Politika kot kult

5
Jože Mlakar (Foto: Veronika Savnik)

Nenavadno visoka zmaga Roberta Goloba oziroma njegove stranke je presenetila skoraj vse Slovence. Od predvidenih 26 odstotkov glasov, napovedovanih še nekaj dni pred volitvami, jih je dobil 35. Večina razočaranih volivcev desnih strank je za svoj volilni poraz krivila medije z RTV Slovenija na čelu.

Mediji desnega pola? Levičarji jih ne berejo, zato ni učinka

Toda so res vsega krivi mediji, ki so tako zvesto poročali o kolesarskih protestih in napihovali domnevne napake vladne koalicije s predsednikom Janezom Janšo na čelu? Po porazu Demosa, in ko so oblast prevzeli dediči komunizma, je Ivan Oman ob neki priložnosti zavzdihnil: »Ko bi le imeli svoj dnevnik …« Od tedaj smo na desnici ustanovili toliko različnih medijev, da bi z njimi že zdavnaj morali obračunati z levičarji. Nič od tega se ni zgodilo. Zdi se, da je levica trenutno močnejša kot kadarkoli po letu 1991. Ljudje, ki volijo leve stranke, desnih medijev ne berejo niti ne gledajo, zato nanje nimajo nobenega vpliva: kot da jih ni.
V neki instituciji z akademsko izobraženimi ljudmi je Golob dobil 90 odstotkov glasov. Tako visok volilni rezultat je mogoč samo v skrajno diktatorskih državah tipa Severna Koreja. Ali so bili tudi ti ljudje, izobraženi in razgledani, pod vplivom medijev? Prej bi rekli, da so bili pod vplivom alkohola in so se norčevali iz demokracije.

Večina volivcev ni prepoznala koristi Janševe vlade. S čim jih je torej tako zelo navdušil Robert Golob?

Večine volivcev v Sloveniji nista prepričali visoka rast BDP (okoli 8 odstotkov) in nizka brezposelnost (okoli 4 odstotke), ki sta bili doseženi pod vlado Janeza Janše. Niti višje plače in nižji davki. Niti jih ni strah napovedi Levice o obdavčitvi premoženja in krepitvi državnega aparata proti zasebni pobudi v zdravstvu, šolstvu in celo v gospodarstvu. Na večino volivcev ni vplivalo dejstvo, da je Robert Golob s svojo stranko Gibanje Svoboda vstopil v volilno tekmo kar tako, zgolj s svojim imidžem, ki ga je nacionalna televizija ljudem nekaj dni pred volitvami slikala iz vseh zornih kotov in iz navadnega človeškega bitja ustvarila božanstvo. Vsaj tako so ga dojemali mnogi volivci in se ga dobesedno oklenili okoli vratu.
Ker je opazka o alkoholu samo šala, kaj je potem vplivalo na čuden izid volitev? Zakaj smo Slovenci zavrgli očiten napredek Slovenije v zadnjih dveh letih, ki je vzbudil pozornost v Evropi? Pred svojo inavguracijo za predsednika vlade nam je kandidat za ta položaj Robert Golob obljubil ponos, ki nas bo grel ne le en mandat, temveč tudi v naslednjih. In smo Slovenci s to megleno obljubo zadovoljni? Ameriški znanstvenik James H. Fallon, profesor nevrobiologije, psihiatrije in človeškega vedenja na Univerzi v Kaliforniji, bi nam morda odgovoril pritrdilno.

Ljudem – žrtvam diktature, se spremeni genski zapis, pri volitvah pa delujejo tudi nagoni

Po njegovem mnenju se dolgotrajni vpliv avtoritarnega vodenja države prenese v človekovo dedno substanco. Gre za kemično spremembo, ki ne spreminja molekule DNK, ampak nanjo veže kemijske dodatke, kot je npr. metil, in s tem zaznamuje človeka za vse življenje. Sprememba, ki ob tem nastane, se deduje. Fallon je omenil primer Američanov afriškega izvora, ki se jim je zaradi suženjstva dvignil tolerančni prag za prenašanje nasilja in zatiranja. Lahko ta primer prenesemo na naše razmere? Opomniti moramo, da smo Slovenci vsaj do devetdesetih let živeli v razmerah trde komunistične diktature, se ji prilagajali in s tem višali prag občutljivosti na represivno ravnanje takratne samovoljne oblasti. Genetske spremembe, ki so ob tem nastale, kot jih opisuje James Fallon, so pri ljudeh sprožile naklonjen odziv do vladajoče politike in jo s tem posvojili kot svojo lastno odločitev »za«.
Zato so mnogi Slovenci, zaznamovani s tem genskim zapisom, nesposobni dojeti in sprejeti vlado, ki ni kontaminirana s podedovano podložnostjo levi, do nedavnega komunistični eliti. Sužnji, kot so bili afriški Američani, so imeli gospodarje, sicer ne bi bili sužnji. Ali so tudi Slovenci, ki tekajo za vedno istimi novimi obrazi sužnji? Vendar zato, da imamo nekoga za gospodarja, ni treba biti suženj. Družinski pes med družinskimi člani hitro prepozna gospodarja. Nagonsko izbere tistega, ki ima v družini glavno besedo, ne tistega, ki mu nosi hrano in ga vodi na sprehode. Ali tudi Slovenci nagonsko prepoznamo gospodarje, ki jim pripada oblast, ne onih, ki nam višajo plače in nižajo davke?

Pri marsikom gre pri volitvah za zvestobo izročilu prednikov, zato nepravilnosti, tudi hujše, niso tako pomembne

Da postaneš v Sloveniji predsednik vlade ali države, moraš imeti pravi izvor. To pomeni, da imaš prednike, ki so svojo politično in nazorsko držo prenesli na potomce, ne da bi se ti tega zavedali. S tem so podedovali tudi njihov splošni vzorec vedênja, pri čemer močno izstopa hotenje po vladanju. Vendar je ta vedenjski vzorec zelo podoben drži vernega človeka, ki tudi deduje svoj vzorec. V obeh primerih gre za zvestobo izročilu prednikov. To nam lepo ponazarja latinska beseda »religio«, ki po Ciceronu (1. stol. po Kr.) pomeni »natančno in strogo spoštovanje tradicionalnega kulta«. Zato volivcev Roberta Goloba prav nič ne moti njegova škandalozna plača za leto 2020, ko je skupaj prejel 214.043 evrov neto, kot tudi nas, kristjanov, ne motijo pedofilski škandali v slovenski Cerkvi do te mere, da bi se odpovedali svoji veri in Bogu.
Če volivce, ki volijo ta prave, vprašate, zakaj vedno znova zaupajo oblast enim in istim, že stokrat kompromitiranim, samo jecljajo in morda izrečejo dve posebej intonirani besedi: »Ta Janša …!« Potem še nekaj zabentijo in to je vse. Menim, da imamo kristjani, ki smo zadnje volitve izgubili, kljub vsemu veliko več povedati, saj imamo »zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja …« (Mt 6,20). Tudi če se slednje sliši pretirano vzneseno, je to za nas obljuba perennis – za vse večne čase.

5 KOMENTARJI

  1. Da se ne pozabi!
    Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov. To počne predvsem s pametjo in ne z vero. Temeljna vrednota, ki ga vodi in zavezuje, je tako iskanje pravičnih rešitev za čim večje število ljudi. Samo tako se lahko krščanska politika uveljavi in preživi. Vse drugo s krščanstvom in krščanskimi vrednotami nima veliko zveze, zato ima tudi sklicevanje nanje ob nepravem času nasprotni učinek. Če kristjanom v politiki uspe na področju zakonodaje izboriti pravičnejše zakone, ki pravičneje razdeljujejo dobrine med ljudi, ki v večji meri dajejo vsem ljudem enake možnosti in bolje urejajo odnose med državljani, bo takšna politika imela ne samo dovolj močno stranko, ampak tudi dovolj veliko volilno telo, ki jo bo podpiralo.
    “Vsi poskusi desnokrščanske miselne opcije, pri katerih je sodelovala tudi Cerkev s svojimi predstavniki in sredstvi, da se vzpostavi desnosredinsko konzervativni medij, so se izjalovili. Po moji oceni je glavni razlog v iracionalnosti, tako v primeru Slovenca kakor TV3 in T-2. Iti iz projekta v projekt, ne da se temeljito prouči položaj in izdela jasna strategija, je v Sloveniji samomorilsko dejanje, ker se ve, da javnost obvladuje nazorska konkurenca, kapital pa je v rokah tistih, ki takšnim projektom dajejo kvečjemu miloščino. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast.”
    Vir – članek: dr. I. Štuhec: Odgovornost Cerkve DRUŽINA, 12.10.2008
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-41-KristjaniVJavnosti-4

  2. Glej v oči in povej
    12. 1. 2014 | Branko Cestnik | Uvodnik

    Smo mojstri za neizrekanje tega, kar zares mislimo.

    Leta 2011 je tirolska škofija objavila raziskavo, ki je pokazala, da 67 % tistih, ki uradno izstopijo iz Cerkve (nem. »Kirchenaustritt«), ohrani svoje osebno versko prepričanje. Večina tirolskih »izstopnikov« (nem. »Kirchenaustreter«) torej ne izstopa iz verskih razlogov, temveč iz ideoloških, političnih in predvsem, da bi se ognili cerkvenemu davku. Nekateri se kasneje odločijo za vrnitev v Cerkev. Pokesajo se in prosijo za vnovično uradno sprejetje. Rečejo jim »Wiedereintrer«, po naše kar »povratnik«; postopek in obred, s katerim ga sprejmejo nazaj, ponekod imenujejo »Wiederaufname«, »vnovični sprejem«.

    Morda vam gre na živce, da na prvi strani Družine sejemo težke nemške besede. Sejemo jih z namenom, da pokažemo razliko v mentaliteti. Pri naših severnih sosedih intimne odločitve postanejo »beseda«, se pravi: na glas in z ustreznim besedami so izrečene in postanejo »meso«, se pravi, da se prelijejo v formalno dejanje in obred. Ko izstopiš, poveš prijateljem, državi in župniku ter se izpišeš iz Cerkve. Ko znova vstopiš, spet poveš prijateljem, državi in župniku. Vsi te vidijo, ko skesano skloniš glavo.

    Slovenska mentaliteta je drugačna. Uradnih izstopov iz Cerkve je zelo malo, čeprav je splošna verska slika pri nas enaka in slabša kot v Avstriji. Kljub temu iz Cerkve odhajamo.

    Odidemo, ne da bi se poslovili, in se vrnemo, ne da bi rekli »dober dan«.

    Procesov ne ubesedimo. Da bi jih formalizirali v postopke in obrede, ni govora! Oddaljimo se, a če nas župnik s prižnice imenuje »oddaljeni«, smo užaljeni.

    Odgovarja nam »loviti v kalnem«.

    Smo mojstri za neizrekanje tega, kar zares mislimo.

    To je skupna mentaliteta laikov in klerikov, ne nazadnje, skupna mentaliteta državljanov in politikov.

    S to mentaliteto, ki jo je pred sto leti Cankar imenoval, saj vemo, kako, smo soustvarili zdajšnjo krizo Cerkve in države.

    Naj ima stoletno podlago, premagati jo je moč! Prvi korak »terapije« je preprost: povej, kaj čutiš in misliš.

    Pri tem glej sogovorniku v oči.

    • V temle spisu žal mrgoli stereotipov. Stereotipi piscem olajšajo izražanje, ker se skrivajo za na videz aksiomatičnimi trditvami, ki jih menda ni treba dokazovati, a so po pravilu daleč od resnice. Nič pa stereotipi ne pomagajo bralcem, saj ne vedo, kaj naj z njimi in kako naj se jim uprejo.

  3. Prof.Jože Mlakar pravite:”Menim, da imamo kristjani, ki smo zadnje volitve izgubili, kljub vsemu veliko več povedati, saj imamo »zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja …« (Mt 6,20). Tudi če se slednje sliši pretirano vzneseno, je to za nas obljuba perennis – za vse večne čase.”
    Zakaj več ne poveste?