Politika je preresna, da bi jo prepustili samo politikom

8
1428
Zgodovinar dr. Igor Grdina, sociolog dr. Frane Adam, pravnik dr. Lovro Šturm in ekonomist dr. Anže Burger so razmišljali ob vprašanje Kakšno državo hočemo? Foto: youtube_Inštitut Nove revije
Zgodovinar dr. Igor Grdina, sociolog dr. Frane Adam, pravnik dr. Lovro Šturm in ekonomist dr. Anže Burger so razmišljali ob vprašanje Kakšno državo hočemo? Foto: youtube_Inštitut Nove revije

»Pred nami so državnozborske in lokalne volitve kot ena od epizod v delovanju države, a bodo verjetno (spet) zaobšle demokratične državljanske odločitve, ki zahtevajo pogum in odgovornost pri soustvarjanju države.« Na prvi pogled trpka ugotovitev je bila umeščena v vabilo na tematsko okroglo mizo, ki jo je v okviru vrste razprav pod naslovom Spoprijem z razmerami in razmerji v Sloveniji nedavno priredil Inštitut Nove revije.

Krovni razpravni moto je pravzaprav »sposojen« iz naslova zbornika, ki ga je inštitut objavil konec minulega leta. V njem je zbral razmisleke 25 avtorjev z zelo različnih področij. Prav premik od rušilnega spopada k ustvarjalnemu spoprijemu je namreč temeljno hotenje, ki motivira razumnike iz tega kroga k poglobljenemu »seciranju« družbenih razmer, in tako tudi k vprašanju, postavljenemu v središče tokratne razprave: Kakšno državo hočemo?

Vprašanje ima v volilnem letu še dodatno težo, sploh če se zavedamo nevarnosti, ubesedene v uvodnem navedku – nevarnosti, da bodo volitve znova »zaobšle demokratične državljanske odločitve«. Kaj torej storiti, da se to ne bi zgodilo? Tudi o tem so razmišljali zgodovinar dr. Igor Grdina, sociolog dr. Frane Adam, ekonomist dr. Anže Burger in pravnik dr. Lovro Šturm.

Ne globoka država, temveč globoka partija

Ddr. Igor Grdina Foto: youtube_Inštitut Nove revije
Ddr. Igor Grdina Foto: youtube_Inštitut Nove revije

Dr. Igor Grdina se je, potem ko se je ozrl v preteklost na to, kakšne države so sploh (bile) mogoče, dotaknil vprašanja, v kakšni državi trenutno živimo. Odkrito si moramo priznati, da slovenska država ne funkcionira tako, kot je zapisano v njenih dokumentih ali kot je bilo zamišljeno; živimo v svojevrstni »približnosti«, ki jo je skrajno težko reformirati, saj država oziroma njene ustanove pogosto delujejo po nekakšnem privatnem (interesnem) pravu in ne javnem pravu.

Nekateri to stanje opisujejo z ugotovitvijo: »Slovenijo je ugrabila globoka država!« Dr. Grdina se z njo ne strinja: ne ovira nas globoka država, temveč globoka partija. Država, kakršna koli že, vendarle misli na vse in vsakogar vsaj v tem smislu, da se posameznik ne upira, kajti vsaka država ima rada mir, če že nima reda. V tem smislu država poudarja to ali ono obliko (četudi prisilne) kohezivnosti, te pa v slovenskih razmerah ni, saj je pri nas »alfa in omega ločevanje po nekih prastarih ločnicah – po ločnicah iz muzeja revolucije«. V tem ločevalnem duhu se imajo nekateri za avantgardo, ki naj bi bila tako rekoč predestinirana za to, da vodi državo; a državo bi morali voditi ljudje, izbrani po merilih meritokracije.

Kako doseči to stanje? Nasvet dr. Grdine zveni preprosto, a je prav v tej preprostosti zahteven: »Vztrajnost in potrpežljivost!« Če bo namreč vsak na svojem mestu vztrajno, potrpežljivo in kompetentno opravil, kolikor in kar mu je mogoče, se bo postopoma, korak za korakom, tudi država spreminjala na bolje.

Kritična masa aktivnih državljanov

V to smer je šla tudi misel dr. Franeta Adama, ki je o državi razmišljal skozi relacijsko optiko: skozi odnose države do državljanov, civilne družbe, pravne in socialne države, državnotvornosti politikov; tudi skozi odnos med nacionalno državo in »super-državo«, kakršna je Evropska unija.

Če se omejimo le na odnos država-državljan: dr. Adam se je jasno zavzel, da je treba vzpostaviti višjo raven zaupanja med državljani in politiko, kot je sedanja, to pa je mogoče doseči le z večjo aktivnostjo državljanov. Ti ne smejo le pasivno čakati, kdo se bo pokazal na televizijskem zaslonu in jih skušal na ta ali oni (tudi manipulativni) način pridobiti za svojo stranko. Državljani so poklicani, da si pridobijo politično znanje, stopijo v (nenasilno, seveda) akcijo, kajti »politika je preresna stvar, da bi jo prepustili samo politikom«; če namreč to storimo, vedno nastanejo težave.

Dokler ne pridemo do kritične mase aktivnih državljanov, se ne more nič premakniti; isto velja, če v Sloveniji v intelektualni sferi ne bomo odprli prostora, v katerem se bodo lahko svobodno izražale in na novo nastajale različne miselne orientacije, ki bodo med seboj v ustvarjalnem dialogu. (Prav to pa je, če smemo dodati, ključni motiv pobud Inštituta Nove revije in tudi drugih podobnih civilnodružbenih dejavnikov.)

Hierarhija moči ali kompetenc

Dr. Anže Burger Foto: youtube_Inštitut Nove revije
Dr. Anže Burger Foto: youtube_Inštitut Nove revije

Odgovor na vprašanje, kakšno državo hočemo, je smiselno poiskati tudi na podlagi državljanskih pričakovanjih. Ekonomist dr. Anže Burger je zato svoj razmislek postavil na ugotovitve raziskav javnega mnenja (Eurobarometer), skozi katere se kot ključni problemi izkristalizirajo predvsem zdravstvo in socialna zaščita, brezposelnost, gospodarske razmere, neenakost, pokojnine, javni dolg, davki.

Dotaknimo se na tem mestu (tudi zato, ker pogosto odmeva v cerkvenih krogih od papeža navzdol) le ene izmed teh tematik – neenakosti. Po prepričanju dr. Burgerja je ta problem v slovenskih razmerah pretirano izpostavljen, kar izhaja tudi iz disonance med realnostjo in tistim, kar poročajo mediji. Slovenija ima namreč, kar kažejo verodostojni podatki, eno najnižjih ravni dohodkovne neenakosti, veliko izrazitejša pa je neenakost na neki drugi, premoženjski ravni; glavni vir neenakosti namreč izvira iz nepremičninskega sektorja. Gre torej za nemeritokratsko neenakost, ki izhaja iz nepravične akumulacije te vrste kapitala predvsem v tranzicijskem obdobju. Neenakost v slovenskih razmerah je torej problematična zato, ker izvira iz hierarhije moči in ne iz hierarhije kompetenc. Če bi ljudje videli, da je uspešnost plod sposobnosti, ki jo posamezniki ali skupine uspejo dokazati na svobodnem trgu, bi bila toleranca do neenakosti precej višja kot sedaj.

Podobno ugotovitev lahko prenesemo tudi na področje slovenskega nezadovoljstva s stanjem demokracije: če bi ljudje videli, da uspejo z volitvami premakniti nekatere problematične stvari, bi bilo razočaranje nad demokracijo precej manjše, kot ga merijo javnomnenjske raziskave.

Država slovenskega naroda

Dr. Lovro Šturm Foto: youtube_Inštitut Nove revije
Dr. Lovro Šturm Foto: youtube_Inštitut Nove revije

Manjše pa bi bilo tudi, če bi ljudje videli, da se politika ukvarja s stvarmi, dolgoročno pomembnimi za slovenski narod. Odgovor na vprašanje: Kakšno državo hočemo? je namreč, kot je dejal dr. Lovro Šturm, tesno povezana s pravico, zapisano v ustavo – pravico slovenskega naroda do samoodločbe. Želimo si torej državo, ki bi bila država slovenskega naroda, saj je Slovenija edina država, ki jo ima ta narod. Če ne bi bilo več slovenskega naroda, ne bi več mogli govoriti o državi, ki je nastala na temelju plebiscitarne odločitve iz leta 1990. V luči tega spoznanja bi morala ravnati tudi politika – gledati bi morala dlje kot le eno mandatno obdobje ter v svobodni izmenjavi mnenj zunaj preteklih ločnic iskati odgovore na globalne in lokalne izzive 21. stoletja, pred katerimi je slovenska država.

Ali bo tak dolgoročen, globalen pogled prevladal v letošnjem volilnem letu, je najbrž retorično vprašanje. A prav zato si velja še enkrat v zavest priklicati nasvet dr. Grdine: »Vztrajnost in potrpežljivost!«

Prvotno objavljeno v tedniku Družina.

8 KOMENTARJI

  1. Menim, da ima ddr. Grdina prav, da gre v resnici za globoko partijo ne pa globoko državo.

    Slovenska država temelji na slovenski ustavi, ki je neoporečna.

    Oporečne pa so določene partijske klike, ki so državo ugrabile in lomastijo po njej v našo škodo.

  2. Eno je dejstvo, da je na strani partije in njenih dedicev ostala velika vecina kapitala in vzvodov vsakrsne oblasti. Celo recimo v sportnih organizacijah, kaj sele v medijih in pravosodju. Drugo, se dolgorocnejse, da ni bil s prelomom 1990 v Sloveniji niti sprozen proces ozdravitve mentalitete. Zgodovinski, svetovnonazorski in politicni pogledi, ki so jih narodu vsilili komunisti, so ostali nedotaknjeni. Danasnja mladina jih celo bolj unisono akceptira kot prejsnje generacije. Rdeci otok smo vsako leto bolj. In ko bomo kot Kuba, bomo zato propadli.

    • Natanko tako ste zapisali, kot jaz sam mislim. Pa vendar, imate mogoče kakšno idejo, kako bi propadli vsaj v boju? Častnem boju?

  3. Pri nas pa se vanjo- namesto vsaj politikov- vključuje ob vsakih naslednjih volitvah vedno več klovnov.

  4. Vztrajnost in potrpežljivost sta premalo za resnejšo spremembo. Demokratični del slovenske družbe se je v zadnjih 70 letih močno izpopolnil v teh dveh elementih, zlasti v drugem, a stvari zato ne gredo na bolje, pač pa na slabše. Potrebno bo še kaj več. Več aktivnosti in energije v smeri, ki rešuje nakopičene težave. In to v vseh delih družbe.

    Vprašanje je, kolikšni del družbe je sploh zmožen prepoznati težave, ki dušijo razvoj in nas vlečejo navzdol. Kolikšen del družbe se je pripravljen aktivirati za njihovo reševanje? Za spremembo smeri glavnega toka je potrebna kritična masa energije. Ali ta obstaja? Če je kmalu ne bo, je životarjenje v revščini in brezperspektivnosti zagotovljeno. Tu bodo ostali samo še tisti, ki niso zmožni sami poskrbeti zase.

    • Ja, ta boljsi bojo sli. Seveda v zahodne druzbe. Tisti, ki jim je ljubsa od ZDA in ostalega Zahoda Putinova Rusija, Kuba, Venezuela, celo Severna Koreja, bojo zanesljivo ostali. Nas morili in celo Slovenijo vlekli nazaj in navzdol.

  5. Po mojem stvari v resnici niso komplicirane. Če se nekih 400.000 Črnogorcev, za eno dobro Ljubljano jih je, ponašajo s petstoletno državotvorno tradicijo, potem ne more biti tako hudo komplicirano. Od tu pa lahko vsak naprej razmišlja o vzrokih.

  6. Prenašam komentar ker je smiseln tudi za ta prispevek:

    “Brez aktivne civilne družbe ni demokracije in ni poštene države”!!
    Državo tvorijo ljudje in če ti niso za poštenje ne more biti poštene države. Zato gremo na volitve, da izvolimo in potrdimo poštenje !!!!!

    Članek dr. Grande je odličen in jasen za demokratične ljudi, ki mislijo z svojo glavo in so zavedni-suvereni državljani.
    Demokracijo ne uveljavlja oblast ali stranke, ampak zavestni in suvereni državljani- civilna družba, ki lahko odloča edino na referendumu in volitvah. Tega se morajo državljani zavedati in izkoristiti to možnost za lastno dobro.
    Resnično potrebujemo več takih Vilijev Kovačičev in odločnih volivcev-suverenih državljanov.
    Na referendumu bomo proti, če smo za dvotirno in poceni varianto potrebne proge Divača-Koper, ki je naša bodočnost.
    Ideološki zakon SMC je škodljiv in nedemokratičen-zapravljiv !!!

    Odgovori

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite