Politični zapornik Mihael Cenc: Povsod, kjer vlada rdeča zvezda, ni demokracije

0
807

Pogovor z nekdanjim političnim zapornikom Mihaelom Cencem, ki je prvem delu oddaje svoje pripovedovanje končal v letu 1952, ko ga je v Beogradu takratna oblast aretirala in proti njemu pričela politični proces, se je nadlajeval z opisom razmer v zloglasnem zaporu, imenovanem Glavnjača.

Sovražnik partije je „sovražnik“ ljudstva

Tam je spoznal, kaj pomeni biti „sovražnik“ ljudstva oziroma partije. V ozki celici z oknom, ki ga ni dosegel, ni prihajalo nobene svetlobe. Le luč v celici je ves čas brlela in parala že tako ranjene živce. Spal je na betonu, skozi špranjo v vratih je pronical sneg. Čez dan je moral stati. Skozi lino v vratih so ga nenehno opazovali. In ga zasliševali. Ves čas je bil tudi lačen. Za zajtrk je dobil le črno kavo s koščkom kruha, za kosilo redko juho in za večerjo le še požirek črne kave. V mrzlih in dolgih urah je razmišljal le še o hrani in se nenehno spraševal, zakaj so ga sploh zaprli.

Krutost komunistične oblasti in zaporniškega režima

Po dveh mesecih trpljenja je bil obsojen na 18 mesecev zapora na Golem otoku. Začelo se je novo trpljenje, V oddaji je opisal krvavo potovanje in še bolj krvav, zverinski sprejem na Golem otoku, kjer je med sotrpini v poldrugem letu tudi sam pustil lep del svojega mladega življenja. In upanja v boljše in pravičnejše čase. Tam se je spoznal z vso krutostjo takratne komunistične oblasti in zaporniškega režima, ki je nastal v glavah pokvarjenih komunističnih voditeljev s Titom na čelu. Iz dneva v dan je bil vse bolj razočaran. Na Golem otoku so zapornike dobesedno razčlovečili. „Na delu so nas toliko časa  trpinčili, ali „gonili“, kot smo rekli,  da nismo več zmogli opraviti dela in smo eden za drugim omagali,“ se spominja hudih trenutkov.

Povedal je še, da so v takih življenja nevrednih razmerah dobesedno drug drugega sovražili, niso imeli nobenega prijatelja, ves čas so bili v strahu in se spraševali, ali bodo sploh kdaj prišli domov. Po izpustitvi iz zapora je moral še za 18 mesecev na služenje vojaškega roka. Pečat političnega zapornika se ga je na poklicni poti in tudi sicer v življenju držal vse do osamosvojitve.

Poroka z žrtvijo s Petrička

V nadaljevanju pripovedovanja spominov je povedal par besed o svojih dveh otrocih, ki sta jih imela s prvo ženo in ob koncu spregovoril še o svoji drugi, zdaj že pokojni ženi, ki je tako kot on sam spoznala vso bedo in zločinskost nekdanjega komunističnega sistema. Bila je namreč ena tistih otrok, ki je izkusila nepredstavljivo trpljenje otrok s Petrička. „Povsod, kjer vlada rdeča zvezda ni demokracije in je povsod uzakonjena le ena resnica, druge pa so sankcionirane,“ je še dodal.

Ob koncu oddaje smo objavili tudi nekaj njegovih razmišljanj o današnji družbi in oddajo zaključili z  njegovim čudovitim besedilom Hoja za zvezdo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite