Malce kramljanja o davkih

0

Takega politika, ki zagovarja naprej ustrezno klimo za razvoj podjetništva, nato zelo skrbno ravnanje s sredstvi, pridobljenimi z davki, in šele nato tudi skrbno pobiranje in nadzor nad tistimi, ki niso pripravljeni izpolnjevati dogovorjenih davčnih obveznosti, bi volil tudi jaz.

S plačevanjem davkov je podobno kot z opravljanjem izpitov. Nihče davkov ne plačuje rad tako kot nihče izpitov ne opravlja rad. Verjetno se strinjamo, da za to epohalno ugotovitev ne potrebujemo obsežne študije, če kdo misli, da to zanj ne drži, se pa mora temeljito izprašati, če mogoče ni z njim kaj narobe. Vendar brez plačevanja davkov v urejenih državah ne gre niti si brez opravljenih izpitov (ali preverjanja znanja na nižjih stopnjah izobraževanja) ne moremo zagotoviti vsaj možnosti za kvalitetno preživljanje sebe in svojih družinskih članov. Skratka, oboje je neprijetno, a obenem nujno zlo.

Komunisti so obljubljali, da davkov v komunizmu ne bo, v demokraciji o davkih odloča parlament

Komunisti so pred in med vojno obljubljali, da v komunizmu davkov ne bo. Vsak bo v skupno malho prispeval po svojih možnostih in jemal od zbranega denarja po svojih potrebah. Ker nam komunizma kljub obljubam ni uspelo doseči, še ni empirične potrditve teoretične ideje. No, ni čisto res. V prehodnem obdobju po marksistični doktrini socializmu (pa najsi bo to internacionalni ali pa nacionalni socializem) so predstavniki ljudstva (partijska elita) dosegli drugi del: jemanje iz skupne malhe po svojih potrebah, ki so bile pogosto malce prevelike. Posledično zato tudi podjetja in posamezniki niso želeli prostovoljno prispevati od uradnikov predpisanih prispevkov (davki so se preimenovali v prispevke). Zato socializem nikoli ni bil niti zagotovo v prihodnosti ne bo ekonomsko uspešen.

Socializem je vedno povezan z enopartijskim sistemom. Drugi možen sistem je parlamentarna demokracija, ki je po Winstonu Churchillu najslabši sistem, vendar boljšega ni. V tem sistemu zakonodajo sicer pripravlja stroka, sprejme pa jo parlament. Torej se prek volitev naših predstavnikov v parlament izraža naša volja o ključnih pravilih v družbi, torej tudi na davčnem področju.

Politika naj najprej ustvari razmere za pridobivanje davkov, potem pazi, kako se porabljajo zbrani davki in šele nato, da se pravično poberejo

Kar se davkov tiče, je pomembno, da najprej pridobimo prihodke v družbi (državi) tako v podjetniškem sektorju kot tudi posamezniki s svojim delom. Šele nato lahko od teh prihodkov poberemo (dogovorjene) dajatve. Pridobivanje prihodkov (dobrin) z roparskimi pohodi (vojnami in nasilnimi nacionalizacijami ipd.) upam, da smo v civiliziranih družbah končali. Katere davke, v kolikšni višini in na kakšen način pa se moramo (po naših poslancih) zmeniti v parlamentu. Na poslance pa seveda želijo vplivati mnogi deležniki. Pogosto jim pravimo lobisti in jim pripisujemo slabe namene, vendar so njihove pripombe (če niso povezane s korupcijo) povsem legitimne, a morajo biti ustrezno evidentirane.

Sredstva, zbrana v državnem proračunu, se nato trošijo po Zakonu o izvrševanju proračuna. Ker je veliko laže trošiti tuj denar kot svojega, pri trošenju proračuna lahko hitro pride do neracionalnosti. Zato velja načelo, da je treba s tresočo se roko (zelo previdno) zapravljati tuj denar.

Tretje, kar večina pojmuje kot prvo in najpomembnejše, pa je, da so dogovorjene dajatve pobrane in da je nadzor nad nespoštovanjem ustrezno strogo sankcioniran.

Če se skrbno ravna z zbranimi davki, je tudi laže prispevati v skupno malho

Če se vrnemo na začetek in na primerjavo med opravljanjem izpita (preverjanjem znanja) in plačevanja davkom, lahko mirno rečemo, da je še tako zahteven izpit, ki nam da obilen rezultat (novo, uporabno znanje), vreden truda. Enako velja, da če imam kot davkoplačevalec občutek, da imam možnost zaslužka in da se z zbranimi davki ravna racionalno in v splošno korist državljanov, mi je veliko laže biti lojalen davkoplačevalec. Če pa ni tako in trošim energijo in voljo za izpit, ki mi ne da nobene nove vrednosti oz. plačujem davke, pri tem mi pa grozijo, da mi bodo zaplenili podjetje oz. imovino in trošijo denar samo za to, da pridobivajo nove glasove, pa s tem zagotovo ne morem biti zadovoljen.

Politiki, ki zagovarjajo naprej ustrezno klimo za razvoj podjetništva, nato zelo skrbno ravnanje s sredstvi, pridobljenimi z davki, in nato tudi skrbno pobiranje in nadzor nad tistimi, ki niso pripravljeni izpolnjevati dogovorjenih davčnih obveznosti, po navadi niso najbolj priljubljeni. Zato jih je tudi zelo malo; če pa že obljubljajo, te obljube v praksi nato zelo težko uresničijo. Pa vendarle ob upanju, da se mi uresničijo sanje in pridemo do tega tudi v praksi, »take politike volil bi tudi jaz« (če si vzamem za vzor prikupno reklamo za okna).