Stranke v Sloveniji se ne morejo poenotiti o ničemer, razen da je ljudem treba vzeti referendum. To protidemokratično naravnanost slovenske strankokracije človeško kratkoročno lahko razumemo, saj večina politikov hoče, da obvelja njihova odločitev. Dolgoročno jih je težje razumeti. Ali mislijo, da bodo obveljali zakoni, s katerimi se ljudje ne strinjajo? Kako mislijo, da jih bodo ljudje nagradili na naslednjih volitvah, če jim bodo vsiljevali nesprejemljive zakone? In nenazadnje, ali kaj razmišljajo, kam se bodo skrili, ko bodo ljudje vzeli pravico v svoje roke? Ljudsko voljo se da zatirati. Z ljudsko voljo se da manipulirati. Včasih oboje lahko traja zelo dolgo, vendar želje po svobodi tudi več desetletna, celo stoletna, zatiranja ne uničijo. Nasprotno, s trajanjem nasilja se to hrepenenje krepi in vprašanje časa je, kdaj in na kakšen način pride na plan. Evropska in slovenska zgodovina sta prežeti s to izkušnjo.
Napuh sodobne slovenske politike, ki misli, da ve več od ljudi in jim hoče celo boljše kot ljudje samim sebi, je prav neverjeten. Danes politiki govorijo, da je »referendum grožnja za državo«, da se referendum uporablja celo za »totalno vojno« med predsednikom vlade in ljubljanskim županom. Zame je beseda »referendum« v tej zvezi skoraj sinonim za besedo »ljudstvo« oz. besedno zvezo »državljanke in državljani«. Zamenjava besede »referendum« z besedno zvezo »ljudstvo« v gornjih primerih šele pokaže vso nevarnost in protidemokratičnost protireferednumske politične mrzlice v Sloveniji: »ljudstvo je grožnja za državo«, »ljudstvo se uporablja za totalno vojno« itd. Ni res, kot trdi Gregor Virant, da gre za napoved totalne vojne Jankovića proti Janši, ampak gre, če uporabim kar njegovo vojaško terminologijo, za napoved totalne vojne parlamentarnih strank na čelu z Gregorjem Virantom proti državljankam in državljanom.
Kaj lahko državljanke in državljani naredimo? Najlažje, najmanj boleče in najceneje bo, če bomo preprečili dejansko ukinitev referenduma, ki jo načrtujejo stranke. Na ta način si bomo ohranili možnost zavračati slabe zakone in prihranili stroške, ki bi jih ti povzročili. S tem bomo preprečili nadaljnje zmanjševanje človekovih pravic in svoboščin, ki vedno sledi zmanjševanju političnih (človekovih) pravic. Predvsem pa bomo vse nas obvarovali revolucije, ki bo sicer slej ko prej prišla, ko si bodo ljudje hoteli vzeti pravico nazaj v svoje roke. Problem in tragika revolucije ni v pravičnem cilju, da ljudje vzamejo pravico v svoje roke, temveč v tem, da v teh procesih velikokrat največjo ceno, v mnogih primerih tudi zelo krvavo, plačajo tisti, ki niso nič krivi.
Trdno sem prepričan, da se ljudje pri nas zavedajo stanja, v katerem smo. Za to imamo dokaz – Zakon o uravnoteženju javnih financ. Ta zakon bo vsako leto iz naših žepov potegnil okoli 500 milijonov EUR. Pa o njem ni bilo referenduma. Pa tudi če bil, bi ga ljudje skoraj gotovo potrdili, ker je bil plod sodelovanja med socialnimi partnerji pa tudi zato, ker ljudje vedo, da je v krizi treba zategniti pas. Tako se namreč večina obnaša, ko gre za finančno krizo na osebni ravni. Večina državljank in državljanov ve, da bo določene stvari treba spremeniti, zato nam sprememb ni potrebno vsiliti za vsako ceno, ampak se je potrebno o njih s socialnimi partnerji in zainteresirano civilno družbo v kar največji meri dogovoriti. In spremembe potem, če bo potrebno, tudi potrditi na referendumu. Kredibilnost vlade se bo z vsakim dobljenim referendumom povečala. In obratno, z vsakim vsiljenim zakonom zmanjšala. Če gre vlada na referendum, ima možnost, da ga dobi in obstane in se celo okrepi. Z vsiljevanjem zakonov, nima nobene možnosti niti za obstanek, kaj šele za okrepitev.
S tako vladno logiko sprejete in pravične spremembe bodo lahko vodile iz krize. Vsiljene reforme bi krizo ne le vlade, ampak tudi vseh nas, samo poglobile.
