Zakaj nam politična trupla še vedno vladajo?

1
742

Zakaj nam politična trupla še vladajo?Harij Furlan, razvpiti tožilec, je bil spet nagrajen za svojo vlogo, da niti evropsko sodišče za človekove pravice ne pride do živega mariborskim sodnicam. Te»v imenu ljudstva« kršijo te iste človekove pravice. Tako se na področju ločitvenih vojn in dodeljevanja otrok dogaja razvrat in sodniško nasilje nad ločenimi očeti.

Dalje: skupina migrantov je čisto po šeriatsko kamenjala mladoletno dekle na območju Ilirske Bistrice. Minister za izobraževanje pa glede financiranja zasebnega šolstva ponuja mačka v žaklju. Z zadnjo rešitvijo ustavne odločbe še huje krši ustavo kot prej.

Marjana Šarca nasilni migranti ne skrbijo

In gospod prvi minister? Prepričuje nas o razraščajočem se fašizmu, medtem ko ga nasilni migranti ne skrbijo.

Notranji minister? Nič o zaprtju meje, pač pa samo svetuje, da se zaklepamo. Zunanji minister? Sproti si izmišljuje, kaj bo kot politik počel v prihodnosti in že lobira za dobro plačano službo v Bruslju.

Obrambni minister? Nemo opazuje, kako Šarec jemlje predsedniku republike častno četo Slovenske vojske ob napovedani proslavi ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino.

Zakaj nam politična trupla še vedno vladajo?

Naj ob tem spomnim, da sicer zelo rad preberem kolumne Bojana Požarja. Brez dvoma je eden najbolje obveščenih novinarjev pri nas. In vse, kar je v zadnjem času napisal za dve certificirani politični trupli pri nas, namreč o Miru Cerarju in o Karlu Erjavcu, tudi drži.

A ti zapisi imajo pravzaprav samo eno pomanjkljivost. Nikjer ne moremo najti racionalne obrazložitve, zakaj nam politiki, ki bi morali po vsaki normalni logiki že zdavnaj oditi na smetišče zgodovine, še vedno vladajo? Kako je mogoče, da botrom, ki forsirajo vedno nove in nove obraze, seveda ko prejšnjim »novim obrazom« poteče rok trajanja, vedno znova uspeva?

Se razlaga sedanjega stanja res skriva v delovanju t. i. globoke države?

Treba pa je vedeti, da pojem »globoka država« morda uporabljamo preveč lahkotno, kot da je to nekakšen slovenski »genius loci«. Pa vendar vemo, da se ta izraz redno uporablja tudi v ZDA. Izviral pa naj bi iz Turčije, še iz Atatürkovih časov. No, razni levičarski in psevdo-levičarski razlagalci družbene stvarnosti nam bodo takoj pojasnili, da je »globoka država« ena velika nebuloza, teorija zarote in izgovor za izogibanje sprejemanju odgovornosti za lastne zablode. Pa naj bo to v ZDA predsednik Donald Trump ali pa pri nas aktualna opozicija. Sicer pa, »globoko državo« poznamo pri nas tudi z nazivom strici iz ozadja«. Uvedel ga je aktualni predsednik republike še v času, ko je bil premier.

Priznati moram, da sem začel zadnje čase kar nekoliko dvomiti v »globoko državo«. Predvsem zato, ker se z ZDA politično nikakor ne moremo primerjati. A bistveno je vprašanje: kaj je antipod globoki državi? Lahko rečemo karikirano, da je to »plitka država«. Torej njen vidni, institucionalni del, ki deluje na površju in ga opazujemo vsak dan. Velikokrat slišim tezo, da komunizem propadel tudi v Sloveniji. Pa je res? Morda je njegova ideološka podstat res razpadla. Ampak to se ni zgodilo leta 1990, pač pa že veliko prej, ker so njeni nosilci vedeli, da je pomembnejša »tehnologija oblasti«.

Če bi imeli lustracijo, se osamosvojitev sploh ne bi mogla zgoditi

Slovenija je imela to nesrečo, da se je morala sočasno s prehodom iz socializma v tržni kapitalizem in (formalno) demokracijo še osamosvojiti. In velja tudi obratno, če se je želela osamosvojiti, se je morala formalno demokratizirati. Ob predpostavki, da bi imeli lustracijo, se osamosvojitev sploh ne bi mogla zgoditi. Madžarski, Poljski ter tedanji Češkoslovaški je bilo v tem pogledu precej lažje, saj so lahko trgale vezi edino s Sovjetsko zvezo. Pri nas smo na področju institucij dejansko uvedli gradualizem. Prehod se je dogajal postopoma, Demosova vlada pa je bila izvoljena še po starem kardeljanskem sistemu, z nekaj novostmi sicer, novo ustavo smo lahko dočakali šele po končanem osamosvojitvenem projektu.

Na tem mestu bi morda kot izhodišče za razmišljanje ponudil samo dve dejstvi. Kot prvo: ko je leta 1986 prišlo do kadrovske prenove v tedanjih partijskih strukturah, je novo vodstvo CK ZKS poskrbelo za vsaj navidez nekoliko manj represivno usmerjeno politiko. Spopad z Beogradom se je zaostril, slovenski CK pa je s tem dajal vtis, da ščiti slovenske nacionalne interese. In smo še pri drugem dejstvu: spopad komunističnega vrha z Beogradom je zamenjal simuliran spopad z Miloševićem. Ta konflikt je prišel Kučanu zelo prav. Bilo je jasno, da je morala v tem pogledu Slovenija, kjer se je prebujala opozicija, ostati čim bolj enotna. Tudi zato so borci za demokratične spremembe raje stopili korak nazaj in niso tvegali hujšega spopada s partijo na oblasti.

Seveda pa je to le majhen prikaz globljih razlogov, zakaj smo dejansko podedovali »plitko državo« iz časa SFRJ in zakaj se lahko med obema, med »globoko« in »plitko«, potegne enačaj. Za lažje razumevanje, pa še enkrat preglejte dogodke v zadnjih tednih, preverite osebe na oblastnih položajih in se vprašajte, zakaj se jim ne zgodi ničesar …

Celoten prispevek je objavljen v spletni Demokraciji.

1 komentar

Prijava

Za komentiranje se prijavite