Giovanni Cavalcoli: Pomen razkrinkavanja herezij za naše versko življenje

74
1217
Giovanni Cavalcoli

Razumem pomisleke nekaterih bralcev in njihovo začudenje, ali celo nestrinjanje, ko so prebrali, da ocenjujem kot heretično tezo p. Osredkarja, da je »Bog povsem drugačen od tega, kako ga mislimo«.

Ko govorim o hereziji, kaj želim reči s to besedo? Kaj je herezija? Beseda prihaja iz grškega háiresis, ki pomeni »izbira«. Herezija je napačna, samovoljna, nelegitimna izbira. Heretik izbere med resnicami vere le tiste, ki so mu všeč in izloči tiste, ki mu niso; ali pa jih preoblikuje po svojem okusu. Ta beseda nastopa že v Novi zavezi (1 Kor 11, 19; Tit 3, 10).

Objavljam v prevodu obljubljen članek p. Cavalcolija, rednega člana Papeške teološke akademije, kateremu sem zastavil vprašanje naših komentatorjev o pomenu razkrinkavanja herezij za vsakdanje življenje vernika. Vprašanje se je zastavilo ob rob polemiki o članku p. Osredkarja, ki sem jo sprožil na Časniku.  Članek je zelo poučen, ker obenem kar podrobno pojasni naravo herezije. Kot običajno pripenjam tudi original.                                                                                           Ivo Kerže

Toda po zgolj jezikovni definiciji, si oglejmo še stvarno. Herezija je v splošnem zavračanje ene izmed verskih resnic; je izjava, ki je v območju verskih resnic napačna (prim. G. Cavalcoli, La questione dell’eresia oggi, Monopoli 2008). Je ponaredek Božje Besede ali Evangelija. To je njen najenostavnejši, najosnovnejši in najbolj biblični pomen. V tem smislu tudi cerkveni očetje govorijo o hereziji. Toda že od prvih stoletij v velikih kristoloških koncilih je bila herezija vse bolj dojeta kot izjava, ki nasprotuje tisti, ki jo je definiral koncil ali papež kot resnico božanske in teologalne vere.

Z napredovanjem skozi stoletja glede cerkvenega opredeljevanja tega, kar v splošnem je skladno ali ni skladno z razodeto resnico, kakor tudi pogojev take skladnosti in neskladnosti, se je izvršil trojni napredek in sicer glede razumevanja stopenj herezije, njene moralne teže in njene cerkveno-pravne umeščenosti.

Herezija kot verska zmota

Gre za razširitev in razlikovanje analoških stopenj znotraj pojma herezije, zaradi katerega lahko govorimo o hereziji v širokem, ohlapnem, šibkem pomenu ali pa v ozkem, pravem, močnem, strogem pomenu. Zlasti po protestantski krizi v 16. stoletju so teologi skušali določiti stopnje zmotnosti izjav, ki nasprotujejo veri. Zato so se izoblikovale t. i. »teološke opombe« (prim. Doktrinarno opombo Kongregacije za nauk vere k Ad tuendam fidem; prim. tudi S. Cartechini, Dall’opinione al dogma, Rim 1953). Začenši z največjo stopnjo resnosti, prehajajo postopoma do najnižje stopnje.

V tem smislu obstaja:

A) Herezija kot izjava, ki neposredno zanikuje:

A1) izrecne besede Svetega pisma ali našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor npr. tiste o njegovi Božji naravi, o evharistični posvetitvi, o peklu ali o ponovnem prihodu;

A2) izrecno definirano dogmo, kakor tisto o Brezmadežnem spočetju;

A3) dogmo, ki sicer ni izrecno definirana, a izhaja iz definirane, kot so to dogmatični nauki in doktrinarni kanoni koncilov, običajno opremljeni z izrazom anathema sit (a. s.);

B) Zmota blizu hereziji, oz. izjava, ki nasprotuje filozofski ali zgodovinski resnici povezani z dogmo, kot je to npr. nauk o naravni moralni postavi, nauk o apologetski vrednosti čudežev, nauk o podstati in pritiki ali o legitimnosti pontifikata papeža Frančiška;

C) Zmota zoper avtentični nauk učiteljstva, ki ni dokončno, kot je to npr. nauk o Mariji Srednici vseh milosti, ali o Mariji Soodrešenici;

D) Teološka zmota, kot je npr. zanikanje kake preverjene trditve sv. Tomaža Akvinskega ali kakega drugega nauka, ki je tradicionalno sprejet v teologiji;

E) Škandalozna, nevarna, slabo zveneča, predrzna izjava, kakor npr. če bi kdo rekel, da je sporočilo Fatimske Matere Božje prevara ali da bi papež Frančišek moral odstopiti.

Herezija kot smrtni greh

Z nastankom in razvojem moralne in duhovne teologije že v prvih stoletjih, pri puščavskih očetih (npr. pri Evagriju Pontskem), se pokaže, na osnovi navidha Svetega Pisma, da herezija ni nujno le preprosta napaka glede nauka vere, ki je morda le nezavedna (tj. na ravni materialne herezije), pač pa tudi kot zmota, ki jo povzroča greh in ki povzroča greh, in to zlasti greh napuha in nepokorščine (tj. formalna herezija).

Herezija na ravni cerkvenega prava

Z nastankom cerkvenega prava in cerkvenih sodišč (najprej škofijskih, potem pa še papeških), se vzpostavi z 12.-13. stoletjem cerkveno-pravni pojem herezije kot kaznivega dejanja in kot zločina, ki ga je treba preganjati v skladu z zakonom in v povezavi z Uradom Inkvizicije (prim. zbornik The Dominicans and the Medieval Inquisition, Rim 2004), ki ga je leta 1542 ustanovil Tridentinski koncil in ga je Pavel VI. leta 1965 preoblikoval v Kongregacijo za nauk vere. Tako pridemo do sedanje omembe herezije v Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1983, ki pravi, da »zadene vnaprej izrečeno izobčenje odpadnika od vere, krivoverca ali razkolnika« (kan. 1364).

Problemi v zvezi s herezijo

Herezija kot moralni problem ima dvoje temeljnih vidikov. Lahko se nekdo moti v dobri veri, tako da zamenja resnico za herezijo ali herezijo za resnico. To je zelo pogosto zaradi velikanske idejne zmede, ki vlada danes v Cerkvi ter zaradi pomanjkljivega nadzora in uvida iz strani škofov. Tisti, ki se na ta način moti, ponižno sprejme popravek, ko ga opomnimo na zmoto.

Drug primer pa je, ko imamo opravka s hoteno herezijo, ki jo povzroča napuh, zlasti če se mu pridružita še trma in vztrajnost ter če herezija se širi med verniki. V tem primeru, ko heretika opomnimo, ne le, da se ne pokesa, pač pa postane iz ponosa še hujši, kot npr. Luter.

Obstaja tudi problem metode in kompetenc pri presojanju herezije. Možno je, da nekdo zaradi ozke pameti, nevoščljivosti ali napuha prehitro izreče sodbo, ki ni pravična, ko razglasi domnevnega heretika za krivega.  V veliko primerih, ko zadeva ni jasna ali ni dovolj dokazana, je dobro če se ustavimo pri dvomu ali sumu, ne da bi izrekli kategoričnih sodb. Treba se je vprašati, kaj je želel domnevni heretik reči in je treba razumeti kontekst njegove misli. Včasih gre le za jezikovne zdrse.

Toda možno je tudi, da je nekdo naiven ali se ne zaveda nevarnosti; včasih naletimo tudi na prebrisanca, ki ne reagira, ker je tudi sam po tihem okužen s herezijo in je povezan s heretikom. Bog ne daj, da bi bil to škof! Teolog torej more ali mora, po tehtnem premisleku, naznaniti zadevo škofu, ki mora nato preveriti stanje. Toda medtem ko se lahko teolog moti, je sodba škofa, zlasti pa papeža dokončna in nespremenljiva.

Herezije se širijo lahko zato, ker zvenijo sprejemljive in tako prevarajo preproste, a v časih tudi učene vernike; lahko pa tudi zaradi spretnosti heretikov in zaradi propagandnih sredstev, s katerimi razpolagajo. V tem primeru zlahka zapeljejo tudi učenjake. Včasih so potrebne zelo natančne in poglobljene analize in delikatni posegi, kakor da bi se želelo diagnosticirati in ozdraviti skrito rakasto obolenje. Obstajajo pa tudi nerešljivi primeri: je heretik ali ni? Mnenja učenjakov so v takem primeru različna.

Primer p. Marija Osrekdarja

Teza p. Osredkarja, če sem prav razumel, kar je hotel reči, da je Bog popolnoma drugačen od tega, kar o njem mislimo, je po mojem mnenju heretična na stopnji A1, ker nasprotuje svetopisemskemu nauku o človeku kot ustvarjenem po Božji podobi in sličnosti ter z definicijo Boga v 2 Mz 3, 14; in na stopnji A3, ker nasprotuje dogmatičnemu nauku IV. lateranskega koncila, ki sem ga navedel v prejšnjem zapisu.

Ko namreč mislim na Boga, na kaj mislim? Mislim, kot pravi Katekizem sv. Pija X. na »nadvse popolno Bitje, ki je ustvarilo nebo in zemljo«. Ustvarimo si pojem Boga v luči analoško pojmovanega bitja, ki je najosnovnejši in najsplošnejši pojem našega uma: gre za pojem česarkoli, kar v kakršnemkoli smislu je. Zato nam Biblija govori, da je Bog »tisti, ki je« (2 Mz 3, 14). In Kristus pravi o sebi: Jaz sem. Je v absolutnem in neskončnem smislu.

Zato pa bl. Duns Skot pojmuje Boga kot Neskončno bitje, sv. Anzelm kot To nad čemer ni mogoče misliti nič večjega in Avicena kot Nujno bitje. Bog je torej, kot razlaga sv. Tomaž, najvišje bitje, čigar bistvo je bit: ipsum Esse per se subsistens. Deus est suum esse.

Če je torej naš um bil ustvarjen po podobnosti Božjega uma, pomeni, da lahko analoški pojem, ki si ga človeški um oblikuje o bitju in ki je povezan s kategorijo podobnosti, uporabimo v zvezi s stvarmi in Bogom, kakor nas uči Sveto pismo (Mdr 13, 5).

Na tem temelji nauk IV. lateranskega koncila. Ta sicer poudari prvenstvo nepodobnosti, vendar ne do točke, da bi izključil podobnost. kajti, če bi jo izključil, bi nasprotoval Svetemu pismu, kar ni v ekumenskem koncilu ni možno, ne glede na to, kaj si je o tem mislil Luter.

Če torej trdimo, kot to stori p. Osredkar, da je Bog povsem drugačen od tega, kar o njem mislimo, ko ga mislimo v luči bitja, sploh ne mislimo nanj, pač pa na nekaj povsem drugega, kot da bi lahko obstajalo kaj drugega kot bitje. Toda izven bitja ni ničesar. Torej sklep, ki sledi iz Osredkarjeve teze je, da tedaj ko mislimo na Boga v luči bitja, se nam le zdi, da mislimo o Njem, v resnici pa sploh ne mislimo, glede na to, da je bitje edini možni predmet mišljenja.

Ali pa trdimo, da Bog ni bitje. Toda če ni bitje, ne obstaja, ni stvaren, in tako zapademo v ateizem. Bitje, ker je mnogotero in analoško, prav gotovo vključuje različnost; toda če to različnost pretiravamo vse do točke, ko ta različnost postane totalna, potem ni več prostora za podobnost in preveč napeta miselna vez med subjektom in objektom se pretrga, misel pa se zato raztrešči in uniči. Bog se razblini, izgine, od njega ne ostane nič. Pristanemo v nihilizem ali ateizem.

Da bi preprečili ta brodolom, moramo uskladiti podobnost in nepodobnost. Tako kot uči koncil, kar pa Joahim a Flore, ki ga koncil navaja, ne počne in je zato proglašen za heretika (Denz. 806). Zdi se torej, da p. Osredkar zapada v isto napako. Bralcu puščam, da sam potegne posledice.

Pomen razkrinkavanja herezij za naše versko življenje

Kar zadeva pretanjene razprave o herezijah in njihovem vplivu na življenje navadnega vernika, je jasno, da slednjemu ni treba, da se sam udeležuje teh razprav. Se pa mora zavedati, da take razprave potekajo njemu v dobro, da bi sam bil pozoren na prebrisanosti heretikov in da se ne pusti prevarati od zadev, ki se le zde evangeljske, v resnici pa prihajajo od hudiča.

V istem smislu navadni državljan bolj malo razume o zapletenih razpravah, ki se dogajajo med znanstveniki na mednarodnem kongresu o zdravljenju raka, a vsi vedo in se vesele, da se vse to dogaja v dobro njihovega zdravja.

Prav tako si navadni vernik predvsem želi, da bi živel v skladu z Evangelijem v vsakdanjem življenju. Toda da bi to lahko počel na zanesljiv in koristen način, mora prisluhniti in slediti svojim pastirjem in teologom. Zlasti cerkvenim očetom in učiteljem, kateri kot dobri zdravniki nudijo zdravila in preventivo zoper smrtne bolezni duha, ki jim rečemo herezije.

74 KOMENTARJI

  1. No, ali ni posredno pater dominikanec s tem zapisom med heretike uvrstil ne le p. M. Osredkarja, ampak tudi njegovega dvobojevalca in Cavalcolijevega prevajalca, g. Iva Kerzeta? Slednjega z ocenami Franciskovega papezevanja.

    Kdor za mec prime, bo z mecem pokoncan ali: kakor sodite druge, bo sojeno tudi vam. Po drugi strani je res, da sta med katoliskimi svetniki tudi sv.Jurij in sv.Mihael. Ampaj je treba biti previden pri dolocanju, kdo je zmaj. Videti zmaja za vsakim vogalom je blago receno pretirano.

  2. Problem problema herezije je mnogo globlji, a tega nihče več ne doumeva. Na kratko:

    Jezus je za učence zbiral MOČNE ljudi. Vsi so imeli moč volje in tudi telesa, to je zahtevala njihova služba. Znali so skrbeti čez mamona, da jim je dal potem Božje v roke. Ribiči, cestninar, Magdalena: nekateri so se okrepili skozi trdo delo, drugi, ker so bili preklinjani zaradi službe, tretji ker so zrli smrti v oči. MOČ. Mnogi veliki svetniški duhovniki so bili kmečkega in tudi viteškega rodu pred tem. Nekje in nekako si je torej treba okrepiti jekleno voljo, ki gre potem v službo Božji volji.

    Druga stvar je čuječnost, zbranost. Ko je um zbran le na eno delo, in ne nase, na osebo sebe, se moč, ki jo nekdo ima, kot leča skoncentrira, in prebije opno lastnega ega ter momljavih zemeljskih razmišljanj. Zato nekatere religije poudarjajo popolno zbranost na to pred teboj, o čemer poročajo tudi naši svetniki. Namreč, KO JE UM POPOLNOMA ZBRAN, 110%, TAKRAT EGO UTIHNE, IZGINE. Od tod naprej je možen stik z Božjim. Takrat, če se slavi Gospoda, pride Sveti duh in se začne Božje delovanje v Svetem duhu.

    Naše šolstvo, bogoslovje in teologija pa je le momljanje v spodnji skledi zemeljskega dvomljenja, filozofiranja in omahovanja. Greha, ostudnosti. Duh se ne dvigne v višje nadstropje čudenja, žarenja, kaj šele v najvišje: občenje z Gospodom in Duhom osebno.

    Zato, dragi Ivo, zaman pisarimo neke stvari, kajti krščanstvo tukaj je le skupek idej, brez Kristusove moči. V Sloveniji so že stoletja skorajda strogo prepovedani čudeži, tako hud pritisk dvoma je nanje ustvarila naša Cerkev. Zato pa nimamo svetnikov. Jezus v takem okolju NI NAREDIL NOBENEGA ČUDEŽA, le na nekaj ljudi je položil roke in odšel. To so bili njegovi, Nazarečani, tisti, ki si danes N lepijo na svoje profile.

    Danes so vsi Nazarečani. Omotični od razpršenega uma, omotični od pomakanja mistične tišine in umika – potem pa nekaj berejo Sveto pismo in rezultat je, da govorijo enako kot satan, ko je skušal Jezusa skozi farizeje.

    Ljubeče nas uči oče Ivo, a brez zbranosti tistega, ki se drži za krhek oprimek v steni, NI SPOZNANJA BOGA. Da lahko spremeniš misel, moraš namreč pred tem spremeniti svoje življenje. Ribiči so bili vsak dan življenjsko ogroženi na svojih barkah, podobno cestninarji, podobno lahka ženska, podobno vsi vitezi, ki so kasneje postali svetniki. Brez te izkušnje in velike zbranosti duha, pa smo kjer smo: v kotlu mešanice vseh vrst zablod, idej, greha in žalosti.

    Krščanstvo potrebuje neke bazične lekcije, ki jih je v zahodnem načinu življenja pozabilo. Zato je preplavljano s protestantizmi, islamizmi, komunizmi in herezijami. Najbolj zagreti verniki Cerkve govorijo AGNOSTIČNE sodbe in prepričanja. In ne pozabimo, kdo je g. p. Osredkarju leta in leta zabičeval, na teologiji, da je Bog popolnoma drugačen od Jezusa Kristusa in svetega rešnjega telesa: to je bil kasnejši nadškof dr. A. Stres. Danes se ga omenja kot vizitatorja v tistem domu mladine in takrat, ko je g. Planinšek opravljal svoje grehe nad mladeniči. Potem jih je priznal in se vpričo škofa srečal z žrtvijo, za kazen pa je šel za 3 mesece na počitnice v Italijo – in je bilo opravljeno. Do letos. Zakaj to omenjam – ker je povezano:

    Taki grehi prihajajo ravno iz heretičnega gledanja na Jezusov resnični nauk, Jezusovo resnično Besedo in Jezusovo resnično podobo. Duše vodijo v veliko trpljenje in pogubo.

  3. Nikoli nisem zapisal, da bi bil Frančiškov pontifikat nelegitimen. Ne spomnim se niti, da bi zapisal, da bi moral odstopiti. Vsekakor, tudi če bi to zapisal, ko sem pisal o Viganoju, bi to ne bila (po zgornji tipologiji) herezija v pravem pomenu besede (za razliko od Osredkarjeve), ki nastopa le na stopnji A, pač pa le “slabo zveneča” izjava (stopnja E).

    • Frančiškovo vladanje ni nelegitimno, saj ga je poslal sam Bog Oče, ker smo v svojem grehu takega papeža hoteli. Zgodba o kralju Savlu torej: Izraelci so zavrnili Božjega voditelja (kot papeža Benedikta 16.), in si postavili svojega. Gospod pa je dober in nam dopušča naše zablode, da se iz njih na trpeč način učimo. Dobri papež Frančišek, Očetov osebni poslanec, odpira vrata v Cerkev mnogim stvarem, v Evropo pa milijonom mladih muslimanskih moških. To si želimo, to toleriramo, zato zdaj to imamo.

      Vse ima svoj namen, a rezultati niso vedno le sladki, saj nas večino k pameti vodi šele lastna izkušnja rezultatov naših zablod. Papež Frančišek je torej osebni poslanec Boga Očeta in govoriti kaj drugega je herezija.

      Bodo pa satanovi v Cerkvi pravičnim v Cerkvi v usta polagali lažne izjave. Tega so se naučili od farizejev. Včeraj je nekdo rekel, kaj je zlo: “vzeti resnico in jo malo spremeniti”. Prav to počno heretiki: vzamejo Nauk in ga malo spremenijo tako, da je v bistvu sam sebi protisloven. Zavedeni in zato ne-umni verniki pa ne vidijo razlike in sledijo karkoli, kot pes sledi vrženo kost zdaj sem, zdaj tja.

      • David: “Bodo pa satanovi v Cerkvi pravičnim v Cerkvi v usta polagali lažne izjave.”

        Jah, seveda, David, vi bi sebi hoteli vnaprej zagotoviti alibi, da drugi lažejo, medtem ko ste sebe in g. Keržeta že mnogokrat kar samovoljno prišteli med pravične!

        Nak, ne boste se tako zlahka izvlekli: kar ste pisarili, ste pisarili in je ostalo črno na belem zapisano med komentarji na tem portalu in še kje na medmrežju, kjer se pojavljate pod drugimi vzdevki.

        Pomnite izrek naših starih: “Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme.”

        Napuh (superbia) je prvi med sedmimi smrtnimi grehi, kakor jih je naštel papež Gregor Veliki.
        Bog vidi v srce, pa čeprav se pisec zakriva pod raznimi vzdevki na medmrežju.

        To, kar vi počenjate tule na Časniku, ko se s svojim “spoznavnim naukom” venomer postavljate nad sogovornike ter nas žalite in ponižujete, ni nič drugega kot – napuh.

        Prevzeti od lastnih spoznanj (za katera ostaja veliko vprašanje, od kod sploh izhajajo?!?) vsiljujete svoja spoznanja bralcem in tukajšnjim sogovornikom, ne upoštevajoč, da je Bog (in ne vi!) čisto vsakemu človeku namenil svoje spoznanje.

        • Dobrodošla, kača. Spet prinašaš svoj bes na Keržeta in prijatelje Resnice? Prav je tako, da bodo bralci zlahka pridobili duha razločevanja. Tvoja luknja pa bo še kak kilometer niže v podzemlju teme.

          • Vaša nakboljša prijateljica Jeza vam zelo dobro služi, David. Vedno izbruhne, nikoli ne zataji.

          • Kača se vedno pojavi, ko pride Resnica kaj povedat. Kača je Jezabela, razbijalka Nauka, duhovnikov, pravičnih, vernih družin in zaljubljencev. Kako je spet besna, ker je g. Kerže pojasnil, kako ločevati zmoto od Resnice!

            Če kača ne pride, Resnica ni Resnica. Ker je prišla, lahko Ivu mirno zaupamo.

          • Res je, kača, polna lastnega napuha, že sika nad menoj in me hoče na vsak način ugrizniti.
            Postavlja se nadme in hoče svoj miselni strup vsiliti mojim samostojnim razmislekom.

  4. Joj g. Ivo Kerže, ko tole berem, me je groza, ko se spomnim, da ste nas vi učili filozofijo na gimnaziji. Herezija, smrtni greh, s tem se vi ukvarjate v 21. stoletju? Modernizem kot blasfemizem? Na veliko srečo imamo izbiro (háiresis), da se vsak sam odloči, kaj bo verjel ali kaj bo spoznaval, ne pa da vsi verjamejo isto. To je enoumje. Zakaj bi le nekdo nekomu verjel neko vero, ki jo je oblikoval nekdo drug in potem ustanovil inštitucijo in začel vladati. Ta vera je v službi te ustanove in nima veze s “presežnim”. Na srečo smo pa ljudje čudovita bitja in vsak sam zase raste in spoznava in se uči in se razvija in prav nič ne potrebujemo, da bi nekdo drug določal, kaj bo kdo verjel in kaj je res. Vsak bo sam prišel do spoznanja, ko bo čas in ko bo pripravljen. Naj živi izbira, samostojnost in samozavest ! Čas je za prihodnost

    • Očitno niste veliko odnesli od mojega poučevanja. Pa ne krivim vas. Verjetno sam nisem bil dovolj jasen in nazoren. Ne spominjam se vas natančno, ampak sklepam, da sem vas poučeval še rped veliko leti, ko sem še sam precej globoko tičal v modernizmu. Podvprašanje: ali ste katoličan?

      • Ne, nikakor nisem pripadnik te religije niti katere koli druge. Sem svobodomiseln človek, ki sam raziskuje in odkriva in prihaja do človeškega spoznanja. Nikakor si tudi do tega poučevanja ne bi želel karkoli odnesti 😉
        Precej let nazaj je bilo to ja, skoraj 20. Vozili ste se z avto iz Trsta. Jaz sam absolutno nasprotujem vsem tem dogmam in jih razglašam za navadna mnenja. Če pa kdo govori, da je to božja beseda in absolutna resnica, je pa velik manipulator. Kdor vsemu temu verjame, je pa res naiven in lahkoveren. Praznoverje je to. Je tako ?

        • Ni tako. O tem priča že 2000 letna knjižnica velikih cerkvenih učiteljev, kot na primer Tomaž Akvinski. Nikogar od teh še noben filzof ni ovrgel, vsa ta stoletja o tem poučujejo na Univerzah po vsem svetu. Da bi to bili vse manipulatorji? Nemogoče. Prej je vaše absolutno nasprotovanje neutemeljeno.

        • Krscanska vera je torej praznoverje, zacensi od Jezusa Kristusa, ki je torej za vas manipulator? Precej domisljavi ste, gospod “svobodomiselni” Marko Limbek in zeleni tudi. Vam v dobro velja to povedati, da ne bi slucajno pocili od postavljastva.

          • Če prav razumem, gospod Limbek ne govori o krščanstvu in Jezusu Kristusu, ampak o Katoliški cerkvi in njenih dogmah in pravilih, ki jih je sama postavila. To dvoje ni isto.

          • Verovati in verjeti je en pojem, vedeti je povsem drug pojem. Kdor ve, vere ne potrebuje. Kdor ve, mu ni treba verjeti.

            Vi ne veste, ampak verjamete. Imate vso pravico. Prav bi bilo, da se tako tudi izrazite.

          • Zase lahko rečem, da verujem v Jezusa in vem, da si KC ni ničesar izmislila. Bo tako bolj prav?

          • tine, vi imate prav. Ste na pravi poti 😉

            Gospod Kerže, kaj pa se je zgodilo z vami? Bili ste mlad modernist, to je dobro, sliši se obetavno, potem pa ste zašli med stare stvari. Kako to?

          • Gospod Zdravko, lažete sebi in drugim. Torej ni prav. Toda, kot kaže, nenamerno. Saj niste zmožni ločiti med vero in vedenjem.

          • Torej, jaz lažem sebi, vidva z Markom Limbekom sta pa na pravi poti?
            Mislim, da je zelo lahko odgovoriti na to dilemo. 🙂

          • Bistvo religije je njeno prakticiranje in ne teoretiziranje in verovanje v teorijo. Prakticiranje pomeni stvarno izžarevanje ljubezni, stvarno bližanje k modrosti in resnici. To ni nekaj, kar se ponavlja za drugimi.

            Resnica osvobaja. Vera v resnico drugih ne osvobaja, ampak zasužnjuje.

          • Jezus Kristus je pravljica in izmišljotina, kako ste lahko tako butasti, da vse to verjamete. Če vam rečem, da je trava vijolična, boste tudi to verjeli? Zakaj ne verjamete še v palčke in gozdne vile.

          • Ad Limbek)
            1. cenim, da se oglašate tu s svojim imenom in priimkom.
            2. Kaj se je zgodilo, da sem nehal biti modernist (materialen, ne formalen)? Spoznal sem, da je modernizem zmoten.
            3. Vi mislite, da je dobro, kar je novo, in slabo, kar je staro. Jaz pa mislim, da je dobro, kar je resnično, zlo pa, kar je zmotno. Za vas se dobro (in najbrž tudi resnica) s časom spreminja. Sklepam, da ste relativist/matrialist in da menite, da čas vse določa. Če bi tako bilo, potem bi tudi to vaše stališče moralo prej ali slej preiti in se umakniti mojemu, ki pristajam na obstoj absolutne resnice, dobrega itd. Svetujem, da si kaj ogledate razvoj antične filozofije, zlasti kritiko sofistov iz strani visoke antične filozofije (Sokrat, Platon, Aristotel).

      • Ne, ni padel iz Lidla, ste pa vi, David, verjetno padli iz Mercatorja – najboljšega soseda.
        Saj ste vedno v vsem najboljši, ne-li?!

        • Kača se vedno pojavi, ko pride Resnica kaj povedat. Kača je Jezabela, razbijalka Nauka, duhovnikov, pravičnih, vernih družin in zaljubljencev. Kako je spet besna, ker je g. Kerže pojasnil, kako ločevati zmoto od Resnice!

          Kača želi, da se kregamo z njo, da ne bi mislili na Boga.

          Če kača ne pride, Resnica ni Resnica. Ker je prišla, lahko Ivu mirno zaupamo.

          • Res je, kača, polna lastnega napuha, že sika nad menoj in me hoče na vsak način ugrizniti.
            Postavlja se nadme in hoče svoj miselni strup vsiliti mojim samostojnim razmislekom.

  5. Pater Cavalcoli je napisal: “Teolog torej more ali mora, po tehtnem premisleku, naznaniti zadevo škofu, ki mora nato preveriti stanje. Toda medtem ko se lahko teolog moti, je sodba škofa, zlasti pa papeža dokončna in nespremenljiva.”

    Za ta koristen nasvet g. Keržetu ne bi bilo potrebno prevajati iz slovenščine v italijanščino in obratno.

    Če smem pripomniti, je od mene tak nasvet prejel že pod svojim prvim spisom, v katerem je patra Osredkarja obtožil herezije in blasfemije: naj se s svojimi zbranimi teološkimi dokazi obrne na škofe ali na nuncija kot vatikanskega odposlanca v Sloveniji.

    • Žalostna izkušnja je, da tudi za (tostransko gledano) hujše stvari (spolne zlorabe) pristojni cerkveni organi ne reagirajo oz. reagirajo pomanjkljivo, zato nastaja praksa, da je treba problem najprej sporžitiv javnosti in šele potem se (morda, počasi) premaknejo še škofje. Poleg tega Osredkarjevi heretični zapisi so javni, del javnega diskurza in zato jih je legitimno na tej ravni obravnavati. Tako piše tudi v Teološki sumi II-II, q. 33, a. 7.

      • Napisali ste zgoraj tudi razkolništvo, ki mu grozi izobčenje. Se vam ne zdi morda, da je tega malce več pri vas kot bi bilo dovoljeno? Da je to razlog za molk, ne pa spolne zlorabe, ki so povsem iz konteksta. Da to dvoje vzamete skupaj morate biti hudo našpičeni, jezni. Razkolniško razpoloženi.
        Vas pa tu rad berem. Kot del javnega diskurza. Kot nekaj, kar se ne tiče dr. Oredkarja osebno, ampak v smislu teološke debate.

      • G. Kerže,

        praksa, da “je treba” problem najprej sprožiti v javnosti (češ da se škofje šele potem premaknejo) ne “nastaja” sama od sebe. Takšno prakso med ostalimi soustvarjate tudi vi.
        Ni bilo “treba” – vaša svobodna izbira je bila, da ste prvi sprožili javni napad na sobrata po veri (in profesuri), lahko bi postopali drugače.
         
        Samozavestno prepričani v lastno nezmotljivost ste z očitki o modernizmu, hereziji in blasfemiji, javno in brezobzirno, osebno napadli katoliškega duhovnika, profesorja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kot vprašljivo izpostavili njegovo učiteljsko in vzgojno vlogo.

        Postopali ste drugače kot govori Jezus v evangelijih (prim. Mt 18,15-17) ter se tako uvrstili med soustvarjalce prakse javnih napadov na katoliške duhovnike.

        Ne vem, kaj bi o vašem postopanju dejal Tomaž Akvinski, a po mojem mnenju sta bili prepotentnost in nespoštljiva predrznost vašega prvega spisa vaša napaka.
        (Kasneje ste bili sami užaljeni, ker vam, po vašem mnenju, pater Osredkar ni odgovoril dovolj obzirno do vaše osebe.)

        Kot kaže, v slovenske škofe nimate zaupanja, ne dvomite pa v stališča patra Cavalcolija. Le s čim si je prav on (in nihče drug?) pridobil vaše zaupanje?

        Toda celo vaš zaupnik, p. Cavalcoli, je izrazil potrebo po previdnosti: “Obstaja tudi problem metode in kompetenc pri presojanju herezije. Možno je, da nekdo zaradi ozke pameti, nevoščljivosti ali napuha prehitro izreče sodbo, ki ni pravična, ko razglasi domnevnega heretika za krivega. V veliko primerih, ko zadeva ni jasna ali ni dovolj dokazana, je dobro če se ustavimo pri dvomu ali sumu, ne da bi izrekli kategoričnih sodb. Treba se je vprašati, kaj je želel domnevni heretik reči in je treba razumeti kontekst njegove misli. Včasih gre le za jezikovne zdrse.”

        Pater Cavalcoli ni zavrnil niti možnosti obstoja lastne zmote: “…če sem prav razumel, kar je hotel reči (p. Osredkar)…”

        G. Kerže,
        kot filozofski in teološki izobraženec bi gotovo zmogli razpravljati o Osredkarjevih izjavah ‘ad rem’. Ni vam bilo treba prenagljeno soditi o avtorjevi (domnevni) heretičnosti, blasfemičnosti ter učiteljski in vzgojni nekompetentnosti.
        Ne da bi patra vprašali za pojasnilo, ste – po svoji subjektivni domnevi o njegovem učenju zmotnega nauka – “raznim Osredkarjem” manipulatorsko podtaknili še odgovornost za spolne škandale med duhovščino!

        Pater Cavalcoli je med ostalim napisal: “Kar zadeva pretanjene razprave o herezijah in njihovem vplivu na življenje navadnega vernika, je jasno, da slednjemu ni treba, da se sam udeležuje teh razprav. Se pa mora zavedati, da take razprave potekajo njemu v dobro, da bi sam bil pozoren na prebrisanosti heretikov in da se ne pusti prevarati od zadev, ki se le zde evangeljske, v resnici pa prihajajo od hudiča.”

        Naj vas spomnim, da ste pod vašim prvim spisom o modernizmu na TF lahko prebrali moj komentar:
        “Če menite, da ste zbrali dovolj teoloških dokazov… Ne zapravljajte več časa med nami, v teološkem smislu ne dovolj poučenimi laiki, ki svojim duhovnikom načeloma zaupamo in se jim pustimo voditi ter v članku patra Osredkarja nismo sposobni zaznati verolomnosti, temveč poiščite kompetentne sogovornike…”

        Pod tistim spisom ste zapisali, naj me bo zaradi mojih ugovorov sram!

        Sprašujem se, zakaj kot veren in družbeno dejaven katoličan širite apriorno nezaupanje do slovenskih škofov?

        Če ste bili kot katoliški laik toliko drzni, da ste katoliškega duhovnika samozavestno obtožili herezije in blasfemije, bi lahko zbrali še pogum, da bi svoje obtožbe predstavili slovenskim škofom. Tako bi odprli možnost pridobitve  merodajnega stališča o problemu, ki vas muči.
        O morebitni škofovski razlagi in o vaših zaključkih bi nato lahko obvestili svoje bralstvo.

        O vprašanjih, povezanih s slovensko katoliško Cerkvijo, me veliko bolj zanima mnenje slovenskih škofov kot pa mnenje nekega italijanskega patra.

        Če niste stopili v stik z nobenim od slovenskih škofov, da bi mu predstavili problematiko, ki vas muči, so vaši posplošeni izgovori o nastajanju nekakšne “prakse” ter očitki o škofovskem neukrepanju popolnoma neutemeljeni.

        • Ah, bogi bogi Osredkar, ker se je neki Kerže nanj spravil.

          Osredkar je v svoji teoriji je kar drzen. Saj je doktor, če ve, da ima prav, pa naj bo drzen še proti Keržetu, naj razčisti stvari pa ga bo umiril.

          Naši škofje so pa po mojem mnenju malo preveč zaprti v nek svoj krog, kot da ščitijo ne-vem-čigave interese, tam kjer bi morali biti jih pa kar ni. Kerže ima prav, potreben je pritisk javnosti, druge možnosti ni. Ali se bomo šli raje nekakšno korektnost, da se skuhamo kot žabe v vodi?

          Sicer pa, Vanja, če že omenjaš Jezusove evangelije; on je vzel bič in precej javno in glasno ukrepal proti nekim neumnostim v templju.

          • J,
            saj ne branim katoliškega duhovnika pred napadi katoliškega laika, ker bi se mi zdel duhovnik “bogi bogi”. To ste vi napisali!

            Gre mi za drugačen in bolj spoštljiv princip bratskega opominjanja med pripadniki iste Cerkve.

            Verske vzgoje mi ni bilo dano “piti z materinim mlekom”, milost vere me je obsijala šele v zrelem obdobju.
            Opažam, da v primerjavi z marsikaterim pripadnikom KC, ki je že od otroštva v stiku z duhovniki in ima z njimi precej domačen odnos, gojim večji “rešpekt” do duhovnikov.
            Ne jemljem jih kot samoumevne (angl. ‘for granted’). Visoko cenim ljudi obeh spolov, ki so svoje življenje posvetili duhovnemu poklicu.
             
            Princip “nastajajoče prakse” po Keržetu, ki terja, da “je treba” javno osirati duhovnike in s tem provocirati škofe, ker se slednji menda drugače ne odzivajo, po moji presoji ni ne dober ne pravilen.

            Nespoštljiv in nesramen odnos do posvečenih oseb je po moje zelo sporen “modernizem”, ki pa je očitno vedno bolj moderen. S takim odnosom ne soglašam.

            Prvi spis Iva Keržeta je bil zelo nespoštljiv: bolj kot da bi s tem opozoril na kakršnokoli versko zmoto, je s tistim spisom avtor predvsem rušil osebno integriteto patra Osredkarja.

            Po mojem verski nauk ne bi smel biti predmet javnih medijskih disputov na način nabiranja točk ob dnevnopolitičnih temah. Politiki lahko tekmujejo, kdo je boljši in bolj pameten, kristjani pač ne bi smeli.

            Ne strinjam se s prakso, da učen katoliški laik, po branju članka izpod peresa učenega katoliškega duhovnika
            v enem katoliškem mediju, spiše uničujočo kritiko v drugem mediju, ne da bi avtorja članka o tem obvestil. V svoji kritiki prikaže duhovnikov članek kot šolski primer modernizma, herezije in blasfemije znotraj katoliške Cerkve, avtorja članka pa brez omahovanja uvrsti med blasfemne heretike.

            (Po mnenju učenega laika naj bi dotični duhovnik s svojo domnevno verolomnostjo ljudem utiral pot naravnost v pogubo.)

            Ne strinjam se s prakso, da učeni laik zgolj na osnovi lastnih razmislekov, ne da bi od avtorja zanj spornega besedila terjal dodatna pojasnila, objavi težko razumljivo filozofsko-teološko kritiko pravzaprav poljudnega članka.

            (V svoji kritiki učeni laik iz konteksta članka iztrga nekaj izjav ter na osnovi subjektivnega razumevanja istih izjav vehementno javno naprti duhovniku modernizem, herezijo, blasfemijo, pa še učiteljsko in vzgojiteljsko nesposobnost ter posredno še odgovornost za grehe duhovnikovih učencev, t.j. bodočih duhovnikov)

            Ne strinjam se s prakso, ko učeni laik z objavo kritike v drugem mediju, dejansko ne nakaže namena načeti  teološko-filozofsko razpravo z avtorjem članka, temveč hoče zgolj prepričati bralce kritike (ki vsi niso niti prebrali domnevno spornega članka), da članek predstavlja šolski primer modernizma, herezije in blasfemije in je dokaz učiteljske in vzgojiteljske nesposobnosti dotičnega katoliškega duhovnika.

            Je mar po novem gospod Kerže zastopnik Kongregacije za nauk vere za Slovenijo? Je on izbranec RKC, ki ugotavlja in odloča, kaj je herezija in kdo je heretik? Je mar g. Kerže oskrbnik pravilnosti katoliškega nauka? Ali pa je vse našteto morda pater Cavalcoli, katerega mnenje je odvisno od pravilnosti Keržetovih prevodov?

            Če se bomo sprijaznili s tem, da lahko že vsak malo bolj učen profesor filozofije deli ljudi na pravoverne in verolomne ter določa pravilnost katoliškega nauka, potem lahko sveto, katoliško in apostolsko Cerkev kar razpustimo.

            In zaključek? Navkljub vsej kolobociji s seciranjem Osredkarjevega besedila, izgubljanju v prevodih iz Slovenije v Italijo in obratno ter javnim obtožbam o hereziji in blasfemiji, do tega trenutka bralci še nismo dobili merodajnega odgovora, ali se je ljubljanski profesor v svojem članku zelo pregrešil ali ne.

            Tako tudi ne vemo, ali ga je treba, dokler ne bo “revidiral svojih stavova”, izobčiti iz občestva KC, ali pa morda kar dokončno opraviti z njim… recimo na grmadi?

            (Zadnji odstavek je le neslana šala, prikaz, kam lahko zaide samovoljno polaščanje interpretacij Božjega nauka in prevzetno obsojanje soljudi.)

            Pa še to, J:
            relativizacija Keržetovega (milejšega?) postopanja z Jezusovim bičajočim izgonom prekupčevalcev iz templja se mi zdi popolnoma neumestna.
            Je mar Ivo Kerže Bog in pater Osredkar skrunitelj Božjega hrama?!

            Zanima me, od kod vam védenje, da je pater Osredkar “v svoji teoriji kar drzen”?
            Kakšna je ta njegova “drzna teorija”?
            Kdo je poleg vas še ugotovil, predvsem pa dokazal, da je njegova teorija drzna?

    • Pater Cavalcoli je napisal: “Teolog torej more ali mora, po tehtnem premisleku, naznaniti zadevo škofu, ki mora nato preveriti stanje. Toda medtem ko se lahko teolog moti, je sodba škofa, zlasti pa papeža dokončna in nespremenljiva.”

      Je škof in je papež. Papeževa beseda je, če jo tako oznani, nezmotljiva. Menda je “nezmotljiva” beseda papeža tako redko izrečena, da sploh ne obstaja spisek takih mnenj. Cerkveni zgodovinar Klaus Schatz je sicer leta 1985 objavil seznam nekih papeških dokumentov; jih je sedem in jih lahko preberete na https://sl.wikipedia.org/wiki/Papeška_nezmotljivost .

      Skratka! Vsi smo ljudje, tudi škofi in papeži. Torej grešni in zmotljivi.

  6. Herezija postane aktualna, ko religiozna organizacija iz ezoterične preide v eksoterično. Ko skupaj s svojimi člani zgubi stik s svojo notranjostjo in postane odprta le za vrvež zunanjosti. Takšna organizacija potrebuje doktrino, sistem teorij, ideologijo, ki jo opredeljuje in ji da identiteto. Takšna organizacija vse tiste, ki se z njihovo doktrino ne strinjajo, označi kot heretike. Podobno kot v komunističnem enoumju oblast označuje in preganja svoje “heretike”. Obsedenost s herezijo je hkrati dokaz, da je verska organizacija zgubila stik s stvarno religijo, politični sistem pa s človeško naravo.

    V stvarni, ezoterični in mistični religiji herezije ni. Tu vsak sam spoznava, kaj je resnica. Morebitni rituali, molitve, meditacije ipd. so zgolj podpora na tej poti spoznavanja resnice.

    O tem, da predstava o neki stvari ni stvar sama, ne bi ponovno zgubljal besed. Argumenti, ki jih navaja g. Cavalcoli, so milo rečeno neprepričljivi.

    • “V stvarni, ezoterični in mistični religiji herezije ni. Tu vsak sam spoznava, kaj je resnica.”

      To je kot bi se sam rodil, sam učil hoditi, pisati. Najprej je bila zmeda opic, potem se je pojavil Gospod in svojim razodel navodila za varno vrnitev Domov. Ta pravila so ključna. Ko pa religija ta pravila, kot si dobro napisal na začetku, zaradi svojega zemeljskega preživetja klera spremeni v “zmrznjenega zajca v zamrzovalniku”, pa mora priti kak Ivo ali kak prerok, karizmatik, da iz gozda prinese živega zajca, ga pokaže meščanom, potem pa spusti in reče: ujemite si ga, KAKO, pa je povedal Gospod.

      • Partijsko vprašanje: ali je naš ali nenaš? Podobnost med načinom delovanja rigidne verske organizacije in enopartijske diktature ni naključna. Odgovor ali so tudi rezultati podobni, prepuščam vam.

        Že večkrat sem povedal, da sem kristjan, ki poizkuša dojemati s svojo glavo in s svojim srcem.

        • “Že večkrat sem povedal, da sem kristjan, ki poizkuša dojemati s svojo glavo in s svojim srcem.”

          Torej, seveda se motim, molitev gospoda Tineta poteka tako: “Gospod Bog, storili bomo to in to. Pomagaj nam!” Ali kdo ve, kako bi bilo bolje?

      • Napihnjenec pa res znate biti, Marko Limbek. Resno, pa ne da vi mislite v svojem “svobodomiselstvu”, da je napuh vrlina? Veste, bolj pametni od vas in mene in stoletja spoznanj in izkusenj so clovestvu pokazala, kaj je dobro in kaj slabo. In nikjer to ni bilo bolje razodeto kot v Svetem pismu z desetimi Bozjimi zapovedmi in Jezusovim ucenjem. Tako je to objektivno. Vasa subjektivna mnenja in spoznanja imajo lahko tezo za vas, za svet so pa res relativno nepomembna. Ko se obnasate, kot da ste vso pamet tega sveta pojedli le vi, ostale pa omalovazujete kot butle, kazete le na svojo stopnjo kulture in stopnjo dusevne uravnovesenosti. Da se ne kazeta ravno v zavidanja vredni legi, najbrz ni treba dodajati.

    • Te zabave morda ne bo, ker mnogi katoliški duhovniki po svetu vsak dan goreče molijo, da Oče papeža F. čimprej odpelje tja, kamor edino sodi: v sveta božja nebesa, ob svoj prestol, kjer so najsvetejši Očetovi prijatelji.

    • Marsikaj je grdo natolcevanje. Upoštevati je npr. treba:
      1. Čeprav gre za samo 20.000 ljudi, jih ne smemo zanemariti.
      2. Čeprav izvajajo detomore, je treba voditi dialog z njimi. Namreč nisem še slišal, da bi kakšen papež zagovarjal idejo, da je treba vreči bombo na kliniko, kjer izvajajo splave.
      3. Zahodna civilizacija je v krizi tudi zaradi brezvestnega izkoriščanja narave.
      4. Vzeti besede iz konteksta je problematično.
      5. Vzporejanje ukinitve smrtne kazni z dopustnostjo kontracepcije je nedopustno.
      6. Čisto smiselno je, da se odraslim ljudem najprej pove, kdo je naš Šef, in šele nato pride do krsta. Čeprav ni bil že dolgo let nihče krščen, je še toliko bolj treba iskati nove poti za evangelizacijo.

  7. Toliko govora o herezijah, pa sem prepričan, da avtor, prevajalec in vsi komentatorji nosijo oblačila narejena iz različnih tkanin, s čimer kršijo pomembno Božjo zapoved.

    • Res je, res smo tako oblečeni. A mislim, da je herezija, ki vodi v večni ogenj in ki podpira sodomijo in pedofilijo v Cerkvi, nek drug nivo. Obleka ni usodna, usodni so umazano srce, jezik in roke, ki delajo demonske stvari, da bi čimveč duš zavedli stran od Boga.

  8. Tudi iz teh odzivov se pri tistih, ki v okviru vere zahtevajo superlojalnost do nauka iz casov pred koncilom, spet izkazuje neverjetna ljubezen in lojalnost do lastnega papeza. Brez Americanov z juznjaskimi naglasi ( ki so jim ocetje bili nemara kukluksklanovci) pri tem seveda ne gre.

  9. »Bog je popolnoma drugačen, kakor o njem mislimo.«
    Če p. Osredkar misli nase in podobne, se mi ne zdi problematično. Če pa misli na vse ljudi, je to katastrofa. Če si namreč on noče predstavljati dobro Boga, je to možno. Toda to še zdaleč ne pomeni, da bi nepoznavanje veljalo za druge ljudi.

  10. Vsaka človekova predstava je projekcija njegovega ega, njegove sebičnosti, ki ima neskončno oblik.

    Vsebinsko je njegova predstava projekcija v preteklosti nakopičenih mišljenskih vzorcev, pridobljenih v tem svetu in nimajo nič skupnega z božjim. Zato človekova predstava o Bogu ne more imeti nič z skupnega z Bogom. Gre za dve nasprotujoči si stvari.

    Obratno, ta predstava je ena glavnih ovir za spoznanje Boga, za razodetje Ljubezni. A tega mnogi katoličani ne zmorejo dojeti.

    • Če bi ti kazal, da si kaj dojel, bi ta komentar pustil brez odgovora. Tako pa menim, da katoličane bolj zavajaš.
      Vsaka človekova predstava gotovo ne more biti projekcija ega in sebičnosti, v neskončno oblikah. Potem bi tudi vsi preroki bili lažni preroki. Vsaj njim bi moral pripisat, da so si prav predstavljali Boga. Potem vsi, ki v Jezusu prepoznavajo Božjega sina, tudi ne morejo videti v tem projekcije svojega ega in sebičnosti. In tako naprej.

      • Zdravko pač ne loči med predstavo in mističnim spoznanjem.

        Če so si tudi preroki predstavljali Boga, so si ga tudi on na osnovi ega. To so dejstva, ki nimajo nič niti z vero niti z religijo. Tako deluje vsak psiha. Domnevam, da so pravi preroki do svojih ugotovitev prišli na osnovi mističnih izkušenj in ne na osnovi predstav. Če bi se to zgodilo na osnovi svojih predstav, te ugotovitve ne bi bile nič vredne.

        • Vsi preroki govorijo kakor v en glas. Za razliko od tebe, ki treh stavkov ne sestaviš, da bi bili koherentni.
          Torej so morali imeti tudi nekakšno predstavo in ne le mistiko, saj bi sicer gotovo govorili vsak čisto po svoje.

          • A če so imeli vsak svojo, svoji osebnosti ustrezno predstavo, ker drugačne niso mogli imeti, saj je vsak človek specifičen, so govorili v en glas? Razen če so ponavljali za neko svetno avtoriteto, toda v tem primeru niso preroki.

            Mistična izkušnja je približevanje resnici. Če so se ji približali, so lahko govorili v en glas. A to je slepo verujočim brez uporabe pameti in lastnih izkušenj težko razumeti.

          • Mnogi, mnogi resnično verni ljudje trdijo, da je priti do Boga z razumom nemogoče. Se pa prav lahko pride z ljubeznijo. Kajti Bog je človeka tako ljubil, da je zanj dal svojega sina. To pa lahko naredi vsak človek. Iz ljubezni da svoje življenje.

  11. “Boga ni nikoli nihče videl(tudi jn1,18a).Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je Njegova ljubezen v nas postala popolna” .1jn4,12
    Tako iz avtorjevega prispevka kot iz več kot pol stota komentarjev je lepo razvidno,kje in za kom kdo stoji,hodi ali pada.

  12. Ojoj, kako daleč od živega Veselega oznanila našega Jezusa je tole starčevsko-nergaško-paragrafsko drobencljanje Iva Keržeta!!!
    Bog se ga usmili.

  13. Cloveske ideje so huda stvar, se posebej v kombinaciji s cloveskim egom! Boj je notranji, rezultat se manifestira v zivljenju! Nase bozje sinovstvo nam je podarjeno in ni prisluzeno! Religijo je sv Pavel vrgel v smeti in si oblekel novega cloveka, ki je v celoti znamenje sprejetja/sinergije (z)bozjo(e) volje(o). Zivljenje je skrivnost in bo to vedno ostalo. Umetnost je da v viharju zivljenja srce ostaja pri Bogu. Dragi vsi, brez vroce krvi, saj smo vsi Gospodovi. Mogoce je bolje kdaj molcati….

    • Apostol Pavel je res oblekel novega človeka, toda religije ni vrgel v smet. Kajti prav to, kar je počel Pavel, je religija.

      Različne verske organizacije obljubljajo, če boš storil to in to, boš deležen odrešitve. Katoliška cerkev je to maksimalno poenostavila: bodi naš in uredili ti bomo odrešitev.

      V resnici nobena verska ali drugačna organizacija ne more nič storiti namesto kogarkoli izmed nas. Lahko nas pa podpira.

      Vsakdo, ki hrepeni po odrešitvi, vsak dan bolj molči, njegov ego spontano vsak dan bolj molči. Kot pri Pavlu. Toda to ne pomeni, da ni treba govoriti in pisati. Tudi Pavel je bil v tem pogledu aktiven. Se pa strinjam, da ni treba objaviti vsako neumnost, ki človeku pride na misel.

      • Naj samo opozorim, da je mnogi pojasnjeno s prispodobo tako:
        posoda proti vodi je kot religija proti veri. In bistvo posode je tisto, kar je v njej. Nihče ne pije posode, kajne?

        In uradno učenje Cerkve je tudi, da ni “biti naš” pogoj za odrešitev. Uradna Cerkev uči, da bomo odrešeni po Božji milosti, ki jo človek največkrat sploh ne razume. Nekatere ljudi je Cerkev razglasila za odrešene in jih imenuje svetniki. Logika je pa sledeča: “Če oni niso odrešeni, potem navadni ljudje nimajo nobene možnosti.”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite