Politične stranke v pričakovanju volitev (tudi video)

0
185
Generalmajor Alan Geder, načelnik Generalštaba Slovenske vojske in njegov nekdanji načelnik generalmajor dr. Andrej Osterman /Foto: Bruno Toič, MORS
Generalmajor Alan Geder, načelnik Generalštaba Slovenske vojske in njegov nekdanji načelnik generalmajor dr. Andrej Osterman /Foto: Bruno Toič, MORS

Poznavalci in analitiki stanja in razmer v slovenski politiki dajejo državnozborskim volitvam, ki bodo konec pomladi, velik pomen, saj bodo morda odločilno vplivale na usodo in razvoj Slovenije v prihodnosti. Enako menijo tudi politične stranke, tiste na oblasti in stranke v opoziciji, ki sedaj bolj ali manj pripravljene čakajo predsednika RS Boruta Pahorja, da določi rok volitev, s čemer se bo sprožil rokovnik izvedbe volilnih opravil.

Politične stranke v pripravah na volitve

V Sloveniji je uradno registriranih kar 87 političnih strank, vendar mnoge ne delujejo in so zgolj napisane v registru na notranjem ministrstvu. Vse stranke pa bi rade dobile glasove, to je potrditev, na letošnjih parlamentarnih in lokalnih volitvah, pa najbrž tudi na vseh volitvah v prihodnosti. V Sloveniji je za ustanovitev nove politične stranke potrebnih 200 ustanovnih članov, status stranke pa lahko posamezniki ali skupine volivcev pridobijo tudi tako, da prevzamejo vodenje kakšne obstoječe in že delujoče stranke. Na ta način sta v zadnjem času, denimo, nastali Nova ljudska stranka, ki jo vodi tudi Franc Kangler, nekdanji mariborski župan, zdaj tudi državni svetnik, in stranka novinarja, urednika in pisatelja Bojana Požarja z imenom Lista novinarja Bojana Požarja. Tudi on je izbral lažjo pot, kot pa bi bila ustanovitev nove stranke, za kar bi potreboval vsaj 200 ustanovnih članov. Za vstop v Državni zbor mora vsaka politična stranka preskočiti štiriodstotni volilni prag. A tudi če to posamezni stranki ne uspe, še ne pomeni nujno njenega finančnega poloma. Po veljavni zakonodaji so namreč upravičene do denarja iz proračuna vse politične stranke, ki so na volitvah prejele vsaj en odstotek glasov.

Arbitraža je razgalila tudi popolno bedo slovenske diplomacije

Za dosedanji potek predvolilne kampanje v Sloveniji je značilno, da v njej sodelujejo politiki, ki se med seboj sovražijo ali so v svojih stališčih in stremljenjih nestrpni in zato neobjektivni. Tisti iz vladnih strank se izogibajo nekaterih tem in vprašanj, pomembnih za državo. Ne omenjajo afere v Novi ljubljanski banki, kjer so “oprali” milijardo dolarjev iranskega izvora, ki je bila namenjena tudi financiranju mednarodnega terorizma. Slovenski politiki, ki so za omenjeno afero vedeli ali se z njo celo okoristili, o tem molčijo ali se sprenevedajo. Očitno je zanje pomembno le to, da ostajajo na oblasti in so bogati. V predvolilni kampanji se skoraj ne omenja, da Sloveniji grozi nov vpad t. i. beguncev oziroma migrantov. Pereč naj bi bil tudi primer arbitražne odločbe o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Kot je v uvodniku tedenskega magazina Reporter menil Silvester Šurla, odgovorni urednik te publikacije, “nesrečna zgodba o arbitraži očitno še nekaj časa ne bo šla z dnevnega reda. Vladajočim politikom tako na eni kot na drugi strani meje očitno bolj ustreza, da je to vprašanje še naprej odprto, da si lahko nabirajo politične točke. Na naši strani to počneta tako premier Miro Cerar kot tudi zunanji minister Karl Erjavec. Arbitraža je razgalila tudi popolno bedo slovenske diplomacije, ki je po šestih letih vodenja Karla Erjavca očitno na kolenih. Odločba haaškega tribunala o meji med Slovenijo in Hrvaško v Bruslju ne pomeni nič. Tudi v Washingtonu ne, čeprav je naša Melania v Beli hiši. Na mednarodno pravo pa se ne ozirajo tudi v Kremlju, kamor so predstavniki Slovenije v zadnjih šestih letih romali kar 25-krat”.

Težavna razmerja med obrambno ministrico in poveljstvom Slovenske vojske

Pa še primer, ali celo afera, ki se še ni razpletel. Začelo se je z zaskrbljenostjo nad tem, da je Slovenska vojska zašla v težave, celo krizo, zaradi upadanja števila njenih pripadnikov in premajhnih plač. Slovenska vojska naj bi imela okoli tisoč vojakov premalo. Toda vrh kritičnih dogodkov se je zgodil na Počku pri Postojni, kjer je osrednje vadišče slovenske vojske. Tam so za bataljonsko bojno skupino, v kateri je bilo 800 vojakov in častnikov slovenske vojske, po njenem usposabljanju ocenjevalci iz zveze Nato ugotovili, da je trenutno nesposobna za resno delovanje. Opozorili so nadalje, da se vojska na Počku ni znala niti premikati in ne uporabljati nove opreme, ki jo je nabavila obrambna ministrica Andreja Katič. Na usposabljanju naj bi šest vojakov zadobilo ozebline, številnim pa so razpadli škornji, ker so bili neprimerni za hud mraz in nizke temperature.

Reakcije na ugotovitve in kritike ocenjevalcev iz zveze Nato so bile hitre in odločne, vendar enostranske. Z njimi so hoteli predvsem ubraniti obrambno ministrico Andrejo Katič, ki naj ne bi bila usposobljena za svojo visoko funkcijo. Vlada je na njen predlog odstavila načelnika generalštaba slovenske vojske, generalmajorja dr. Andreja Ostermana, in na ta položaj imenovala generalmajorja Alana Gederja. Državni poglavar Borut Pahor, ki je po ustavi tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil Slovenije, dvomi o smislu zamenjave načelnika generalštaba slovenske vojske štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami. Premier Miro Cerar pa je prepričan, “da je na Počku prišlo do namernega samoponižanja slovenske vojske in slovenskih vojakov”. Nemara bodo zadevo, ki bo zagotovo vplivala tudi na odnose Slovenije z zvezo Nato, premostili na izredni seji državnega zbora. Njen sklic sta zahtevali opozicijski stranki SDS in Nova Slovenija, Krščanski demokrati, na njej pa bo o razmerah v Slovenski vojski spregovoril njen vrhovni poveljnik tudi predsednik republike Borut Pahor.

Smo blizu države, kakršno si je zamislil Lenin, ustanovitelj sovjetske države

V predvolilni kampanji strankarski prvaki obravnavajo že znane teme, pa tudi nova aktualna vprašanja slovenske družbe in države. Marjan Šarec, župan občine Kamnik, si z intervjuji, izjavami in tudi humorjem sam dela in ustvarja sloves t. i. “novega obraza” oziroma politika, simpatije pa mu dodajajo tudi množična občila leve politične opcije. Zaradi učinka omenjenih in drugih vzvodov in podpornikov se je Marjan Šarec povzpel na prvo mesto nekaterih javnomnenjskih raziskav in anket. Javna občila levega političnega in ideološkega izvora pa so ga začela predstavljati kot najboljšega kandidata za predsednika nove vlade, oblikovane po bližnjih parlamentarnih volitvah. Za Marjana Šarca pa je znano, da nima izkušenj za položaj državnika, da je brez programa za volitve in da v njegovi stranki, Stranki Marjana Šarca, še niso objavili imen njenih kandidatov za poslanke in poslance in tudi ne kandidatov za ministre. Za zdaj je znano, da sta podpredsednika Stranke Marjana Šarca nekdanji natakar in turistična delavka, generalni sekretar pa hišnik v vrtcu. Če jih bo pripeljal s seboj v vlado, bomo zelo blizu države, kakršno si je zamislil ustanovitelj sovjetske države, Lenin. Tako je v tedenskem magazinu Reporter zapisal Igor Kršinar in spomnil na Leninovo napoved, “da bo Rusija po oktobrski revoluciji postala država, v kateri bo tudi snažilka lahko postala predsednica države”. Seveda to navajam v polnem spoštovanju t. i. navadnih ljudi in upoštevanju njihovega dostojanstva.

Vir: Marijan Drobež /Novi glas 1. marec 2018 str. 13

Prijava

Za komentiranje se prijavite