Pomembnost sedanjega trenutka

14
Elisabeth Lukas
Elisabeth Lukas

Pretekli vikend sem se skupaj s kolegi študenti logoterapije iz Slovenije in Hrvaške udeležil študijske ekskurzije na „Franklov Dunaj“. Obiskali smo hišo na Mariannengasse 1, kjer je dolga leta po drugi svetovni vojni, vse do svoje smrti leta 1997, živel in deloval Viktor Frankl. V enem od dveh stanovanj v prvem nadstropju starodavne mogočne stavbe danes domuje Viktor Frankl Zentrum Wien (Središče Viktorja Frankla na Dunaju). Po srečanju s predstavniki te ustanove smo imeli na hodniku nenapovedano čast srečati tudi sedaj 90-letno ženo pokojnega Viktorja Frankla, gospo Eleonoro Katharin Schwindt. Gospa je čila, zdrava, iskriva, vedrega duha. O svojem možu in njegovem delu pripoveduje lucidno in z navdušenjem. Je živ dokaz, da pristna ljubezen ne umre nikoli! Nekateri so si ogledali tudi njeno stanovanje, kjer je še vse tako, kot je bilo pred skoraj 16 leti, ko je Frankl odšel (2. 9. 1997): njegova pisalna miza, njegov kabinet, kjer je sprejemal kliente, njegova knjižnica … Gospa Eli je med drugim pripovedovala tudi o tem, kako so nastajale Franklove knjige. On je hodil po sobi in narekoval besedilo, ona je pisala na pisalni stroj. Ob kakšnih težkih miselnih in filozofskih prehodih mu je, tako pravi, rekla: „Viktor, ne razumem! Povej tako, da bom razumela. Če bom razumela jaz, bodo tudi vsi drugi!“ Očitno je bilo učinkovito. Danes mnogi – razumejo …!

Elisabeth Lukas

V večernih urah smo se srečali z Elisabeth Lukas, verjetno Franklovo najbolj znano učenko, ki je v dveh točkah bistveno dopolnila oziroma konkretizirala Franklovo logoterapijo, kar ji je priznal tudi sam Frankl: na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v segmentu pisanja avtobiografije oziroma dela na sebi, ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov.

Elisabeth Lukas je odgovarjala na številna naša vprašanja. Je prava zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma. Izžareva toplino, prefinjenost in nežnost. Ob tej priložnosti bi želel izpostaviti eno samo njeno misel, ki jo je močno naglasila in ki je tudi mene v teh dneh življenjsko močno zaznamovala.

Pomembnost sedanjega trenutka

Ko je Elisabeth Lukas govorila o različnih psihoterapevtskih pristopih, je izpostavila, da mnogi pristopi, posebej tisti, ki neposredno ali posredno izhajajo iz psihoanalize Sigmunda Freuda, poudarjajo, kako so pretekle travme, posebej tiste iz (zgodnjega) otroštva, vir številnih frustracij, ki jih doživljamo ljudje na poti življenja in s katerimi se moramo nenehno soočati. Vračanje v preteklost, podoživljanje travm, analiza sanj, srečevanje s preteklimi strahovi – vse to naj bi klientu pomagalo, da se osvobodi spon preteklosti in uravnoteženo zaživi svoje vsakdanje življenje.

Ključen poudarek Elisabeth Lukas je bil, da žívi ljudje skozi misli, besede, dejanja ter sprejete odločitve v sedanjosti vseskozi, iz trenutka v trenutek, ustvarjamo preteklost. Vsak trenutek se namreč sedanjost, ki jo živimo, spreminja v preteklost. Beseda, ki sem jo sedaj zapisal, je že zapisana; korak, sprejet v tem trenutku, je naslednji hip že v usodnosti preteklosti. Ni ga več mogoče izbrisati ali spremeniti. Je tam, z vsem svojim učinkom in delovanjem.

Glede na izkušnjo, kako obremenjujoče so travme in napačne odločitve iz preteklosti in koliko moči potrebuje človek, da se človek osvobodi spon preteklosti in jih preobrne sebi v prid ali vsaj (kolikor toliko) nevtralizira njihov vpliv, je Elisabeth Lukas izpostavila naslednje: odločitev, ki jo sprejemam ta trenutek, bo v naslednjem trenutku postala preteklost! Bo v usodnem.

Če torej v tem trenutku sprejemam napačne odločitve, potem lahko z veliko mero gotovosti vem, da bom imel nekoč v (bližnji ali daljni) prihodnosti zaradi mojih sedanjih napačnih odločitev določene težave. Na videz drobne in nepomembne odločitve, sprejete v tem trenutku, lahko usodno spremenijo tok mojega življenja, ga zapeljejo v novo strugo, o kateri niti sam nisem razmišljal. To, da bi v najbolj konkretni sedanjosti sprejemal napačne odločitve in hkrati, na skrivaj in po tiho računal na srečno življenje v prihodnosti, preprosto ni mogoče! Življenje priča, da se taka preračunljivost ne izide.

Res, vsaka naša sedanja odločitev gre v polje usodnega, v brezno, v katerem ne moremo za nazaj ničesar več spremeniti. Enkrat sprejeta odločitev, napačna ali pravilna, ostaja za vekomaj v preteklosti, nad njo nimamo več oblasti. Toda res je tudi, da vsaka odločitev v sedanjosti, naj si bo pravilna ali napačna, grešna ali odrešujoča, do neke mere narekuje tudi tek našega življenja v prihodnosti.

Odgovorna svoboda

Poudarek Lukasove ima pomembno in zelo vsakdanje bivanjsko sporočilo, ki se tiče slehernega človeka: travm in težav v življenju še zdaleč ne povzročajo samo tiste stiske, preživete v zgodnjem otroštvu, katerim smo bili često skoraj deterministično podvrženi. Stiske si za svojo (in naših bližnjih) prihodnost povzročamo tudi sami, če in ko v sedanjosti (svobodno) sprejemamo napačne odločitve.

Sleherni lahko verjetno iz lastne izkušnje ugotovi, da je trditev še kako (tragično) resnična.

V tej luči zveni povedno Pavlov stavek: „Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel“ (Gal 6,7). Setev je dejanje sedanjosti, žetev je obljuba prihodnosti. Pavel pomenljivo nadaljuje: „Kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubljenje; kdor pa seje v duha, bo od duha žel večno življenje“ (Gal 6,8).

Z drugimi besedami, kdor v sedanjosti sprejema napačne odločitve („seje v svoje meso“), lahko z veliko mero gotovosti v prihodnosti pričakuje težave. In, nasprotno: kdor se v tem trenutku odloča za dobro in pošteno („seje v duha“), je lahko prepričan, da ustvarja temelje življenju, v katerem bo rastel kot oseba, duhovno napredoval, sam in skupaj z ljudi, katerim se je zaupal in ki so mu zaupani in s katerimi deli pot življenja.

Sedanji trenutek je torej ključen. Zato, ker je v vsem loku človekove eksistence edini resničen. Zato, ker lahko samo v sedanjem trenutku uresničujem svojo svobodo. In tudi zato, ker imamo na neskončni premici časa samo nad sedanjim trenutkom „oblast“: preteklost je v usodnem, prihodnost je v veri in obljubi; samo sedanji trenutek je čas za setev dobrote, ljubezni in iskrenosti. Vedno znova. Vsakič znova! Vsem negativnim izkušnjam navkljub, bi (verjetno) dodal Frankl.

 

 

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje: stopinje.si

Foto: Stopinje.si


14 KOMENTARJI

  1. > kajti kar človek seje,
    > to bo tudi žel

    Verjamem, da drži. 🙂

    A to resnico bi rad teologiji “ukradel” in jo znal zapisati ustrezen matematični model, ki bi jo dokazal. Ne nisem čudak. Pred dvesto leti bi za čudaka veljal človek, ki bi trdil, da bomo z enačbami napovedovali vreme z zadovoljivo natačnostjo kar za šest dni vnaprej. Menim, da bomo podobno kmalu znali zapisati ustrezne sistem enačb z npr. deset milijardami neznank (ali kolikor bo takrat pač ljudi na svetu) in ugotovili, s kakšnimi mehanizmi posledice slabih dejanj zaokrožijo nazaj k storilcu. 🙂

  2. Kdor bi s pomočjo sistema enačb ugotovil (in potem znal nadzirati) obnašanje ljudi, bi “bil kakor Bog”.

    Zelo stara skušnjava, prvič je pripeljala do izgona iz raja.

    Sicer pa je treba samo malo analizirati zgodovino.

    • J, beseda nadzirati lahko ima več odtenkov. V enem odtenku lahko rečemo tudi, da starši nadziramo otroke, učitelji učence, država državljane. V tem smislu beseda ni problematična, ne?

      Meni se silno problematična dejavnost NSA. Z zbranimi informacijami nadzirajo desetine milijonov ljudi z izključnim namenom, da bi zagotavljali varnost svoji državi. Pri tem so možne (in gotovo se dogajajo) grobe zlorabe.

      Po drugi strani pa se mi niti najmanj ne bi zdelo problematično, če bi natanko iste informacije na natanko enak način bile posredovane izključno Psihiatričnemu inštitutu Združenih Narodov za preprečevanje suicidalnosti. Znano je, da vsak človek, preden naredi samomor, pošlje v svojo okolico veliko signalov. Celo tisti najbolj prepričani samomorilci, ki jim praviloma samomor uspe in pošljejo najmanj signalov okolici, jih pošljejo dovolj, da bi jih lahko takšen sistem prestregel in bi nato lahko obvestili ustrezne institucije v njihovi državi, naj jim na strokovno in humano ustrezen način pristopijo.

      Podobno je z “mojim sistemom enačb”. Popolnoma se strinjam, da bi bilo zelo problematično, če bi ga poskušal zadržati zase in uporabiti za spreminjanje družbe podobno genetskemu inženirstvu. Menim pa, da bi za človeštvo te informacije bile koristne, če bi bile razvite v eni demokratični vsesvetovni inštituciji in dostopne vsem.

      Menim, da bi bilo koristno vedeti, na kakšen način se zlo, ki ga naredimo vrne nam nazaj. Jaz osebno stavim, da se vrača v zelo kratkih krogih (da v ciklu od mene-povzročitelja, preko moje žrtve, njene žrtve,…, do mene-žrtve ni veliko ljudi). Upam, da sem na razumljiv način povedal. Menim tudi, da bi za vse bilo koristno, če bi na takšen znanstven način razumeli, kako se nam civiliziranost vrača. Za dodatno motivacijo. 🙂

      • O kakršnemkoli nadzoru imam jaz zelo odklonilno mnenje. Razen v izrednih primerih, ko npr. starši posumijo na kakšno veliko nevarnost pri otroku in mu ne morejo zaupati (npr mamila). Ali pri državi, ki preprečuje kakšen realen terorizem. Vse ostalo je manipulacija močnejšega nad šibkejšim.

        Recimo nadzor staršev nad otroki: npr. na računalniku, da starši brez prisotnosti otrok gledajo njegovo zgodovino. Otrok to prej ko slej ugotovi in seveda začne stvari tudi skrivati. Razvije se en tak čuden odnos nezaupanja in manipulacij. Otroci odrastejo, starši se postarajo in stvar se obrne. Kar je starš žel, to bo sejal.

        Ne moreš vsega nadzirati, življenje vedno najde pot na prostost ali pa odmre.

        • Ti govoriš o nadzoru tipa NSA. Mi vsi (še pred nami pa teroristi) smo ugotovili (in bomo kako) nas NSA nadzira in se bomo nadzoru po potrebi ali vsaj želji izmuznili.

          A s sistemom enačb res nisem razmišljal o nikakršnem nadzoru. Motivacija je bilo vreme, ki ga tudi ne nadziramo, čeprav ga z velikanskimi sistemi enačb znamo kratkoročno napovedovati. Zanima me torej, kako bi se dalo matematično kratkoročno napovedati, približno kakšen bo svet jutri. In podobno, kot poskušamo ugotoviti, kaj povroča tornade, ugotoviti, kaj povzroča revolucije. Da se nanje lažje pripravimo in da povzročijo manj škode. Ne pa zato, da bi zaustavil revolucijo.

          • Ne vem točno, kdo govori o nadzoru tipa NSA.

            Tako znanje, o katerem govoriš, je lahko kot pandorina skrinjica. Lahko se uporabi za povečanje blaginje ljudi. Ampak zdi se mi večja verjetnost, da bi po tem znanju najprej posegali ljudje, ki jim je na prvem mestu denar in oblast. Se pravi, pridemo do manipulacij najhujše vrste.

            Meni je fascinantno, kakšno modrost so poznali pred tisočletji, ko še ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih sistemih enačb. Od kje prerokom takšna modrost? Oni so že vedeli stvari, katerih mi z vsemi sodobnimi pripomočki ne moremo niti pojasniti. Včasih se mi zgodi, ko znanost nekaj novega odkrije, da si rečem: “Saj to je pa že moja stara mama vedela”.

          • 🙂

            A vsak izum naj bi najprej bil uporabljen v vojaške namene, tako da srčno upam, da se bo namen informacij, ki jih zbira NSA v kratkem spremenil.

            A glede mojih vizij. Recimo, da odkrijem naslednji vzorec: Če poberem štoparja, bo on veselje na cilju izrazil s prijaznostjo do sošolca, ki mu bo posodil zapiske. Sošolec bo prišel dobre volje domov in svoji mami preštihal vrt. Nakar bo mama odlično razpoložena šla k sosedi na klepet in ji z zavzetim poslušanjem našla rešitev za njen zdravstveni problem. Ozdravljena gospa me slučajno pozna. Nima pojma, da sem jaz štartal verigo dobrih del, a bo vseeno na vsak način hotela meni zastonj dati cel kup različnih zdravilnih rastlin, ki jih več ne potrebuje. In usluga je zaokrožila nazaj k meni preko le petih ljudi. Če bi vsi ljudje vedeli, da so takšne verige tipično krajše od deset oseb in se skoraj vse zaključijo v manj kot letu dni, ne vidim razloga, zakaj ne bi bilo dobro, da to vsi izvemo.

            Stari modreci? Takrat je bila družba veliko enostavnejša, število ljudi manjše in so lažje razumeli način njenega delovanja, ki pa se v bistvu NAŽALOST v zadnjih tisočletjih ni kaj dosti spremenil.

          • Zakaj na žalost?

            Mogoče je pa prvobitna družba tista najbolj idealna. Zdi se mi celo, da je sodobna družba izgubila precej modrosti, ko je preveč poveličevala izključno znanost.

            Recimo Nube (Tomo Križnar), dokler so živeli še neokrnjeno, so bili družba, o kakršni kdorkoli iz sodobne civilizacije lahko samo sanja. Ali pa Adam in Eva, dokler nista “želela še več”, sta živela v raju.

            Saj ne rečem, da bi morala sodobna družba opustiti tehnologijo in se vrniti v neokrnjeno naravo – to niti ne bi bilo možno. Ampak lahko bi obnovila nekatera znanja prednikov in se na nek način vrnila h koreninam.

            Znanost je lahko človeku v pomoč, podobno, kot je bila motika v pomoč prvim poljedelcem. Ampak znanost sama po sebi ne prinaša smisla, niti končne rešitve. Če se uporabi kot orodje za prevlado, pa itak prinaša samo zlo.

            Glede verige dobrih del pa jaz razmišljam rahlo drugače. Ne toliko ena-na-ena, če storim dobro delo, se to po neki (kratki) verigi vrne. Bolj se mi zdi, da dejanja nekega človeka “sevajo” v okolico. Potem se primejo bližnjih, včasih bolj, včasih manj. Lahko se (po neki verigi) odsevajo nazaj. Včasih se kakšno drobno dejanje močno ojača, ne da bi to vedeli. In obratno. Cel kup kombinacij in možnosti, tudi glede na preteklost. Če bi hotel vse to zajeti z enačbo, bi potreboval računalnik večji od vesolja.

  3. > Če bi hotel vse to zajeti
    > z enačbo, bi potreboval
    > računalnik večji od vesolja.

    He he. Zato pa znanstveniki modele
    poenostavljamo z namenom zajeti le
    bistveno informacijo. Takšen (zelo
    redek – matematičen pojem) sistem
    enačb z milijardami enačb lahko že
    dandanes rešimo. 🙂

    V prvotno družbo se po mojem mnenju
    ne bomo nikoli več vrnili, ker nas
    nikoli več ne bo tako malo kot tedaj.
    A se absolutno strinjam, da gre
    razvoj od primitivnega, preko
    kompliciranega k preprostemu in se
    bomo vrnili k številnim rešitvam na
    las podobnim tistim, ki so jih
    predlagali že stari modreci. 🙂

  4. Saj tele enačbe, ki napovedujejo človeško obnašanje, so stare že sto let. Od Nacistov in Komunistov do potrošniške družbe. Propaganda oz. public relations. Oče tega, Edward Bernays je bil nečak Sigmunda Freuda.

    Skupna značilnost te miselnosti je, da človek lahko sam nadzira ta svet, da ga naredi boljšega, brez boga. Ker če človek živi z zavestjo o bogu, potem nekatere odločitve, katerim ni kos, pač preprosto prepusti njemu. Drugače pa stalno misli, kako bi nekaj nadziral. Bolj ko človek ureja svet po svojih željah, bolj se svet podira.

    Kar poglejte, kakšna je sodobna, visokotehnološka družba. Take enačbe, ki eliti prinašajo možnost vplivanja in s tem manupulacije, samo povečujejo zmedo, ki se nabira v ljudeh.

    • Meni se nič ne zdi narobe, da znamo toliko fizike. Pravzaprav so mnogi že pred sto leti trdili, da poznamo vse zakone narave. In slavili ob izplutju mogočnega Titanika. Še vedno menim, da je dobro, da znamo delati tako velike ladje. Da je slaba le prepotentnost.

      Podobno je pri finančni matematiki. Nobelove nagrade so zaslužene. A prepotentnost bankirjev, ki so metode uporabljali…

      Nasploh imam o vsakem, ki hoče vladati, takoj predsodek, da je najbrž prepotenten in skuša voditi reči, za katere se tudi sam zaveda, da jih ne obvlada. Prav iz tega razloga se mi je zastudila politika.

    • Se strinjam. Sicer sem pa tudi sam ljubitelj znanosti. Ampak znanost jemljem samo kot orodje, kot pripomoček, ki je človeku v nekem času na razpolago. Kaj hoče človek s tem pripomočkom doseči, je pa čisto drugo vprašanje.

      V znanost, kot rešiteljico sveta, pa ne veramem. Nekaj takega nam je nekoč rekel že profesor zgodovine, ki sem ga zelo cenil. Poleg tega bi bil kot vernik, če bi verjel v znanost kot rešiteljico, v nasprotju s prvo božjo zapovedjo.

Comments are closed.