskule. Res nismo sposobni v luči novih spoznanj pa tudi opustitve starih zamer, nečesa spremeniti? Denimo ohraniti socialni in športni značaj prireditev, vendar z drugačno, neideološko vsebino? Je mogoče otrokom, preden jih pelješ peš na Pot spominov in tovarištva povedati, da je bil Jugoslovanski socializem tudi totalitarni politični sistem, ki je kršil človekove pravice in osebno svobodo in da gremo na pohod ob žici tudi zato, da se tega spomnimo? Obširna zelena površina ob določenih delih trase bi bila lahko primerna tudi za začetek muzeja totalitarizma, kamor bi lahko prepeljali vse ideološko sporne spomenike, kot sta denimo Kidrič in Kardelj, ki še vedno zastrupljajo medsebojne odnose. Namreč tudi z ohranitvijo takih spomenikov, na mestu kjer so sedaj, se ustvarja mnenje, da se nam, kot pravilno ugotavlja predsednik Pahor, nasilno prisvajanje oblasti, ki sta jo denimo Kardelj in Kidrič izvajala, ne zdi sporno. Še več, da se s tem strinjamo in to podpiramo.
Kakšen je torej recept proti spomladanski utrujenosti, zaradi vsakoletnega ponavljanja enih in istih dejstev? Kako bi lahko iz mrtvega teka spravili vsakoletne aprilsko majske športne prireditve, ki naj bi iz tistih zgolj za krepitev telesa, postale tudi podlaga za krepitev duha? Odgovor je lahko filozofsko skrit v vetru, kot v znani pesmi pravi letošnji Nobelovega nagrajenca za literaturo, lahko pa je tudi v stanovitnem, vedno vnovičnem ponavljanju prej omenjenih dejstev in upanju, da se pa vseeno nekaj počasi premika.
