Polomljeni božji mlini

Dobro leto po tem, ko je v javnosti odjeknil polom poslovnega imperija v večinski lasti mariborske nadškofije, se zdi, da se je vrh slovenske Cerkve, namesto da bi bil s svojim ravnanjem zgled tako vernikom kot širši javnosti, raje odločil za posnemanje taktike političnih strank, kadar jih javnost ujame s prstom v marmeladi. Za sprenevedanje in relativiziranje greha gre. Čakanje, da bo vihar minil in bo javnost našla novo kost, verniki pa, kot nam je bilo javno in jasno sporočeno in nikoli zanikano, bomo požrli še eno nečednost več.

Potem, ko je javnost, še posebej verniki, člani Katoliške Cerkve, cerkvenemu vrhu dala skoraj eno leto časa, da polomijo razčistijo, predstavijo javnosti, priznajo napake in nečednosti in predvsem povedo, kaj bo v prihodnje drugače, se ni zgodilo praktično nič. Spet so se  začela pojavljati vprašanja in kritike o ravnanju božje ustanove. Vse kar smo dobili, razen odstopa mariborskega nadškofa in razrešitve nekdanjega škofijskega ekonoma, je bil kup izvijajočih se izjav in nekaj malega posplošenega obžalovanja. Pri tem se odgovorni vse bolj zapletajo v absurdne izjave, kot je tista o bankah, ki da so jim vsiljevale denar. Ali celo žalitve svojih najzvestejših vernikov, tistih, ki so v cerkvene sklade vložili svoje premoženje, češ, tistih certifikatov tako ali tako niso imeli kje bolje vložiti.

Rušitelji bratstva i jedinstva

Ko se je glas ljudstva v zadnjih dneh okrepil, pa so se odgovorni odzvali v slogu politikov – najprej z zmanjševanjem teže greha, kasneje pa so krenili v napad. Na menda tračev željne medije, sovražno nastrojeno javnost, banke, krizo, nazadnje pa celo na tiste v lastnih vrstah, ki hote ali nehote spodbujajo neenotnost znotraj cerkvenega občestva. In tako se je v zadnjih dneh z več strani zaslišalo pozive k enotnosti znotraj Cerkve, ter svarila pred neenotnostjo, pred razkolom. Pri čemer je težko ne opaziti, da so osti svaril usmerjene predvsem proti tistim, ki smo se v javnosti oglasili s kritiko dosedanjega ravnanja cerkvenega vrha, ne pa proti tistim, ki so mariborsko polomijo zakuhali, tolerirali, niti proti tistim odgovornim, ki v zadnjem letu dni niso naredili prav veliko, da bi se zadeve razčistile; proti tistim, ki se kakor trudijo, da bi zapravili Slomškovo dediščino.

Razkol očitno povzroča pater Bogdan Knavs, pa Alen Salihović z Radia Ognjišče ter nenazadnje med mnogimi drugimi tudi moja malenkost. Ker si upamo podvomiti, da so se slovenski škofje mariborske polomije lotili tako, kot bi bilo treba. Ker nismo zadovoljni s posplošenimi izjavami obžalovanja, ker nam ni po volji, da se odgovorni prerekajo z mediji, ali gre za 100, 400 ali 800 milijonov dolga, kot da je to sploh pomembno. Ker se še naprej izgovarjajo na krizo in na preveliko investicijo v T-2. Nihče pa se niti z besedo ne dotakne jedra težav in sicer, da je šlo za dolgoletno nemoralno poslovanje. Da so se podjetja v cerkveni lasti ukvarjala ne le s tveganimi naložbami, ampak tudi z moralno spornimi posli, kot je bilo predvajanje pornografije in poskus vlaganja v igralništvo, odgovorni pa so vse to skoraj desetletje dolgo vedeli in ničesar ukrenili.

Enotnost je lepa beseda in še lepši občutek. Ampak še zdaleč ne pomeni, da občestvo slepo sledi voditeljem. Enotnost lahko dosežemo le z medsebojnim zaupanjem. V obeh smereh. Za zaupanje pa je potrebno najprej slediti božjim zapovedim. Ne skruni božjega imena! Ne kradi! Ne pričaj po krivem!

Mislim, da se razkola za zdaj ni bati. Zato ne, ker imamo Cerkev radi, ker na ravni, na kateri dnevno živimo svoje versko življenje, v župnijah torej, deluje tako, kot od nje pričakujemo. Skromno, pošteno in prepričljivo. Tudi večjega upada vernikov se najbrž ni bati. Ker verjamemo v Boga, ne v Kraševca ali v škofe. In ker so nam v navdih veliki kristjani in tudi veliki škofje. Pa vendar še naprej pričakujemo in zahtevamo, da se vrh slovenske Cerkve zadane mu naloge loti tako, kot se za božjo ustanovo spodobi.

Vir fotografije: Radio Ognjišče