Pomen Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu za prihodnost Evrope

9

Ko obhajamo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, seveda ne moremo mimo žrtev, ki so jih povzročili pri nas, ki se jih spominja Slovenija.

Drugega aprila 2009 je bila sprejeta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi. 19. septembra 2019, osemdeset let po začetku druge svetovne vojne, pa je evropski parlament sprejel še resolucijo, ki tisto iz leta 2009 nadgrajuje, namreč Resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, in sicer na iniciativo baltskih držav in Poljske. Vsako leto 23. avgusta se spominjamo žrtev. Zakaj je bil zbran prav ta datum?

Adolf Hitler in Josip Stalin odgovorna za podpis pakta o nenapadanju

Triinosemdeset let je od tega, kar sta dve totalitarni državi, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili največ človeških žrtev, sklenili pogodbo o nenapadanju, namreč nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza (SZ). Ker sta to pogodbo v Stalinovi navzočnosti v Moskvi podpisala zunanja ministra Joachim von Ribbentrop in Vjačeslav Mihajlovič Molotov v noči s 23. na 24. avgust 1939, se ta pakt v večini prej komunističnih držav, tudi v Sloveniji, imenuje pakt Ribbentrop-Molotov. Na zahodu prevladuje veliko ustreznejša oznaka, namreč pakt Hitler-Stalin, po obeh za podpis odgovornih dikatorjih. Manj znano je, da sta obe državi podpisali 28. septembra 1939 še mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta imeli dodaten tajni protokol, ki je določal interesne sfere obeh držav in medsebojno podporo v primeru okupacije sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadali vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.

Sovjetska zveza je pomagala graditi nemško vojno industrijo

Da sta obe državi praktično skupaj začeli drugo svetovno vojno, se rado zamolči, ne samo pri nas, ker je bila SZ po nemškem napadu na strani zahodnih zaveznikov. Nemčija je namreč napadla Poljsko 1. septembra, SZ jo je pa 17. septembra. Potem sta obe državi napadali sosednje države.

Dodati je seveda treba, da so bile podpisane tudi gospodarske pogodbe. Sovjetska zveza je pomagala graditi nemško vojno industrijo. Ker je Nemčija imela izredno malo surovin, te pa je potrebovala njena vojna industrija, je bila odvisna od uvoza. Iz Sovjetska zveze je Nemčija uvozila 40 odstotkov nafte, 30 odstotkov niklja, 70 odstotkov fosfata. Surovine, ki jih SZ ni imela, je za Nemčijo uvažala s celega sveta, ker Nemčija zaradi angleške blokade tega ni mogla storiti sama. Poleg tega je SZ izvozila v Nemčijo še 1,6 milijona ton žita, čeprav je njeno lastno prebivalstvo živelo v velikem pomanjkanju.

Slovenija s Protiimperialistično fronto sledila Paktu o nenapadanju

Pogodbe so veljale vse do nemškega napada na SZ 22. junija 1941, torej tudi v času, ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo. Prav zato, ker je bila Komunistična partija Slovenije (KPS) kot del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) vključena v Kominterno, se KPS oz. KPJ ni uprla okupatorjem. Po podpisu pogodb je namreč SZ preusmerila boj proti fašizmu v boj proti imperializmu. Tudi slovenska Protiimperialitična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941, ni bila naperjena proti nemškim, italijanskim in madžarskim okupatorjem, temveč proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom in domači gospodi. Nemški in italijanski okupatorji po tej absurdni tezi niso spadali v to kategorijo.

Po nemškem napadu pa je SZ spet preusmerila cilje komunističnih partij, ki so bile vključene v Kominterno. V ospredje je spet stopil boj proti fašizmu. V slepi pokorščini so komunisti sledili SZ tako leta 1939 kot tudi po nemškem napadu leta 1941. Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ, je tako v Rogu razlagal, da je bila vojna med Anglijo in Nemčijo 1939–1941 imperialistična, šele z napadom Nemčije na SZ se je prelevila v pravično.

Slovenija na državni ravni še ni zmogla obsoditi komunizma

Ko obhajamo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, se seveda spominjamo tudi žrtev, ki so jih povzročili pri nas, v Sloveniji. Čeprav ni večjih razhajanj, kar se tiče obsodbe nacionalsocializma in fašizma, Slovenija na državni ravni še ni premogla toliko moralne moči, da bi obsodila komunizem. Sprejem resolucije je Državni zbor štirikrat zavrnil, vzel jo je zgolj na znanje, čeprav je povzročil več kot sto milijonov smrtnih žrtev in bil odgovoren še za množične druge kršitve človekovih pravic in svoboščin. Obstaja samo sklep druge vlade Janeza Janše iz leta 2012, da se ta dan zaznamuje.

9 KOMENTARJI

  1. Ni težko odgovoriti na vprašanje zakaj NE! Ker imajo namen nadaljevati z revolucionarno prakso!

  2. Ni težko odgovoriti na vprašanje zakaj NE! Ker imajo namen nadaljevati z revolucionarno prakso! To pa je strašljivo.
    Le ZDA lahko zaščitijo Slovenijo in bivše suženjske vzhodne države. Seveda pa morajo odpraviti carine s temi državami. Sedaj ne more Pipistrel izvažati svojih letal iz Slovenija, ampak iz Italije. Zakaj? V Italiji imajo ZDA svoje oporišče, oporišča.

  3. Zakaj levičarji leporečijo o človekovih pravicah migrantov, ko pa niso v stanju slovenskemu sočloveku, svojemu sosedu pokazati človekoljubno osebno dostojanstvo in spoštovanje, ki gre človeku po slovenski ustavi in evropskih pravnih dokumentih.

    Dokler bodo zaradi svojih osebnih materialnih in oblastnih koristi in privilegijev dopuščali nečloveški odnos in nečloveške zločine, se naj posipajo glavo s pepelom in obmolknejo, dokler ne bodo zaživeli kot je to primerno za kultivirane civilizirane ljudi, ki iskreno živijo človekoljubje do soljudi in ga ne zlorabljajo.

  4. Potrebno je sprejeti resolucijo o spominu na žrtve totalitarizmov, ker je to duhovna utemeljitev v pesmi:
    Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk :

    Otožno pesem gozd šumi,
    Jezera val mu vest kali,
    nebo pa toži svojo bol,
    ki skrivata jo breg in dol.

    V globini legija leži
    in čaka na vstajenja dni.
    Zdaj kliče narod naš: Postoj,
    Ozri se name pod seboj!

    Pred šumom gozda Kajn beži,
    Jezera val mu vest kali,
    Nebesne luči se boji,
    Ga Abelova kri teži

    Naj pesem gozda le šumi,
    naj val jezera se solzi,
    Nebo naj kliče tisti dan,
    Ko Kajn priznal bo greh skesan.

    Tedaj se legija zbudi,
    vstajenja dan ji zažari.
    In mir se vrne na zemljo,
    Ker vsi podamo si roko.

  5. “The 1934 German-Polish Non-Aggression Pact
    An important meeting took place between Hitler and Lipski on November 15, 1933. The French had refused to support Pilsudski in a war against Germany. Hitler gave new assurances of his desire for friendship with Poland. A sensation was caused on the following day by a German-Polish communiqué which announced the intention of the two countries to conclude a non-aggression pact. The Czechs since May 1933 had enjoyed the prospect of an improvement in German-Polish relations which would exacerbate relations between Paris and Warsaw. The Czech envoys in Berlin and Warsaw after November 16, 1933, confirmed these expectations which had first been expressed by Stephan Osusky, the Minister of Prague at Paris. Pilsudski hesitated once more in December 1933 before he gave his final order to conclude the Pact. His attitude toward the treaty at the time of signature was frankly cynical. He believed that the Pact might postpone a day of reckoning between Germany and Poland, but he doubted if it would endure for the ten year period specified in its terms. He believed it could be used to strengthen the diplomatic position of Poland. The Czechs were right about French resentment toward Poland, but they were wrong in their expectation that France would react by ignoring Polish interests. France cultivated closer relations with Poland after January 1934 in a manner which had been unknown in earlier years. Hitler regarded the Pact as a personal triumph over the German Foreign Office, the German Army, and the German Conservatives. The role of President von Hindenburg was important in questions of foreign policy until his death in August 1934, and Hindenburg was identified with the groups hostile toward Hitler. Hitler had succeeded in convincing the old President that an improvement in relations with Poland was a wise step. He promised him that no proposals for eventual German-Polish action against Russia had been made in connection with the Pact. Hitler knew that the non-aggression pact was merely a first step in his courtship of Poland. This fact received emphasis from Beck’s visit to Moscow in February 1934. No other Polish visit of this kind took place during the period from World War I to World War II, and Beck’s visit was a deliberate demonstration. The purpose of the visit was to show that Poland was maintaining impartiality in her own relations with Russia and Germany while Russo-German relations were deteriorating. A series of practical agreements were concluded between Germany and Poland after Beck returned from Russia. These concerned border traffic, radio broadcasts, activities of journalists in the respective countries, and the exchange of currency. The world was much impressed by the sensible pattern of German-Polish relations in contrast to the earlier period. The 1934 Pact doubtless increased the prestige of both Germany and Poland. It would be difficult to determine which country received the greater benefit. The Poles were not willing to attack Germany without French aid, which was not available. The Germans were powerless to revise the Versailles Treaty by force. A policy of German collaboration with the Russians might have hurt the Poles, and a policy of Polish collaboration with the Czechs might have injured Germany. These alternative policies were discussed in various quarters, but both would have been difficult to implement at the time. The Pact was an asset to both parties, and it brought approximately equal benefits to both. Jan Szembek played in important role on behalf of the Pact on the Polish side with his conversations in Germany and the Western countries. A similar role was played on the German side by Joseph Goebbels, German Minister of Propaganda and Public Enlightenment. Beck accepted an invitation to discuss current problems at Geneva with Goebbels and German Foreign Minister von Neurath in the autumn of 1933. Beck later observed that the motive “of knowing his adversaries” was sufficient to prompt his acceptance. Beck and Goebbels communicated without difficulty, and the Polish Foreign Minister was not offended when the German propaganda expert referred to the League as “a modern tower of Babel.” Beck explained that Poland intended to remain in the League, but she had no objection to bilateral pacts which ignored the League. Goebbels assured Beck that Hitler was prepared to renounce war as an instrument of German policy toward Poland, and to recognize the importance to Poland of the Franco-Polish alliance. Beck agreed not to raise the question of a German guarantee of the Polish
    28frontier. The clarification of these points was decisive for the conclusion of the Pact. Joseph Goebbels came to Warsaw in the summer of 1934, and his visit was a great success. Hermann Göring began a series of annual visits to Poland in the autumn of the same year. The exchange of views in 1934 between Göring and the Polish leaders on the Czech situation and the German and Polish minorities of Czechoslovakia was especially significant. Göring criticized the contrast between the liberal Czech facade, and the actual stern police policies directed against the Germans, Poles, Slovaks, Hungarians, and Ruthenians. Pilsudski assured Göring that the Czechs were neither respected nor loved in Poland. Göring advocated an alliance between Poland and Germany within a common anti-Soviet front, but Pilsudski displayed no inclination to coordinate Polish policy with German aims in the East. He evaded Göring’s suggestion by observing that Poland was pursuing a policy of moderation toward Russia. ”

    The Forced War When Peaceful Revision FailedDavid L. Hoggan, stran 27.

  6. Spoštovani g. Germ, če ste to namenili Slovencem, naredite povzetek v slovenščini ! Hvala za uvid !

  7. Se dobro, da imamo ti dve tudi za nas zavezujoci resoluciji in odlocbo ustavnega sodisca z obrazlozitvijo zavrnitve poimenovanja ceste po dosmrtnemu voditelju jugoslovanskega komunisticnega rezima. Vsaj dolocena zavora pred radikalno levim terorjem, ce se nocejo razkriti v povsem prototalitarni luci in povoziti vse temelje vladavine prava. Kar sicer pocnejo. Vodjo opozicije strpajo v zapor le v rezimih, kakrsni so Madurov, Lukasenkov, Putinov. Nikoli se niso locili od volje po terorju slovenski levicarji do danes. Zal niso demokrati, niti socialdemokrati, ampak se vedno komunisti, dedici Marksa, Lenina in Kardelja.

  8. Sem nekoliko prevedel: m naj mi avtor oprosti napake:

    5000/5000
    Omejitev znakov: 5000
    „Nemško-poljski pakt o nenapadanju iz leta 1934
    15. novembra 1933 se je zgodil pomemben sestanek med Hitlerjem in Lipskim. Francozi so zavrnili podporo Pilsudskemu v vojni proti Nemčiji. Hitler je dal nova zagotovila o svoji želji po prijateljstvu s Poljsko. Naslednji dan je nemško-poljsko sporočilo povzročilo, da sta obe državi sklenili pakt o nenapadanju. Čehi od maja 1933 uživajo možnosti za izboljšanje nemško-poljskih odnosov, kar bi poslabšalo odnose med Parizom in Varšavo. Češki odposlanci v Berlinu in Varšavi po 16. novembru 1933 so potrdili ta pričakovanja, ki jih je prvi izrazil Stephan Osusky, praški minister v Parizu. Pilsudski je decembra 1933 še enkrat okleval, preden je dokončno naročil sklenitev pakta. Odnos do pogodbe ob podpisu je bil odkrito ciničen. Menil je, da bi lahko pakt odložil dan obračuna med Nemčijo in Poljsko, vendar je dvomil, če bo trajal desetletno obdobje, določeno v njegovih pogojih. Verjel je, da bi ga lahko uporabili za krepitev diplomatskega položaja Poljske. Čehi so imeli prav glede francoske zamere do Poljske, vendar so zmotili, da bodo Francije odreagirali z ignoriranjem poljskih interesov. Francija je tesnejše odnose s Poljsko gojila po januarju 1934 na način, ki je bil v prejšnjih letih neznan. Hitler je pakt obravnaval kot osebno zmagoslavje nad nemškim zunanjim uradom, nemško vojsko in nemškimi konservativci. Vloga predsednika von Hindenburga je bila pomembna pri vprašanjih zunanje politike do njegove smrti avgusta 1934, Hindenburg pa je bil identificiran s skupinami, sovražnimi do Hitlerja. Hitler je staremu predsedniku uspel prepričati, da je izboljšanje odnosov s Poljsko moder. Obljubil mu je, da v zvezi s paktom ni bilo predlogov za morebitno nemško-poljsko ukrepanje proti Rusiji. Hitler je vedel, da je pakt o nenapadanju zgolj prvi korak pri njegovem dvoru na Poljskem. To dejstvo je dobilo poudarek ob Beckovem obisku Moskve februarja 1934. V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno ni bilo nobenega drugega takšnega poljskega obiska in Beck je bil namerna demonstracija. Namen obiska je bil pokazati, da Poljska ohranja nepristranskost v svojih odnosih z Rusijo in Nemčijo, medtem ko se rusko-nemški odnosi slabšajo. Potem ko se je Beck vrnil iz Rusije, je bila med Nemčijo in Poljsko sklenjena vrsta praktičnih dogovorov. Ti so se nanašali na obmejni promet, radijske oddaje, novinarje v zadevnih državah in izmenjavo valut. Svet je bil v nasprotju s prejšnjim obdobjem močno navdušen nad razumnim vzorcem nemško-poljskih odnosov. Pakt iz leta 1934 je nedvomno povečal prestiž Nemčije in Poljske. Težko bi bilo določiti, katera država je prejela večjo ugodnost. Poljaki niso bili pripravljeni napadati Nemčijo brez francoske pomoči, ki ni bila na voljo. Nemci niso bili sposobni s silo revidirati Versajske pogodbe. Politika nemškega sodelovanja z Rusi bi Poljakom lahko škodila, politika poljskega sodelovanja s Čehi pa bi lahko poškodovala Nemčijo. O teh alternativnih politikah so razpravljali v različnih četrtinah, vendar bi bilo oboje takrat težko izvajati. Pakt je bil korist obeh strani in je prinesel približno enake koristi obema. V imenu Pakta na poljski strani je Jan Szembek odigral pomembno vlogo s svojimi pogovori v Nemčiji in zahodnih državah. Podobno vlogo je na nemški strani odigral Joseph Goebbels, nemški minister za propagando in javno razsvetljenje. Beck je sprejel povabilo, da se je z Goebbelsovim in nemškim zunanjim ministrom von Neurathom jeseni 1933 pogovarjal o trenutnih težavah v Ženevi. Pozneje je Beck ugotovil, da je motiv “poznavanja njegovih nasprotnikov” zadosten za njegovo hitro sprejetje. Beck in Goebbels sta brez težav komunicirala in poljski zunanji minister ni bil užaljen, ko je nemški strokovnjak za propagando Ligo označil za “sodoben babilonski stolp.” Beck je pojasnil, da Poljska namerava ostati v ligi, vendar ni nasprotovala dvostranskim paktom, ki so to ignorirali. Goebbels je Becku zagotovil, da se je Hitler pripravljen odreči vojni kot instrumentu nemške politike do Poljske in priznati pomen francosko-poljske zveze za Poljsko. Beck se je strinjal, da ne bo postavljal vprašanja o nemški garanciji Poljaka
    28 meja. Pojasnitev teh točk je bila odločilna za sklenitev pakta. Joseph Goebbels je prišel v Varšavo poleti 1934 in njegov obisk je doživel velik uspeh. Hermann Göring je jeseni istega leta začel vrsto letnih obiskov na Poljskem. Izmenjava mnenj leta 1934 med Göringom in poljskimi voditelji o čeških razmerah ter nemškem in…

Comments are closed.