Brexit je že sprožil ugibanja glede tega ali lahko angleški jezik poleg francoskega sploh še ostane delovni jezik evropskih ustanov. A po vsej verjetnosti bo tako ostalo tudi v prihodnosti. Ne zdi se ravno verjetno, da bi glede na svoj mednarodni renome in razširjenost zaradi ene (napačne) poteze britanskih volivcev kar čez noč izgubil svojo dosedanjo vlogo. Prestol se mu ne bo tako zlahka izmaknil. Stvar se zdi precej nerealna, skoraj nesmiselna.
Dejstvo je namreč, da je angleščina še zlasti s svojim medijskim vplivom dodobra povozila vse druge konkurentke. Že na potovanjih po tujini in mednarodnih srečanjih je nepogrešljiva. Vsaj po Evropi je tako. Seveda jo marsikje zamenjujeta španščina ali francoščina, prva predvsem v špansko govorečem svetu, a globalno gledano je angleščina daleč pred vsemi. Tudi arabščina in ruščina, ali pa vse bolj prodorna mandarinščina se težko primerjajo z njo. Pri tem pa ni mišljeno le število naravnih govorcev glede česar je vsaj mandarinščina v občutni prednosti.
Poljščina kot novi delovni jezik?
Je pa zanimivo, da brexit skušajo izkoristiti nekatere evropske države, ki si želijo do neke mere izpodriniti angleščino in uveljaviti svojo govorico. A tu niso mišljene Nemčija, Španija ali Italija, marveč predvsem Poljska. Slednjo podpira tudi večna zaveznica Madžarska, ki kot alternativno varianto ne preveč presenetljivo ponuja prav madžarščino. Poljska pobuda je osupnila evropsko politično javnost, vendar ji doslej še nihče ni resno nasprotoval. Pa saj gre navsezadnje za državo s skoraj 40 milijoni prebivalcev, poleg tega pa številni poljski izseljenci bivajo na evropskem zahodu, in sicer ravno v Veliki Britaniji, a tudi na Irskem, v Nemčiji in drugod. Če jo populacijsko primerjamo s Francijo, ki ima okoli 65 milijonov prebivalcev in Nemčijo, ki ima okoli 80 milijonov prebivalcev to niti ni tako zanemarljivo število.
Kaj vemo o poljščini?
Pomembna težava oziroma prepreka za večjo uveljavljenost poljščine v evropskih institucijah bi lahko bilo prav dejstvo, da ne gre za enega lažje učljivih jezikov. Celo govorcem ostalih slovanskih jezikov lahko povzroči kar nekaj preglavic. Ob tem je mišljena predvsem izgovarjava. Kot primer se lahko navede eno bolj kompliciranih povedi: W Szczebrzeszynie chrząszcz brzmi w trzcinie
I Szczebrzeszyn z tego słynie. Gre za besedno igro vzeto iz neke pesmi o hrošču in volu, njen prevod pa se glasi: V Szczebrzeszynu hrošč brenči v trsju in po tem Szczebrzeszyn slovi. Szczebrzeszyn je kraj na Poljskem.
Črkovne zveze se pri tem berejo sledeče: cz (č), sz (š), rz (ž). »W« se v poljščini bere kot »v«, »y« kot »trdi i«, »ł« pa kot »w«, tako se tudi Małysz ne izgovarja Mališ, ampak Mawyš oziroma Wojtyła kot Vojtywa in ne Vojtila. Zanimiva je tudi uporaba nosnikov kot sta »ą« in »ę«, je pa dejstvo, da imajo lahko vsi samoglasniki v določenih situacijah svojo nosno obliko. Poleg tega poljščina ne premore zgolj mehki »ć, ampak tudi mehki »ś« in mehki »ź«. Omenjeni jezik podobno kot večina slovanskih jezikov hkrati uporablja relativno zahteven slovnični sistem, vsaj za pretežni del zahodnoevropskih govorcev. Poljska pobuda je sicer zanimiva, pričakuje pa se lahko predvsem rahlo okrepitev rabe tega jezika v že omenjenih ustanovah. Sicer pa se zdi precej mogoče, da bodo evropske institucije v prihodnosti od realno dveh delovnih (praktično rabljenih) jezikov prešle na večje število.
