Politika »trde roke«

4
496

The Rocket Man Taco and the El Trumpo Taco is pictured at Lucha Loco in Singapore, June 8, 2018. Foto: Feline Lim/ReutersNedavno srečanje med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in severnokorejskim diktatorjem Kim Jong Unom se je še do nedavnega zdelo znanstvena fantastika. Trumpu je, strateško ali pa povsem po naključju, uspel veliki met: s kredibilno grožnjo po popolnem uničenju Severne Koreje je odprl hermetično najbolj zaprto državo na svetu in s tem vanjo spustil večji dotok informacij o tem, da je bolje sodelovati z Združenimi državami Amerike kot jim groziti z jedrskimi konicami. Videti je, da je mladi diktator začutil, da lahko po utrditvi moči doma zmaga tudi v zunanji politiki in sicer na način šok terapije.

Trumpov podvig rezultat njegovega vpliva na Yo-jongovo

Ironija je v tem, da je surovi diktator stalinistične dinastije Kimovih čez noč postal svetovna uspešnica. Neznanka je vpliv Kim Yo-jong iz ozadja te medijske srhljivke. Yo-jongova je mlajša sestra severnokorejskega diktatorja, ki je bila v središču pozornosti politične odprave, ki je vodila severnokorejske športnike na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji. Kaj lahko je Trumpov podvig rezultat njegovega vpliva na Yo-jongovo, ki je pravilno razumela okoliščine in uspela prepričati Kima v to, da je Trump pripravljen na vojaški obračun? Ob bok kredibilnosti Trumpovih groženj gre razumeti tudi nedavno razstavo moči ameriške vojske na drugih kriznih predelih sveta (Sirija, Afganistan) ter stopnjevanje retorike ob stopnjevanju intenzivnosti vojaških vaj z južnokorejsko vojsko. Resnico bomo morda izvedeli, ko bo znanega kaj več o ozadju te velike spremembe v zunanji politiki Severne Koreje. Poti nazaj h grožnjam in vojni skoraj ni več, saj se bo Trump v nasprotnem primeru čutil ogoljufanega in bi na Kimove grožnje kaj lahko poslal vojsko. Pot, ki se obeta, kaže na nekaj, kar se je še nedavno zdelo nemogoče: miroljubna jedrska razorožitev in postopno gospodarsko odpiranje Severne Koreje.

Dogovarjanje med dvema stranema ne pomeni kaj dosti, če je le to brez kredibilne grožnje o sankcijah morebitnega nespoštovanja dogovora. Vsaj na vojaško-strateškem parketu se je Trumpov izjemno neposreden pristop v komuniciranju svojih zahtev in v kazanju mišic z vojaškimi grožnjami izkazal kot uspešen. Njegov argument je bila vojaška moč, s katero razpolaga predsednik ZDA.

Protekcionistične lekcije preostanku sveta bodo udarile tudi gospodarstvo ZDA

Trump bo v »trgovinski vojni« z razvitim svetom in s Kitajsko mnogo manj uspešen kot z grožnjami mednarodne pozornosti željnim mladim diktatorjem Kim Jong Unom, ki z železno roko vlada osiromašenim Severnim Korejcem. Vsaka trgovinska vojna vsem stranem povzroča visoke ekonomske stroške. Ti stroški udarijo tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Če bo Trump začel kar počez deliti protekcionistične lekcije preostanku sveta, posebej gospodarsko razviti EU z močnim lastnim notranjim trgom, bo s tem zadal vsaj podobno močan udarec tudi gospodarstvu ZDA. Mednarodno moč dolarju in visoko raven potrošnje v ZDA omogoča ravno zelo visok uvoz kapitala v ZDA, ki je posledica visoke donosnosti kapitala v ZDA, kar pa je povezano z visoko tehnološko razvitostjo države, ki se denimo kaže tudi v dominaciji dolarja v mednarodnih finančnih transakcijah. Hipno znižanje trgovinske bilance zavoljo trgovinskih ovir bi lahko povečalo vrednost dolarja v mednarodni trgovini, kar bi znižalo njegovo zaželenost in bi se lahko odrazilo v kratkoročnem znižanju konkurenčnosti ameriških podjetij in končno v izničenju politike znižanja uvoza s podobnim učinkom na znižanje izvoza zaradi kratkoročnega zvišanja vrednosti dolarja. Ker ameriška centralna banka napoveduje zviševanje obrestnih mer, bi to lahko delovalo delno stabilizacijsko, a za ceno zniževanja domačega investiranja. V gospodarstvu so reči med seboj močno povezane. Končne učinke trgovinskih vojn je tako zelo težko napovedovati in Trump s svojimi izjavami o tem, da je le on lahko zmagovalec trgovinske vojne, kaže na nerazumevanje temeljnih ekonomskih zakonitosti.

Namesto trgovinske vojne politika sproščanja trgovinskih ovir

Eno je deliti vojaške lekcije, kjer je zmagovalec vnaprej znan, nekaj drugega pa je povzročati in krepiti trgovinske vojne z razvitimi. V trgovinski vojni med EU in ZDA ne more biti zmagovalca, temveč le dva bolj ali manj velika poraženca. V trgovinski transakciji imamo vedno kupca in prodajalca: v no smer gre blago v drugo pa denar. Trgovinska vojna ni vojaški spopad, temveč gospodarsko škodljiva igra gradnje zidov pri trgovanju. Mnogo boljši odgovor Trumpa na njegove ugotovitve o domnevno nepošteni mednarodni menjavi bi bila politika sproščanja trgovinskih ovir, saj bi ta lastnim proizvajalcem omogočala še bolj učinkovito alokacijo resursov, ki jih potrebujejo za svojo proizvodnjo, kupcem pa cenejše dobrine in storitve, krepil bi se uvoz kapitala in večala moč dolarja v mednarodnih transakcijah. Že zelo visok uvoz kapitala v državo bi se okrepil, kar bi poganjalo monetizacijo dolarja v mednarodni menjavi in s tem krepilo konkurenčnost Trumpovega gospodarstva.

V trgovini se prodaja zgodbo, znanje. Tukaj sta militantnost in aroganca pogosto neželena atributa. V Trumpovem biznisu morda niti ne, a v splošnem pač. Strategija krepitve gospodarstva v mednarodni menjavi vsaj po mojem mnenju terja drugačen pristop od tega, ki ga je Trump ubral pri obvladovanju Kim Jong Una. Ne gre mešati hrušk in jabolk in Trumpovega uspešnega pristopa k odpiranju hermetično zaprte Severne Koreje uporabljati tudi pri vprašanjih mednarodne menjave z razvitim svetom.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

4 KOMENTARJI

  1. Politiko trde roke so uvedle že pra-ZDA in prisilile Japonsko, da se po več stoletjih odpre svetu in vzcveti. Potem jo je nadaljeval Reagan, zelo zelo uspešno: sesula se je komunistična Rusija.

    Avtorju članka najbrž ni čisto jasno, kaj pomeni izraz “uravnotežene trgovinske bilance”, sicer ne bi napisal takega teksta. Ker so ZDA zaradi dobrega srca z večino močnih držav v bilančnem minusu, te države pa sebično vztrajajo na tem stanju, na račun velike škode ameriških delavcev, je moral Trump pač storiti korak, ki ga možakarji razumejo, pussies pa ne. A Kitajci, ki so še pred kakim mesecem grozili, v kakšno proti vojno bodo šli, tudi razumejo in popuščajo, saj je v vsakem človeku vendarle en občutek pravičnosti, če je to prisiljen spoznati. Zato me skrbijo večkrat čudni katoliški komentarji o Trumpu, ki je navsezadnje v nekaj mesecih prisilil tako Rusa, da se je malo umiril, kot Korejca, da se je raznežil, in Kitajca, da se je začel pogovarjati. Niso papeževe molitve S. Koreje omehčale, ampak le vojaška moč ZDA in lakota doma. Podobna taktika pa bo delovala tudi pri trgovinskih parazitih, ki so se razvadili mavrične politike Obame in njegovih Clintonov.

    Trgovina pa se začne šele od tu naprej, kako to ni jasno?

  2. “večkrat čudni katoliški komentarji o Trumpu”

    Gospod David,
    prosim vas, da bodite precizni. V tem primeru je govor o komentarjih gospoda Mitje Steinbacherja. Posploševanje teh komentarjev na ves katoliški svet je pa že skoraj nasilje.

    Mir in vse dobro!

    • Seveda, seveda, tudi sam sem kristjan in katoličan. Dobro pa je kdaj opomniti, da smo v lastnih vrstah krivi marsičesa, recimo v veliki meri tudi rezultata letošnjih volitev. Seveda pa sem šteje tudi odnos do bolj možakarskih vodij, ki so drugačni od mavričnih poženščenih variant mnogih današnjih voditeljev. Ta čas je čas pogroma pravih moških, pa naj je to Trump ali pa pri nas Janša in čez mejo Orban. Takšen pogled je rezultat tudi moralne ohlapnosti katoliškega življa, kar lahko posredno zaznamo v visoki kriminaliteti sicer “najbolj katoliških” držav sveta. Kjer se “ubija” močne moške, vera postane hinavska in lažniva. Kajti “uravnotežena trgovinska bilanca” enostavno pomeni imeti POŠTEN odnos. Komur to ni jasno, sam v sebi ni pošten. In strastnim nasprotnikom prej omenjenih mož to ni jasno, skupaj z Merklovo, Kitajci in našo levico.

      Sami sebe malo tepsti pa že ni sovražen odnos. Bogdaj AlFe.

  3. Se zmeraj pogresam Johna Kasicha namesto Trumpa na celu ZDA. Trump za razliko od omenjenega ni na liniji Reagana. Kasich bi bil visoko respektabilen socuten in povezovalen konservativec, Trump je produkt trenda populisticne egocentricne narcisoidnosti, ki vse bolj lastnost novih generacij Zahoda. Njegova politika je visoko rizicna.( ob tem, da je namerno neprosvetljena oz. ignorantska, recimo glede ekologije). Strinjam se, da je trgovinski primanjkljaj ZDA problem, ki ga je vredno nasloviti. Za omejeno stopnjo protekcionizma imam celo nekaj razumevanja. Kar se Slovenije tice predvsem do pridelovanja in uzivanja lokalne sveze hrane.

Prijava

Za komentiranje se prijavite