Pomembnejša dogajanja pred pričetkom madžarske revolucije 1956

Naslednji sklop člankov, bo posvečen madžarski revoluciji, ki je potekala v oktobru/novembru leta 1956. Preden se pa osredotočimo na dogajanja na Madžarskem, si osvetlimo pogled na nekatera pomembnejša dogajanja pred tem, ki so vplivala na začetek vstaje oz. revolucije. Po Stalinovi smrti 1953 je prihajalo do postopnega izboljšanja odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Nov mejnik v odnosih med državama predstavlja obisk sovjetske delegacije s takratnim prvim sekretarjem sovjetske partije Nikito Sergejevičem Hruščovom na čelu maja/junija 1955 v Beogradu. Rezultat tega obiska predstavlja Beograjska deklaracija, podpisana 2. junija 1955. Za dogodke na Madžarskem sta najpomembnejša dva stavka prvega člena, v katerem je med drugim zapisano, da bo medsebojno zaupanje in sodelovanje temeljilo na načelu »spoštovanja suverenosti, neodvisnosti, celovitosti in enakosti med državama in v njunih medsebojnih odnosih z drugimi državami v priznanju in razvijanju miroljubnega sožitja med narodi, ne glede na ideološke razlike ali razlike v družbeni ureditvi, pod tem pa je mišljeno sodelovanje vseh držav na področju mednarodnih odnosov na splošno, še zlasti gospodarskih in kulturnih« ter »obsojanje kakršnekoli agresije in vsakega poizkusa, da se vsili politična in gospodarska dominantnost drugim državam«. Naslednja pomembna prelomnica je XX. kongres Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ), ki je potekal februarja 1956. Na tem kongresu je Hruščov s svojim »tajnim« referatom vso krivdo za zločine in napake v preteklosti, v obdobju Stalinovega vladanja, prevalil zgolj in samo na Josifa Visarionoviča Stalina, čeprav je tudi sam v 30. letih v njih sodeloval. Hruščovov referat je kmalu na zahodu prišel v javnost in je zelo odmeval, predvsem v državah vzhodne Evrope. 16. aprila 1956 je prišlo še do razpustitve Informbiroja in videti je bilo, da je napočil čas velikih sprememb.

Psi lajajo, karavana pa gre dalje

Odmev dvajsetega kongresa na Madžarskem je med drugim dokazal upravičenost reform Imreja Nagyja, ki so potekale v letih 1953-54. Režim sekretarja Madžarske delavske stranke (MDP- Magyar Dolgozók Pártja) Mátyása Rákosija je bil vse manj priljubljen pri ljudeh, predvsem po tem, ko je celo sam Rákosi priznal nekatere nepravične sodne postopke in celo usmrtitve. Po teh priznanjih je prihajalo do hitrih rehabilitacij tistih, ki so bili krivično obsojeni, intelektualci, združeni v Petöfijevem krogu, pa so javno obsojali Rákosijev režim. Zaradi kritičnih razmer so iz Moskve ukrepali že julija 1956, ko je v Budimpešto prispel Anastas Mikojan, član prezidija CK KPSZ. Po številnih pogovorih s člani MDP so kot rešitev predlagali Rákosijevo odstavitev. Prvi sekretar MDP je postal Ernö Gerö. Že konec avgusta 1956 je politbiro, ki je na začetku avgusta med sebe sprejel nazaj nekaj pisateljev in novinarjev, želel vplivati na sestavo članov vodstva Zveze pisateljev, ki pa se je temu uprla. Na začudenje vseh je politbiro sprejel stališče zveze pisateljev, ki ni izvolila priporočenih kadrov. Poletje 1956 je pokazalo, da Gerö nadaljuje Rákosijevo delo in da se ne misli kaj posebej ukvarjati z reformami v Nagyjevem duhu.

Nočemo več tovarišev!

22. oktobra 1956 je v Budimpešto prispela novica, da je na Poljskem postal prvi sekretar Poljske združene delavske stranke (UPWP) Władysław Gomułka, ki je bil v političnem pogledu podoben Nagyju. Hruščov je nemudoma odletel v Varšavo in sovjetske čete so bile v stanju pripravljenosti. Vojaška intervencija je bila preprečena po tem, ko sta se Gomułka in vse poljsko vodstvo izrekla za lojalna Varšavskemu paktu. 22. oktobra zvečer so se na Tehnični fakulteti v Budimpešti zbrali študentje in za naslednji dan napovedali proteste v podporo Gomułki. Naredili so seznam zahtev, med njimi tudi umik sovjetskih čet iz Madžarske. Naslednji dan so madžarske oblasti sprva prepovedale demonstracije, a so si nato premislile in jih dovolile. Množica je zahtevala, naj jih pride nagovorit Nagy, ki pa temu ni bil naklonjen, saj je zahteval, da ga nekdo iz partijskega vodstva povabi. Po številnih pogajanjih je Nagy pristal na govor šele potem, ko ga je József Mekis, član politbiroja, uradno povabil. Nagy je pripravil govor in ga prebral svojim ožjim sodelavcem, ki pa z njim niso bili zadovoljni, češ da je neprimeren glede na dano situacijo. Nagy govora ni hotel spreminjati in se je z njim odpravil pred množico. Ko je Nagy malo pred deveto uro zvečer stopil pred zbrano množico in začutil vzdušje ter napetost v zraku, se je zavedal, da govor ne bo zadovoljil množice, zato je improviziral, vendar se govor bistveno ni razlikoval od napisanega. Nagy je kasneje trdil, da je bila večina z njim zadovoljna in da so ga spodbujali, razen manjšine, vendar imajo drugi drugačne spomine na položaj. Nagyjev neposrečeni nagovor »Tovariši«, ki so ga zavrnili z »Nočemo več tovarišev« ter izjava: » Obstajajo ljudje, ki se bodo postavili na čelo gibanja«, namesto da bi izjavil, da se bo sam postavil na čelo, nista ganila zbranih. Odobravanje množice je dobil na koncu govora, ko jo je povabil, da skupaj zapojejo državno himno.

(Se nadaljuje)

Foto: Wikipedia