Odgovornost za spremembe politične prakse je na nas!

12
828
Miroslav Mozetič Foto: Pintares
V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.

Očitno nekaj hudo smrdi v deželi Slovenski. Pri prebiranju različnih novic in poročil, pravih in lažnih, resničnih in neresničnih, napihnjenih in skromnih, ter komentarjev vseh vrst, vseh barv, prijaznih in zlobnih, me postaja strah, grabi me panika. Še dobro, da poredko berem anonimne komentarje pod članki, da ne uporabljam facebooka in drugih novih tehnik informiranja, ker bi sicer že razmišljal o begu, iskanju varne države, kamor bi se zatekel ali vsaj o vpisu v tečaj samoobrambe.

Ljudje, kaj nam je!? Kaj nas je obsedlo!? Smo res postali drug drugemu volkovi!?

Vsak dan znova mi prihajajo v spomin besede Boruta Ošlaja (Svetovni etos in slovenski javni prostor v Svetovni etos: globalno in lokalno, Ljubljana 2013). Najprej zapiše, da še vedno, pravzaprav še vedno bolj,  veljata ugotovitev in vprašanje Dušana Pirjevca, da naš glavni problem ni v tem, kaj počnejo drugi z nami, temveč, kaj počnejo Slovenci sami s seboj. In nadaljuje:

“Dovolj splošen, a tudi neizprosen odgovor na to vprašanje je razmeroma preprost: opravka imamo z ideološko zaslepljenim in izrazito spolitiziranim moralnim kanibalizmom; uničiti, onemogočiti, izbrisati, požreti drugega; pa še to ne v odprtem boju iz oči v oči, temveč praviloma zahrbtno in hinavsko.”

Ugotavlja tudi, da “imamo znotraj vedno znova omenjane ideološke razklanosti opravka z odsotnostjo elementarne poštenosti, pravičnosti, strpnosti, dialoškosti in odgovornosti, a tudi z odsotnostjo prepotrebne vizije, kaj in kako naprej.”

In še ena njegova ugotovitev: “…v krizi je predvsem javni prostor, tisti osrednji politični, medijski, znanstveni, umetniški in civilni prostor razpravljanja, upravljanja in odločanja, kjer je, kot se zdi, vse dovoljeno, in nič, prav nič, prepovedano in grajano, razen prepovedi same.”

Če je vse to veljalo že pred skoraj desetimi leti, velja še toliko bolj danes. Nič se ni spremenilo na boljše, prej na slabše. Tranzicija je v moralnem in vrednostnem pogledu povsem propadla. Odsotnost temeljnih vrednot, ki so predpogoj za pravično družbo, je očitna. Družba, ki ne živi temeljnih (moralnih) vrednot, kot so pravičnost, solidarnost, poštenost, zaupanje, medsebojno spoštovanje, strpnost, dialoškost, svoboda, ki so ključne v medčloveških odnosih, in ki naredijo družbo človeško, ni in ne ne more biti prijazna do svojih državljanov in ne more biti uspešna. Ljudje se v taki družbi ne morejo počutiti svobodni in varni in ne morejo razvijati svojih talentov in sposobnosti.

Večina državljanov meni, da so nam družbo (državo) ukradli

Zelo težko je takšno družbo imeti za svojo domovino, jo spoštovati in ljubiti, ter se truditi za njen razvoj, za skupno dobro. Še toliko huje je, če večina državljanov meni, da so nam družbo (državo) ukradli različni oligopoli, različne kriminalne združbe, da sodstvo ne deluje oziroma da je pristransko, da zakoni ne veljajo za vse enako, za nekatere pa sploh ne veljajo in še bi lahko našteval.

Ob vsem tem je več ali manj neplodno in skoraj cinično razpravljati in poudarjati, da ima v Sloveniji po ustavi oblast ljudstvo, da je ta deljena na zakonodajno, izvršilno in sodno, o vezanosti vseh na ustavo in zakone, o načelih pravne države oziroma vladavine prava, o tem, kako je treba spoštovati odločbe ustavnega sodišča, o tem, kako so (morajo biti) sodišča nepristranska in še in še. Pred temi razpravami bi morali začeti razpravo o zgoraj naštetih vrednotah, saj so etično-pravni temelj vsake demokratične, tudi naše, družbe. Brez razprave o navedenih vrednotah, zlasti pa brez njihove posvojitve in posledično njihovega spoštovanja in upoštevanja, so vse razprave o demokratični, svobodni in na spoštovanju človekovega dostojanstva temelječi družbi brez vsakega pomena in koristi. So čisto navadno sprenevedanje in zavajanje.

Politične stranke na področju urejanja javnih zadev ključne za delovanje demokracije

Če želimo uspeti mora začeti najprej vsak pri sebi. Mora pa začeti tudi družba kot celota oziroma njeni posamezni deli (podsistemi) in zlasti, kot pravi Ošlaj, javni prostor. Tu naj poudarim le vlogo političnih strank. Te so na področju urejanja javnih zadev ključne za delovanje demokracije. So neke vrste vezni člen med državljani in državo, so njihovi glasniki in uresničevalci skupne blaginje. Stranke se morajo zavedati, da so nosilci – subjekti oblasti državljani in ne stranke, stranke so le posredniki. Stranke ne smejo zlorabiti svoje posredovalne vloge in jo spremeniti v vladanje, v golo oblast oziroma borbo za oblast.

Če stranke zlorabijo svojo vlogo, se prej kot slej srečamo s pojavom, ki ga Ošlaj opisuje za moralni kanibalizem, kjer se hoče  uničiti, onemogočiti, izbrisati, požreti drugega in kjer je vse dovoljeno in nič prepovedano. Zdi se mi, da se moram z Ošlajem strinjati. Kaj pa vi?

Zato je jasno, če hočemo kaj spremeniti na boljše, da se morajo tudi politične stranke zamisliti nad svojim položajem. Ali če uporabim kar besede Bartolomea Sorgea (Kristjan in politika, Ljubljana 1994):

Politična praksa, ki je ne poživljajo in ne navdihujejo več idealne vrednote, kultura in etika, katerih nosilka je socialna baza, ni več politika. Takšna politika je mrtva. Ostane samo boj za oblast, ki je sama sebi cilj. Od tod izvira nujnost današnjega razmišljanja o potrebi, da politiki vrnemo etično in kulturno dušo.”

Poudarja, da je potrebno preporoditi politiko tako, da bo ponovno postavila državljana (in ne stranke) z njegovimi dejanskimi problemi in vrednotami v središče sistema.  Prepričan sem, da ni veliko dodati, pa tudi odvzeti ni kaj. Upam, da se strinjate. Zato bi temu moralo slediti ukrepanje, akcija.

V demokraciji se samo prek volitev doseže in izsili spremembe

Pri takšni preobrazbi državljani lahko sodelujemo, ne le kot člani različnih političnih strank, temveč tudi in predvsem kot volivci. Če verjamemo v demokracijo, ki je po mnenju mnogih edina sposobna, da zagotovi vladavino prava, potem moramo državljani vzeti ustavo, ki nam daje oblast, da z volitvami izvolimo svoje predstavnike v Državni zbor in jim s tem damo pooblastilo, da v našem imenu vodijo državo v dobro vseh državljanov, presneto resno in na volitvah, rednih ali predčasnih, izvoliti za svoje predstavnike tiste, za katere smo prepričani, da bodo pri odločanju imeli pred očmi skupno dobro.

V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe – preobrazbe politične prakse iz gole borbe za oblast v služenje vsem državljanom. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.

12 KOMENTARJI

  1. Res je odgovornost na nas samih. Zato bi bilo dobro, da starejši, ki pravijo da so utrujeni, pa se odločajo po principu post-travmatskega sindroma (STRAHU!!!) iz preteklosti, pogumno predvsem pa jasno prezentirajo svoja stališča mlajšim članom družine ter jim predstavijo, da je samo vprašanje volje da odidejo na volišča na eni strani in vprašanje LENOBE da ostanejo doma. Ob tolikokrat deklariranih družinskih vrednotah je dovoljeno vsaj v desnem polu zagotoviti voljo do odločanja, pa kakršnokoli že je.
    Res pa je da lahko nastane sindrom samostana iz leta 1992, ko so nune volile Kučana, ker je tako milega obraza, Pučnik pa govori trdo.
    Ali pa sindrom teološke fakultete, kjer so volil rajši mehkega rektorja kot odločnega kandidata.
    To so neizprosni podatki. Zato je jasno izažanje stališč, da smo za tako komedijanstvo krivi Slovenci sami. Od tistih, ki so padli na finto (saj je pošten, ker bere berilo) do tistih o novih obrazih do poštenjakarja z osnovno šolo.
    Nobeden, ki ni šel na volitve NIMA pravice na tem portalu modrovati, preprosto ni pošteno kaj šele moralno!
    Pa bomo kmalu videli kolikšna je bila in bo volilna udeležba bralcev tega portala.

    • “ko so nune volile Kučana, ker je tako milega obraza,”

      Trdim, da je zadeva še hujša. V tistih prelomnih časih je nadškof “zrihtal” zadnjemu poveljniku komunistov in njihove tajne službe na slovenskem odlikovanje samega papeža, saj je dober dečko. Še spletna povezava:

      Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

      • Ja in potem so se pokakali v hlače vsi naši pošteni ambasadorji pri Sv. sedežu. Sami poštenjakarji, do zadnjega v vrsti. Rit je pa vseeno imeti dobro na toplem sedežu ambasadorja. Samo tako naprej.
        Ne morete verjeti med spiskom iz Vetrinja, kjer je bilo določeno kdo gre nazaj in spiskom kdo gre naprej v izgnanstvo je velika podobnost in visoka politika. Pa naj se kdo meče v tla ali do stropa. Pomembno je, da je bila dosežena številka.

  2. “…na volitvah, rednih ali predčasnih, izvoliti za svoje predstavnike tiste, za katere smo prepričani, da bodo pri odločanju imeli pred očmi skupno dobro”
    Pri proporcionalnem volilnem sistemu je to preprosto nemogoče, saj ne volimo svojih predstavnikov, ampak smo prisiljeni dati glas za stranke. Dokler bo še kak volilec prišel na volišče. Čedalje manj nas je in kmalu najbrž ne bo nobenega več, če režim ne bo spremenil volilnega sistema v dvokrožnega večinskega, izglasovanega na referendumu leta 1996.

  3. “Odgovornost je na nas, ne na drugih”, opozarja avtor. vendar kako?
    Imamo volilni sistem, ki ni skladen z ustavo, saj volivci nimamo možnosti izbire, komu podeliti glas. Vsi poslanci in stranke, ki so ali bodo povzročili, da bomo volivci še naprej ostali brez svoje demokratične in ustavne pravice osebne izbire, podpirajo avtokracijo, partitokracijo in neodgovornost, ne pa demokracije in razvoja države. »Neodgovornost je najtežji in glavni problem, v parlamentu in v družbi, ki jo omogoča sedanji proporcionalni volilni sistem,« je pred leti v oddaji na nacionalni TV3 poudaril poslanec Branko Grims, SDS. Pritrdili so mu Matej Tonin (NSi), Maša Kociper (PS) in Rihard Braniselj (DL). »Odgovornosti do volivcev in v družbi ni. Volitve brez spremembe volilnega sistema ne bodo dale nove kvalitete in povečale odgovornosti v družbi,« je bilo jasno njihovo sporočilo. Kaj pa je pravzaprav problem, ki ljudi odbija od volitev in ne cenijo politike, niti demokracije? To, da predsedniki strank sami izberejo, kdo naj bi bil izvoljen v proporcionalnem sistemu na njihovi listi. Tako izvoljeni poslanci se ne trudijo spoznavati problemov volivcev in jim pomagati pri iskanju rešitev.
    »Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali, koga hočejo in koga ne v parlamentu. Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki ‘naš’ v smislu strankarske struje oziroma klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi, kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve, koga voli in kdo bo izvoljen,« je napisal dr. Andrej M. Poznič v članku Smrt demokracije (Časnik.si, februarja 2015).

  4. Zanimivo je, kako je leva politika izničila politične demokratične vrednote, ko je vso svoje delovanje usmerila proti desnici in pri tem zavedla javnost z neresničnim – žaljivim delovanjem desnice.

    Za levico ni pomembno, da desnica deluje izrazito ustvarjalno v parlamentu, saj nenehno predlaga ukrepe in zakone, ki so pogoj uspešnega razvoja.

    Iz tega logično izhaja, da levici ni za slovensko demokracijo, posamično in skupno dobro ter uspešen in učinkovit razvoj.

  5. Levica zavaja slovensko javnost s tem, ko se trudi, da bi na vse načine javnost usmerila proti desnici namesto, da bi ji šlo za uresničitev vrednot in ciljev, ki koristijo Sloveniji in Slovencem ter vsem državljanom.

  6. Evropska himna- Oda radosti se začne:

    ” Radost , od Boga edina hčerka….”

    Mi Slovenci, pa ne smemo zapeti tisti del slovenske himne, glasi:

    ” Bog živi Slovenijo!”

    Zakaj po tolikih letih še nismo sprejeli evropske demokratične standarde?!

  7. Če bi se usmerili v uresničevanje vrednotnih slovenskih ciljev, ki vrednotno in gospodarsko krepijo slovensko državo in njene državljane, bi bil to povezovalni kvas za levico in desnico.

    je pa pomenljivo, kako je levica alergična na desnico, ko ta predlaga uresničitev ustavnih vrednot.

    Vsekakor je ustava ta povezovalni kvas.

  8. Zanimivo, da na pomembnost uresničitve ustavnih vrednot in ciljev, opozarja od politikov le Janez Janša, pa je zato najslabši.

    To pove vse o vzrokih in nosilcih neustvarjalnega sodelovanja v slovenski državi.

  9. Svitase se sklicuje na “Mi Slovenci, pa ne smemo zapeti tisti del slovenske himne, glasi:” Bog živi Slovenijo!”
    Na pomembnost uresničitve ustavnih vrednot in ciljev, opozarja od politikov le Janez Janša, pa je zato najslabši.”
    Je sicer odličen komentator, vendar taki zaključki, ki ne pritičejo demokratom ali Janši ne bi bilo potrebno priglašati. Po Ustavi imamo demokracijo in nikjer ni prepovedi peti himno z drugo kitico, ki je smiseln uvod, prav tako za demokrate Janša ni najslabši ampak najboljši in zato zasluži podporo, da sestavi vlado, ki mu pripada po rezultatu zadnjih volitev.
    75 -terica ne zasluži pozornosti kljub akademskim naslovom, ki ne potrjujejo modrosti in nimajo rodoljubja in domoljubja, ki je temelj modrosti.

  10. Nobene volitve po nobenem sistemu ne bodo te države spravile v red! To lahko storijo samo intelektualci pokončne drže, jasnih mnenj in različnih političnih nazorov. Seveda pa to lahko storijo le, če se organizirajo v nekakšen klub. Je bil tak poskus že ZZR, pa se nekako ne prime. Je potrebno se vprašat zakaj? Mogoče bi RTV lahko kaj k temu prispevala z organiziranjem soočenja recimo med pravniki različnih političnih nazorov, pa med doktorji, med profesorji, kulturniki, novinarji itn. Volitve same ne morejo, ker nam je mafija ugrabila državo in ima pod kontrolo večino medijev, s tem pa možnost podtikanja, zmerom slabših politikov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite