Pretekli vikend sem se skupaj s kolegi študenti logoterapije iz Slovenije in Hrvaške udeležil študijske ekskurzije na „Franklov Dunaj“. Obiskali smo hišo na Mariannengasse 1, kjer je dolga leta po drugi svetovni vojni, vse do svoje smrti leta 1997, živel in deloval Viktor Frankl. V enem od dveh stanovanj v prvem nadstropju starodavne mogočne stavbe danes domuje Viktor Frankl Zentrum Wien (Središče Viktorja Frankla na Dunaju). Po srečanju s predstavniki te ustanove smo imeli na hodniku nenapovedano čast srečati tudi sedaj 90-letno ženo pokojnega Viktorja Frankla, gospo Eleonoro Katharin Schwindt. Gospa je čila, zdrava, iskriva, vedrega duha. O svojem možu in njegovem delu pripoveduje lucidno in z navdušenjem. Je živ dokaz, da pristna ljubezen ne umre nikoli! Nekateri so si ogledali tudi njeno stanovanje, kjer je še vse tako, kot je bilo pred skoraj 16 leti, ko je Frankl odšel (2. 9. 1997): njegova pisalna miza, njegov kabinet, kjer je sprejemal kliente, njegova knjižnica … Gospa Eli je med drugim pripovedovala tudi o tem, kako so nastajale Franklove knjige. On je hodil po sobi in narekoval besedilo, ona je pisala na pisalni stroj. Ob kakšnih težkih miselnih in filozofskih prehodih mu je, tako pravi, rekla: „Viktor, ne razumem! Povej tako, da bom razumela. Če bom razumela jaz, bodo tudi vsi drugi!“ Očitno je bilo učinkovito. Danes mnogi – razumejo …!
Elisabeth Lukas
V večernih urah smo se srečali z Elisabeth Lukas, verjetno Franklovo najbolj znano učenko, ki je v dveh točkah bistveno dopolnila oziroma konkretizirala Franklovo logoterapijo, kar ji je priznal tudi sam Frankl: na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v segmentu pisanja avtobiografije oziroma dela na sebi, ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov.
Elisabeth Lukas je odgovarjala na številna naša vprašanja. Je prava zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma. Izžareva toplino, prefinjenost in nežnost. Ob tej priložnosti bi želel izpostaviti eno samo njeno misel, ki jo je močno naglasila in ki je tudi mene v teh dneh življenjsko močno zaznamovala.
Pomembnost sedanjega trenutka
Ko je Elisabeth Lukas govorila o različnih psihoterapevtskih pristopih, je izpostavila, da mnogi pristopi, posebej tisti, ki neposredno ali posredno izhajajo iz psihoanalize Sigmunda Freuda, poudarjajo, kako so pretekle travme, posebej tiste iz (zgodnjega) otroštva, vir številnih frustracij, ki jih doživljamo ljudje na poti življenja in s katerimi se moramo nenehno soočati. Vračanje v preteklost, podoživljanje travm, analiza sanj, srečevanje s preteklimi strahovi – vse to naj bi klientu pomagalo, da se osvobodi spon preteklosti in uravnoteženo zaživi svoje vsakdanje življenje.
Ključen poudarek Elisabeth Lukas je bil, da žívi ljudje skozi misli, besede, dejanja ter sprejete odločitve v sedanjosti vseskozi, iz trenutka v trenutek, ustvarjamo preteklost. Vsak trenutek se namreč sedanjost, ki jo živimo, spreminja v preteklost. Beseda, ki sem jo sedaj zapisal, je že zapisana; korak, sprejet v tem trenutku, je naslednji hip že v usodnosti preteklosti. Ni ga več mogoče izbrisati ali spremeniti. Je tam, z vsem svojim učinkom in delovanjem.
Glede na izkušnjo, kako obremenjujoče so travme in napačne odločitve iz preteklosti in koliko moči potrebuje človek, da se človek osvobodi spon preteklosti in jih preobrne sebi v prid ali vsaj (kolikor toliko) nevtralizira njihov vpliv, je Elisabeth Lukas izpostavila naslednje: odločitev, ki jo sprejemam ta trenutek, bo v naslednjem trenutku postala preteklost! Bo v usodnem.
Če torej v tem trenutku sprejemam napačne odločitve, potem lahko z veliko mero gotovosti vem, da bom imel nekoč v (bližnji ali daljni) prihodnosti zaradi mojih sedanjih napačnih odločitev določene težave. Na videz drobne in nepomembne odločitve, sprejete v tem trenutku, lahko usodno spremenijo tok mojega življenja, ga zapeljejo v novo strugo, o kateri niti sam nisem razmišljal. To, da bi v najbolj konkretni sedanjosti sprejemal napačne odločitve in hkrati, na skrivaj in po tiho računal na srečno življenje v prihodnosti, preprosto ni mogoče! Življenje priča, da se taka preračunljivost ne izide.
Res, vsaka naša sedanja odločitev gre v polje usodnega, v brezno, v katerem ne moremo za nazaj ničesar več spremeniti. Enkrat sprejeta odločitev, napačna ali pravilna, ostaja za vekomaj v preteklosti, nad njo nimamo več oblasti. Toda res je tudi, da vsaka odločitev v sedanjosti, naj si bo pravilna ali napačna, grešna ali odrešujoča, do neke mere narekuje tudi tek našega življenja v prihodnosti.
Odgovorna svoboda
Poudarek Lukasove ima pomembno in zelo vsakdanje bivanjsko sporočilo, ki se tiče slehernega človeka: travm in težav v življenju še zdaleč ne povzročajo samo tiste stiske, preživete v zgodnjem otroštvu, katerim smo bili često skoraj deterministično podvrženi. Stiske si za svojo (in naših bližnjih) prihodnost povzročamo tudi sami, če in ko v sedanjosti (svobodno) sprejemamo napačne odločitve.
Sleherni lahko verjetno iz lastne izkušnje ugotovi, da je trditev še kako (tragično) resnična.
V tej luči zveni povedno Pavlov stavek: „Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel“ (Gal 6,7). Setev je dejanje sedanjosti, žetev je obljuba prihodnosti. Pavel pomenljivo nadaljuje: „Kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubljenje; kdor pa seje v duha, bo od duha žel večno življenje“ (Gal 6,8).
Z drugimi besedami, kdor v sedanjosti sprejema napačne odločitve („seje v svoje meso“), lahko z veliko mero gotovosti v prihodnosti pričakuje težave. In, nasprotno: kdor se v tem trenutku odloča za dobro in pošteno („seje v duha“), je lahko prepričan, da ustvarja temelje življenju, v katerem bo rastel kot oseba, duhovno napredoval, sam in skupaj z ljudi, katerim se je zaupal in ki so mu zaupani in s katerimi deli pot življenja.
Sedanji trenutek je torej ključen. Zato, ker je v vsem loku človekove eksistence edini resničen. Zato, ker lahko samo v sedanjem trenutku uresničujem svojo svobodo. In tudi zato, ker imamo na neskončni premici časa samo nad sedanjim trenutkom „oblast“: preteklost je v usodnem, prihodnost je v veri in obljubi; samo sedanji trenutek je čas za setev dobrote, ljubezni in iskrenosti. Vedno znova. Vsakič znova! Vsem negativnim izkušnjam navkljub, bi (verjetno) dodal Frankl.
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje: stopinje.si
Foto: Stopinje.si
