Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal

4
278

Pravzaprav nič nepričakovanega. Krize in občutka vsesplošnega razsula noče biti konec, prepričanje o pokvarjenosti politikov vseh barv narašča iz dneva v dan, ljudje se vse bolj ozirajo po hitrih rešitvah. Torej je napočil skrajni čas, da svoj piskrček pristavijo še vojaki, nekdanji dolenjski teritorialci, kot pravijo sami.

Za kakšno Slovenijo? 

Še dobro, da so vsi že v pokoju. Kajti vsebina njihovega odprtega pisma javnosti z naslovom Za Slovenijo gre je precej bolj konkretno politična, kot je bil slavni dopis hrvaških generalov okoli Anteja Gotovine leta 2000. Zaradi katerega je takratni predsednik Mesić v pokoj nagnal takratni cvet hrvaškega vojaštva, skupaj s komaj dvaintridesetletnim Damirjem Krstičevićem. Ker naši pokončni oficirji niso več aktivni, je njihov apel za sodobno demokratično družbo manj nespodoben, kot je bil hrvaški. Gotovo tudi vsebuje prenekatero zamisel, ki bi pri nezadovoljnih  Slovenk in Slovencev takoj padla na plodna tla. Verjetno najprej tista, da je treba zamrzniti premoženje vsem, ki premorejo več kot dva milijona evrov. Potem predlog o objavi seznama največjih dolžnikov. Tudi za razpustitev državnega zbora bi marsikdo navdušeno glasoval. Tehnično vlado imajo po drugi strani številni ljudje v želodcu še od januarja, a bi se zanjo v novih okoliščinah vseeno znali navdušiti.

Se potemtakem za takšnimi predlogi res skriva iskrena skrb za Slovenijo? Za Slovenijo kot celoto, z vsemi njenimi državljankami in državljani? Čeprav bi kak predlog kazal v smeri te, v naših zemljepisnih širinah komaj verjetne možnosti, je nekaj drugih, ki takšno sliko odločilno rušijo. Ki kažejo, da gre upokojenim častnikom zgolj in samo za “svojo” delno Slovenijo. Da njihov navidezno vsesplošni bes velja pravzaprav samo predstavnikom drugačne predstave o Sloveniji, kot je njihova. Če smo še natančnejši, usmerjen je predvsem proti enemu človeku. V to me morda ne bi prepričala sama (razmeroma pričakovana) vehementna zahteva po takojšnjem odstopu vlade. Bolj sem zastrigel z ušesi, ko sem bral o nujnosti prepovedi kandidature na volitvah vsem, ki so v politiki vsaj desetletje. In ko sem prišel do obveznega rafala v hudobne tujce in slovenskemu narodu očitno prav tako tujo Katoliško cerkev. Potem se nisem več čudil, da častniki lahkotno, kot je v teh krajih navada, razmetavajo besedo kolaborant, in da sta zanje vrhovni avtoriteti in vir navdiha imenitna predstavnika svojega poklica Šurc in Zgaga.

Ni čas za vojake 

Kajpak se dolenjskih teritorialcev in njihove svete jeze ni treba bati, četudi grozijo še z novimi hvalevrednimi predlogi, če dosedanji ne bodo v kratkem upoštevani. Gre pa za jasen znak, da v sedanjih razmerah res ni čas za vojake in za vojaško reševanje težav. Predsednik vlade in njegova ekipa imata sicer  prav, ko ugotavljata, da je prav dosledna obramba vseh ikon preddemokratične Slovenije, ki s svojim hladnim pišem veje tudi iz pisanja častnikov, v zadnjih dvajsetih letih postala veliko breme za prihodnost. Ker se niso uresničila pričakovanja, da bo tisto, kar je bilo v njej slabo, odmrlo samo od sebe. Zadnje parlamentarne volitve so v tem smislu verjetno marsikoga šokirale. Toda ne glede na to trenutno ni manevrskega prostora za rokohitrsko odstranjevanje tega slabega.  Še manj za vohljanje za dejanskimi in namišljenimi nasprotniki v tujih in še bolj lastnih vrstah. Tistega, česar se ni nihče lotil ne pred dvajsetimi in ne pred osmimi leti, se v današnjih razmerah preprosto ne da na hitro spremeniti. Ker, kot sem že ničkolikokrat zapisal, za to ni prepotrebnega družbenega soglasja. Ob pismu teritorialcev v podporo vsemu staremu in zarjavelemu je resda moč samo zamahniti z roko, češ, stara zgodba. Toda nanj je treba odgovoriti z dejavnostmi za rešitev konkretnih težav, ki bodo čisto nasprotje enosmerne vojaške logike.

Foto in celotno pismo: Reporter


4 KOMENTARJI

  1. Glede nujnosti delovanja za rešitev konkretnih težav z vami povsem soglašam, vendar mislim, da se vam ni treba poniževati s poimenovanjem “slabo” vsega tistega, kar ne ustreza vašemu mišljenju. To me spominja na G. W. Busha in njegovo “os zla”, deli in vladaj.
    Na bolje se bo obrnilo, ko bomo nehali kriviti namišljenega notranjega sovražnika in jamrati o “dvajset let na petdeset podlage” ter bomo raje poprijeli za delo. Včasih se moramo pač strinjati, da se ne strinjamo, ter živeti in ustvarjati naprej.

  2. JOŽE, delaj in daj zgled!

    Danes je delovni dan, ti imaš pa že ob 9:44 čas za pisanje neumnosti.

  3. Tipično za večino Slovencev in na žalost tudi katolikov. Ko vidijo, da nek ropar napade človeka in je ropar močnejši v borbi, potem jih večina navija za roparja ali kvečjemu rečejo : ” oba sta glih!”, vsegliharstvo. Ker jim dela zgolj tisti strahopetni center v možganih, da se vedno postavi na stran močnejšega. Kot se ljudje na Siciliji ali Kalabriji vedno postavijo na stran mafije in nikoli na stran pravne države. Kak katolik ( povprečni) bo celo svojo neaktivnost opravičeval in relativiziral s kakim izrekom iz SP.
    Nobenega poguma, čuta za pravičnost, notranje svobode. Ravno obratno: veliko suženjskega refleksa in hlapčevskega refleksa.

  4. Bitka za diktaturo prava v udbo-mafijski državi nujno terja smrtne žrtve poleg vseh ostalih. Kdo je pripravljen umreti za zmago prava? Malo jih je in Slovenci nismo izjemen narod. Nekaj več jih je pri kristjanih, ampak … saj je še škof podlegel udbo-mafiji?! Zato nikogar ne obtožujem in nikomur ne zamerim. Sem samo žalosten.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite