Odgovornost za spremembe politične prakse je na nas!

Miroslav Mozetič Foto: Pintares
V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.

Očitno nekaj hudo smrdi v deželi Slovenski. Pri prebiranju različnih novic in poročil, pravih in lažnih, resničnih in neresničnih, napihnjenih in skromnih, ter komentarjev vseh vrst, vseh barv, prijaznih in zlobnih, me postaja strah, grabi me panika. Še dobro, da poredko berem anonimne komentarje pod članki, da ne uporabljam facebooka in drugih novih tehnik informiranja, ker bi sicer že razmišljal o begu, iskanju varne države, kamor bi se zatekel ali vsaj o vpisu v tečaj samoobrambe.

Ljudje, kaj nam je!? Kaj nas je obsedlo!? Smo res postali drug drugemu volkovi!?

Vsak dan znova mi prihajajo v spomin besede Boruta Ošlaja (Svetovni etos in slovenski javni prostor v Svetovni etos: globalno in lokalno, Ljubljana 2013). Najprej zapiše, da še vedno, pravzaprav še vedno bolj,  veljata ugotovitev in vprašanje Dušana Pirjevca, da naš glavni problem ni v tem, kaj počnejo drugi z nami, temveč, kaj počnejo Slovenci sami s seboj. In nadaljuje:

“Dovolj splošen, a tudi neizprosen odgovor na to vprašanje je razmeroma preprost: opravka imamo z ideološko zaslepljenim in izrazito spolitiziranim moralnim kanibalizmom; uničiti, onemogočiti, izbrisati, požreti drugega; pa še to ne v odprtem boju iz oči v oči, temveč praviloma zahrbtno in hinavsko.”

Ugotavlja tudi, da “imamo znotraj vedno znova omenjane ideološke razklanosti opravka z odsotnostjo elementarne poštenosti, pravičnosti, strpnosti, dialoškosti in odgovornosti, a tudi z odsotnostjo prepotrebne vizije, kaj in kako naprej.”

In še ena njegova ugotovitev: “…v krizi je predvsem javni prostor, tisti osrednji politični, medijski, znanstveni, umetniški in civilni prostor razpravljanja, upravljanja in odločanja, kjer je, kot se zdi, vse dovoljeno, in nič, prav nič, prepovedano in grajano, razen prepovedi same.”

Če je vse to veljalo že pred skoraj desetimi leti, velja še toliko bolj danes. Nič se ni spremenilo na boljše, prej na slabše. Tranzicija je v moralnem in vrednostnem pogledu povsem propadla. Odsotnost temeljnih vrednot, ki so predpogoj za pravično družbo, je očitna. Družba, ki ne živi temeljnih (moralnih) vrednot, kot so pravičnost, solidarnost, poštenost, zaupanje, medsebojno spoštovanje, strpnost, dialoškost, svoboda, ki so ključne v medčloveških odnosih, in ki naredijo družbo človeško, ni in ne ne more biti prijazna do svojih državljanov in ne more biti uspešna. Ljudje se v taki družbi ne morejo počutiti svobodni in varni in ne morejo razvijati svojih talentov in sposobnosti.

Večina državljanov meni, da so nam družbo (državo) ukradli

Zelo težko je takšno družbo imeti za svojo domovino, jo spoštovati in ljubiti, ter se truditi za njen razvoj, za skupno dobro. Še toliko huje je, če večina državljanov meni, da so nam družbo (državo) ukradli različni oligopoli, različne kriminalne združbe, da sodstvo ne deluje oziroma da je pristransko, da zakoni ne veljajo za vse enako, za nekatere pa sploh ne veljajo in še bi lahko našteval.

Ob vsem tem je več ali manj neplodno in skoraj cinično razpravljati in poudarjati, da ima v Sloveniji po ustavi oblast ljudstvo, da je ta deljena na zakonodajno, izvršilno in sodno, o vezanosti vseh na ustavo in zakone, o načelih pravne države oziroma vladavine prava, o tem, kako je treba spoštovati odločbe ustavnega sodišča, o tem, kako so (morajo biti) sodišča nepristranska in še in še. Pred temi razpravami bi morali začeti razpravo o zgoraj naštetih vrednotah, saj so etično-pravni temelj vsake demokratične, tudi naše, družbe. Brez razprave o navedenih vrednotah, zlasti pa brez njihove posvojitve in posledično njihovega spoštovanja in upoštevanja, so vse razprave o demokratični, svobodni in na spoštovanju človekovega dostojanstva temelječi družbi brez vsakega pomena in koristi. So čisto navadno sprenevedanje in zavajanje.

Politične stranke na področju urejanja javnih zadev ključne za delovanje demokracije

Če želimo uspeti mora začeti najprej vsak pri sebi. Mora pa začeti tudi družba kot celota oziroma njeni posamezni deli (podsistemi) in zlasti, kot pravi Ošlaj, javni prostor. Tu naj poudarim le vlogo političnih strank. Te so na področju urejanja javnih zadev ključne za delovanje demokracije. So neke vrste vezni člen med državljani in državo, so njihovi glasniki in uresničevalci skupne blaginje. Stranke se morajo zavedati, da so nosilci – subjekti oblasti državljani in ne stranke, stranke so le posredniki. Stranke ne smejo zlorabiti svoje posredovalne vloge in jo spremeniti v vladanje, v golo oblast oziroma borbo za oblast.

Če stranke zlorabijo svojo vlogo, se prej kot slej srečamo s pojavom, ki ga Ošlaj opisuje za moralni kanibalizem, kjer se hoče  uničiti, onemogočiti, izbrisati, požreti drugega in kjer je vse dovoljeno in nič prepovedano. Zdi se mi, da se moram z Ošlajem strinjati. Kaj pa vi?

Zato je jasno, če hočemo kaj spremeniti na boljše, da se morajo tudi politične stranke zamisliti nad svojim položajem. Ali če uporabim kar besede Bartolomea Sorgea (Kristjan in politika, Ljubljana 1994):

Politična praksa, ki je ne poživljajo in ne navdihujejo več idealne vrednote, kultura in etika, katerih nosilka je socialna baza, ni več politika. Takšna politika je mrtva. Ostane samo boj za oblast, ki je sama sebi cilj. Od tod izvira nujnost današnjega razmišljanja o potrebi, da politiki vrnemo etično in kulturno dušo.”

Poudarja, da je potrebno preporoditi politiko tako, da bo ponovno postavila državljana (in ne stranke) z njegovimi dejanskimi problemi in vrednotami v središče sistema.  Prepričan sem, da ni veliko dodati, pa tudi odvzeti ni kaj. Upam, da se strinjate. Zato bi temu moralo slediti ukrepanje, akcija.

V demokraciji se samo prek volitev doseže in izsili spremembe

Pri takšni preobrazbi državljani lahko sodelujemo, ne le kot člani različnih političnih strank, temveč tudi in predvsem kot volivci. Če verjamemo v demokracijo, ki je po mnenju mnogih edina sposobna, da zagotovi vladavino prava, potem moramo državljani vzeti ustavo, ki nam daje oblast, da z volitvami izvolimo svoje predstavnike v Državni zbor in jim s tem damo pooblastilo, da v našem imenu vodijo državo v dobro vseh državljanov, presneto resno in na volitvah, rednih ali predčasnih, izvoliti za svoje predstavnike tiste, za katere smo prepričani, da bodo pri odločanju imeli pred očmi skupno dobro.

V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe – preobrazbe politične prakse iz gole borbe za oblast v služenje vsem državljanom. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.