Ob koncu leta bo Slovenija stopila v leto, ko bo praznovala 25 letnico svojega obstoja. To je razmeroma malo za zgodovino, prehitela je sicer obstoj stare Jugoslavije, razmeroma veliko pa za posameznega človeka. Ko človek razmišlja, se spominja mnogih, ki so si to želeli, pa so tik pred tem umrli. Doživeli bi namreč neko potrditev svojega življenja, ko se niso bili pripravljeni sprijazniti z jugokomunizmom in so videli rešitev le v samostojni Sloveniji. Spominjam se mnogih ekonomskih izseljencev, ki so bili prisiljeni iti s trebuhom za kruhom in so v novih okoljih odkrili, da bi njihova domovina bila lahko tudi uspešna, njim pa ne bi bilo treba v tujino, če bi doma bolje vodili gospodarstvo. Edina prava rešitev sta bili samostojnost in demokracija, ki v komunizmu ne more obstajati. Danes nekateri kulturni zgodovinarji ugotavljajo, da se je to zgodilo zadnji moment. Obstajala je namreč velika nevarnost, da se uveljavi nova, jugoslovanska kultura in za slovensko v njej ne bi bilo več prostora. Nekaj časa bi sicer še pustili naš jezik, toda sčasoma bi ta postal odveč, saj bi ga zatrla nekakšna jugoslovenščina, ki jo danes tako razglaša nekaj mlajših »slovenačkih« pisateljev.
Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o slovenski Švici. Pravzaprav šele sedaj odkrivamo, da smo sanjali, kajti takrat to ni bilo nemogoče. Seveda ne takoj, tudi ne v 25 letih, toda bili bi na poti k temu cilju. Danes smo daleč od nje, ne vemo kam vodi naša pot in kaj je naš cilj.
Tistih, ki imajo za samostojno državo največje zasluge, uradna oblast več ne omenja, ampak jih anonimizira. Dolga leta jih je z govoricami ali pa s pisanjem v časopisih blatila, nato je hotela z njimi dokončno obračunati na sodiščih. Krkovič, ki je postavil temelje slovenske vojske in Janša, ki ga je podpiral, sta nedavno po odločbi ustavnega sodišča prišla iz ‘aresta’. Moti se tisti, ki misli, da sta dokončno zmagala. Že naslednji dan so se začele nove obtožbe.
Za uspešnost države so poleg zavestnih državljanov izjemno pomembne urejene državne finance. Prav teh samostojna Slovenija ne more spraviti v red in prava sreča je, da imamo evro, sicer bi živeli slabše kot v nekdanji Jugoslaviji. Če bi sami tiskali denar, bi stroji pregoreli. Ljudje delajo, plače so nizke, davki se pobirajo, država pa je stalno in čedalje bolj skrivnostno brez denarja. Mednarodna gospodarska kriza je nekaterim krogom prišla zelo prav za iskanje izgovorov in mnogi smo jim nasedli. Sedaj vidimo, da ima Slovenija svojo krizo, ki poteka v brezobzirnem finančnem izkoriščanju države. Običajno to poteka preko državnih bank, ki podpirajo državna in nekatera polprivatna podjetja. Zaradi »slabega gospodarjenja«, ki se mu po slovensko reče kraja, propadajo banke in mora potem država iz proračuna v milijardnih zneskih dokapitalizirati in to se vsakih nekaj let ponovi. Napovedujejo že četrto ali ne vem katero dokapitalizacijo.
Kraje, pravilneje bi rekli poneverbe, morajo raziskovati kriminalisti. Med njimi imamo tudi poštene ljudi, žal pa so ti neuspešni proti t.i. političnim kriminalistom. Ti so v glavnem nekdanji udbovci, ki so se po osamosvojitvi prelevili v kriminaliste. Po svoji stari praksi najprej ugotavljajo politično pripadnost človeka in nato ukrepajo. Če je »njihov« zberejo »dokaze«, ki sojenja, tudi s pomočjo nekaterih sodnikov, ne »preživijo«, če je pa nasprotnik nekdanjih komunistov, ga maltretirajo na vse možne načine in zadnjo besedo mora reči ustavno sodišče. Kaj pa ko to ne bo delovalo?
»Ti so v glavnem nekdanji udbovci, ki so se po osamosvojitvi prelevili v kriminaliste. Po svoji stari praksi najprej ugotavljajo politično pripadnost človeka in nato ukrepajo.«
Prav te dni so nekdanji komunisti s pomočjo vlade iz Slovenije pregnali švedske bančne strokovnjake, ki so ob reševanju zablod slovenske ekonomije dregnili v finančni imperij starih komunistov okoli Gorenjske banke. Ljudi so hujskali proti njim zaradi njihovih plač, pri tem so zamolčali, da imajo nekateri »naši« še višje, in slovenska zavistnost je, ne prvič, nekdanjim pomagala graditi svojo nesrečo. Upajmo, da si nekoč ne bodo kopali še lastnega groba!
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč.
