Smo v hladni državljanski vojni

Seveda smo vsi solidarni z Janezom Janšo in njegovimi najbolj napadanimi ministri. Nihče, ki ima malo zdrave pameti, ne verjame jeremijadam o medijski nesvobodi in neznosnim pritiskom hudobnega Janeza Janše in njegove tvitarske diktature. Dobro vemo, da je nedavno pisanje, ki ga je objavil Politico, le naivno repliciranje slovenske levičarske zgodbice.

Postopek so levi mediji že tolikokrat ponovili, da bi ga lahko že vsi znali na pamet

Pa vendar: zakaj predsednik vlade in predsednik SDS vedno znova pade na isto finto? Janez Janša je veteran slovenske politike, razmerja in povezave pozna bolje kot kdorkoli drug v tej deželi, novinarjem bere z obrazov.

Vsakdo, ki je malo pokukal v ozadja medijske mašinerije pri nas in delovanja medijev v tujini ter Evropske komisije, dobro ve, kako je, ko se politično-medijsko-civilnodružbeni kolos pri nas odloči za nov napad mednarodnih razsežnosti. Takole gre:

Naši neodvisni novinarji svojim novinarskim kolegom v tujini znova potarnajo o stanju medijske svobode v Sloveniji. Tu tako rekoč v številnih, Janševi vladi podrejenih medijih in v lasti simpatizerjev SDS in NSi, novinarje mečejo na cesto, preganjajo, zapirajo in nad njimi izvajajo nasilje. Nič zato, če – verjetno edini – pretepeni novinar pri nas ostaja Miro Petek, njegov primer pa ni bil nikoli povsem pojasnjen; naši varuhi se tedaj niso oglasili, Evropska komisija, kolikor se spomnim, tudi ne.

Politico objavila zgodbo po naročilu in po meri slovenskih naročnikov

Tuj novinarski kolega se takoj strinja, da je o teh grozotah treba napisati članek, o tem mora Evropa vedeti. Poleg tega se zgodba povsem ujema s klišeji tipa Viktor Orban in Jarosław Kaczynski; konec koncev predsednik slovenske vlade ne skriva prijateljstva z madžarskim kolegom. Tuji novinar – tudi če predpostavimo, da gre v osnovi za pošteno osebo, ne nujno najbolj izkušeno – niti za hip ne podvomi o verodostojnosti slovenskih novinarskih kolegov. Kako pa bi? Saj je zahod glede novinarstva uveljavil visoke standarde, za katere tujemu novinarskemu kolegu sploh ne pride na misel, da bi jih slovenski kolegi ne dosegali. Torej, sploh ni potrebno, da bi tuji novinarski kolega lagal. Le svoje vire da mora zaščititi z anonimnostjo, četudi ti neovirano surfajo po družbenih medijih s svojo propagando, v kateri ni videti prav nič samocenzure.

Je novinarka Politico svoje vire uravnotežila? Če razumem, da ni šla na Demokracijo ali Novo24, ali je govorila vsaj npr. s Petrom Jančičem, Bernardom Nežmahom ali Bojanom Požarjem?

Zgodba, ki jo je objavila Politico po meri slovenskih medijev, je tako rojena. Edini problem je, da članka, ki ga je objavila Politico, razen v Sloveniji, kjer ga sedaj množično reproducirajo, ni opazilo prav veliko tujih oči. Le tu, pod Alpami je predsednik vlade spet nasedel provokaciji in ni mogel drugače, kakor da vrne milo za drago s tvitom, ki ne dosega ravni predsednika vlade. Bingo! završi v vrstah klenih, preganjanih slovenskih novinarjev! To smo hoteli, to smo čakali, vzklikajo.

Tuji novinar napiše, medij objavi, naši z leve pa opozorijo Evropsko komisijo, ki stvari ne preverja, le obsodi

Zadevi je zdaj treba dati le še končni pospešek. Tu spet v zgodbo vstopijo naši novinarji (morda kar isti, kot so projekt zakuhali) in na službo za stike z javnostjo Evropske komisije naslovijo vprašanje, kako EK komentira odziv predsednika slovenske vlade. PR-služba gre seveda vestno pogledat članek (ki ga prej morda sploh niso opazili, nikakor pa nanj niso mislili reagirati) ter seveda tvit predsednika vlade. Jasno je, da PR-službi Evropske komisije ne preostane nič drugega, kot da tvit obsodijo in ponovijo znano mantro o medijski svobodi itd. itd. Zgodba je tako sklenjena, njeni pobudniki so dobili natančno to, kar so hoteli: obsodbo zlobnega Janeza Janše, ki je sedaj tudi pred Evropo prikazan kot zatiralec medijske svobode.

Najsi bo to res ali ne: če mora Evropska komisija okrcati enega od članov Evropskega sveta, zbuja sodelovanje z njim pri drugih premierjih vsaj malce nelagodja; kdo pa bi si želel biti na bojni nogi z novinarji! In da bi ga prizadeli še bolj, isti domači krogi s pomočjo tujega medija razširijo vzdevek za Janšo, ki je menda splošno znan v Sloveniji. Še ena drobna finta, saj za ta izraz tu do nedavnega sploh še slišali nismo.

Dodaten pospešek sledi iz Evropskega parlamenta: pač, evropski poslanci se morajo odzvati. Pričakovan je bil odziv nizozemske poslanke Sophie in ‘t Veld, znane varuhinje skrajne politične korektnosti, prav tako je celoten projekt padel kot zrela hruška v naročje Tanji Fajon. Umirjen in premišljen odziv smo slišali od Franca Bogoviča in žal spet popolnoma zgrešenega od Ljudmile Novak (ki se ji antipatija do Janše očitno že obrestuje v javnomnenjskih raziskavah).

Slovenci moramo začeti medsebojni dialog, slovenska desnica pa objektivno pojasnjevati stanje pri nas

Ponoviti je treba že nekajkrat izrečeno: v razmerah splošne leve dominacije v Sloveniji frontalni spopad s konglomeratom, ki združuje politiko, medije in t. i. civilno družbo, ne more biti uspešen. Pot naprej lahko vodi prek finančnega in siceršnjega spodbujanja pluralnosti medijev in prek poskusa narodnega dialoga, za kar se trudi le predsednik države Borut Pahor. Nujno ga potrebujemo, da ne bomo zašli v stanje hladne državljanske vojne.

Kar se tiče tujine, pa mora naša politična desnica stopiti na naporno pot pojasnjevanja stanja in dejanskih ovir medijski svobodi in vladavini prava pri nas, hkrati pa poskrbeti, da bo jasno razvidna razlika med nami in Madžarsko (ali Poljsko). Naša situacija je vendar na glavo obrnjena Madžarska! Da pa bi to lahko postalo prezentno še komu v Bruslju, je potrebne tudi nekaj distance do Viktorja Orbana. Slovenija je v enkratnem položaju, da se postavi za nekakšnega posrednika med vzhodom in zahodom EZ, a le, če bo trdno srednjeevropska in hkrati z nekaj nujne distance do nekaterih dejansko problematičnih dogajanj na Madžarskem in Poljskem, ter obenem trdno z na evropskih vrednotah utemeljeno narativo problemov posttranzicijskih družb. Pa tudi s primernim slogom tvitanja.

Foto: Saša Despot