Gledam posnetek poslanskega kviza o tem, kaj je trojka, in se ne morem načuditi, kakšne malomarneže smo izvolili.
Ob tem seveda upoštevam, da je bil kviz pripravljen v okviru Studia City (za katerega vemo, kaj lahko od njega pričakujemo), da so bila vprašanja verjetno postavljena tako, da bi vprašane zmedla, da je kviz imel namen diskvalificirati (zlasti desne) politike in potrditi javno mnenje, da gre za same lenuhe. Poskušam se tudi prepričati, da so v prispevku pokazali le tiste, ki so izpadli najbolj bedasto, mnoge pravilne odgovore pa so prikrili. Tako so uspeli razširiti glasove, da demokracija očitno ni dober družbeni sistem in da mora ljudstvo vzeti oblast v svoje roke, saj so »politiki itak vsi glih« – vlečejo mastne plače in ne delajo ničesar!
Vendar so se poslanci in ministri tokrat »zaštihali« sami! Da po mesecih (da ne rečem letih) govora o trojki in bonitetnih ocenah, še vedno ne znajo niti po domače odgovoriti, kaj to je, je jasen znak, da svojega dela ne opravljajo. In to celo po tem, ko je septembra enako taktiko ubrala ekipa oddaje Preverjeno in ministre zalotila, da ne vedo, kaj pomeni »fiskalen«. Iz predhodne lekcije kolegov bi se lahko kaj naučili. Fiskalno pravilo so zapisali v ustavo, kričali so, ko se nam je »zaradi Janševih nespametnih besed« znižala bonitetna ocena, trojko pa že vnaprej obsojajo, da nam krati suverenost. Septembrski in ponedeljkov kviz dokazujeta, da ne vedo, o čem govorijo, ampak le ponavljajo, kar so nekje slišali.
Poslanci in ministri so torej sami dokazali pravilnost splošnega mnenja o slovenskih politikih. Ni treba prebrati prav veliko knjig, da se poučimo, da ljudstvo z volitvami prenese oblast na politike, zato da se ti odločajo namesto njega. Pa se očitno ne morejo verodostojno odločati, če ne poznajo pojmov, okrog katerih se v zadnjih mesecih vse vrti.
Problem je kompleksen: Ljudstvo v preveliki meri ne gre na volitve; če gre na volitve, se v preveliki meri odloča zadnji trenutek »po navdihu«; imamo premalo kompetentnih ljudi, ki bi kandidirali; ljudstvo svojih izvoljenih ne kliče na odgovornost, plače naših politikov pa so prenizke, saj ima vsak malo višje uvrščeni uradnik višjo kot minister. To so le nekateri razlogi za to, da v slovenskem hramu demokracije sedi vse preveč takih, ki svojim poslanskim nalogam niso dorasli.
Kakorkoli, te politike, ki se jim danes smejemo, oziroma jočemo ob njihovih odgovorih, s(m)o izvolili slovenski volivci in bojim se, da bo kdo od teh na prihodnjih volitvah izvoljen ponovno. Sestava parlamenta je po večini odraz sestave volilnega telesa. Zato se, ko se zgražamo nad njimi, v resnici zgražamo nad samimi seboj.
Imamo izgovor, da smo mlada demokracija in da si moramo politično kulturo še privzgojiti. A če se ozrem naokoli, se mi zdi, da je je vedno manj. Niti desnici, ki bi jo najbolj moralo gnati prepričanje, da je demokratična republika kljub vsem težavam najboljša možna oblika državne ureditve, ni uspelo oblikovati na kršitve demokracije občutljive civilne družbe, kaj šele, da bi ji uspelo vzgojiti vsaj par dobrih alternativ Janezu Janši.
Nedavno nam je to naročil tudi papež Frančišek: »Vključiti se v politiko je dolžnost za kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Rekli boste, da to ni lahko. Ni lahko niti postati duhovnik. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika.«
Ključne besede so torej »politika«, »delati« in »skupno dobro«. Če jih ne bomo spravili v življenje sami, jih moramo zahtevati vsaj od tistih, ki jih volimo – in to vse tri.
