Poletno potepanje s Peterletom po Koroški in Reziji (FOTOPIS)

3
677

Lojze Peterle je že pred več kot 30 leti, ko še ni bil v politiki, začel vsako poletje kolesariti po zamejstvu in spoznavati ljudi in kraje, ki so tesno povezani z našo slovensko tradicijo. To navado je obdržal tudi še med celotno svojo politično kariero. Tako si je nabral ogromno znanja in znanstev, njegovi sopotniki pa so se praviloma menjali. Letos sem imel čast, da je povabil mene in mojega sina v tokratno druščino. Ker je moj najljubši način potovanja »potepuško kolesarjenje«, mi je prav odgovarjalo, da nismo imeli kakšnega naprejšnjega načrta, ampak smo se sproti prilagajali razmeram … Ponavadi smo tako, da je Lojze poklical koga od svojih številnih znancev ali prijateljev in se dogovoril za srečanje …
Začeli smo v Tinjah, kjer je pater Rupnik izdelal čudovito kapelico. Po jutranji maši nam je rektor Jože Kopeinig podal izčrpno razlago številnih vsebinskih elementov te umetnine. Katoliški dom prosvete ponuja tako odraslim kot tudi posebnim ciljnim skupinam obsežen izobraževalni program. Poleg tega razne skupine rade prirejajo v hiši svoje izobraževalne prireditve, seminarje in zborovanja. Mi smo čez dan kolesarili o okolici, zvečer pa kot običajno še vrgli eno partijo taroka …

Tudi pri Sv. Petru smo lahko občudovali Rupnikove umetnine, predvsem v zunanjosti cerkve. Kako nenavadne motive si »privošči« ta umetnik: da upodobi Ježuščka kot otroka, ki nekomu zakriva oči! Lepa in zanimiva je tudi notranjost cerkve. Človek se kar namuza, ko vidi stare oblike izrazov pri križevem potu: X. postaja – »Jezusa neusmiljeno slečejo«
V nekaterih krajih Koroške je slovenščina seveda bolj ohranjena, v drugih pa manj. Ampak, če si malo vztrajen, vidiš, da nas razumejo mnogi, ki se sprva delajo, da nas ne … Posebno še ob kakšni pijači in lepi pesmi, se jim hitro vrne slovenski jezik.

Ko smo takole počivali in se hladili s pivom, je k nam prisedel domačin in ko smo skupaj zapeli in zaigrali (Lojze ima orglice vedno pripravljene), smo postali že pravi prijatelji …

Ker pa se je naš sogovornik z nami malo več zamudil, kot mu je »dovolila« žena, je postal malo nervozen, saj ju je čakalo še zahtevno spravilo sena. Pa smo se kar mi ponudili, da mu pomagamo. Kar ni mogel verjeti, da bi nenadoma v pomoč dobil šest krepkih rok, med njimi celo od slavnega Peterleta. Ampak, kar smo rekli, smo rekli! Odpeljal nas je visoko na svojo planino, kjer je žena že s traktorjem delala vrste sena. On je začel z veliko prikolico pobirati seno in ga voziti v skedenj, mi smo ga pa z vilami dajali tja, kamor je bilo treba.

Po treh urah kar napornega dela (v kolesarskih dresih) se nam je malica kar prilegla. Nič nismo gledali na debelino »špeha«, saj so nam nove kalorije kar prav prišle. Tole na sliki je sicer nekaj podobnega, kar nam je pripravila Hrenova gospa.
Bilo je obilno in zelo okusno … Ob takšni hrani shujšali ravno nismo, zredili pa tudi ne, saj smo kalorije kar kurili, dostikrat tudi pri temperaturi nad 30 stopinj. Resnici na ljubo smo zato nekaj večkrat uporabili tudi pomoč spremljajočega kombija, ki nam je sicer vozil prtljago. Predvsem pa smo se, kadar je bilo le možno, skopali v kakšnem koroškem jezerčku ali v kanalski rečici. Seveda na Koroškem nismo mogli preskočiti še obiskov dveh velikih umetnikov.

Takole prijetno smo poklepetali pri slikarju Valentinu Omanu.

Še dobro, da smo imeli v ekipi tudi gospoda Antona Levsteka, ki sicer vodi dunajski Korotan, ima pa ogromno znanja iz zgodovine, geografije in prevsem tudi iz zamejske problematike. Kamor smo prišli, nam je kaj zanimivega povedal …

Tudi v Svečah pri muzeju (ateljeju) Franceta Goršeta enega naših najboljših kiparjev smo se ustavili. Med številnimi kipi je tudi tale njegov izjemen avtoportret.

Za mene je bila Rezija najbolj zanimiva izkušnja našega potovanja. Kako zanimiv jezik ohranjajo! Najprej misliš, da NIČ ne razumeš. Ko pa se malo bolje potrudiš, še enkrat poslušaš, tudi bolj pozorno prebereš, pa spoznaš, da lahko razumeš skoraj VSE! Na primer spodnji napis v klubski sobi ene glasbene skupine.
Najprej sem mislil, da častijo svojo 200. letnico, pa so se mi smejali in pojasnili, da gre le za 20. letnico… Večino številk izgovorijo tako, da tudi mi lahko hitro razumemo … Nekatere številke so pa hude posebnosti. Na primer za število 80 naredijo kar tako, kot Francozi. 4 krat 20 …

Pa tudi 50 je nekaj posebnega.

Obiskali smo tudi muzej brusilstva. Veliko ljudi iz Rezije se je namreč preživljalo s tem, da so po tujih deželah brusili nože, škarje in druga rezila. Svoje premične »stroje« so pripeljali tudi do zelo oddaljenih dežel, na primer Danske ali Libanona!
Mi pa tudi v Reziji nismo bili lačni. Ravno nasprotno se nam je godilo. Doživeli smo nekaj zelo prijetnih presenečenj. Tako smo na primer kosili visoko na planini tik pod Kaninom. Vse je bilo zelo »bio«, če pa včasih ni bilo pri roki kakšnega kozarčka vina, smo se vedno lahko odžejali kar iz čistih potočkov.
Naj pojasnim še zanimivo vsebino in hiter postopek. Polenta je zelo grobo mleta in že delno ohlajena. Posebnost pa je bila tisto, kar nam je gostitelj Mario sproti pripravljal v ponvi: stopljen sir v masti mast. Priznam, da nisem hotel težiti z vprašanjem o tem, katera mast je bila v ponvi, saj sem se prepričal, da je bila jed odlično. Takoj po serviranju se sir na krožniku spet strdi …
Potem. po dobri jedi, pa je bila na vrsti zopet ena Peterletova … Nikoli ga ni bilo trega dvakrat prositi, da nam je kaj zaigral … Pa ni ni bilo treba, da so ga nagovarjali kakšni pomembneži! Enak odnos, zelo topel človeški, ima vedno tudi do najbolj preprostih ljudi. Treme pa tudi nima, saj je enkrat v Indiji na nekem shodu igral kar pred tri milijonsko množico!


V zadnjem delu našega enotedenskega potepanja, smo prekolesarili še Soško dolino in italijansko stran Predila. Meni je tam uspela ena prav lepa, na katero sem tako navdušen, da jo želim deliti z vami.
Zadnjo noč smo prespali v Žabnicah v nunskem samostanu, zjutraj zgodaj vstali in se peš po starodavni romarski poti povzpeli na Višarje …

3 KOMENTARJI

  1. Vse priznanje gospodu Lojzetu za spretno vožnjo skozi zadnjih 30 let, resnično pa lepa hvala in čestitke gospodu Tomažiču za prispevke s članki in za boj za Slovenijo. Ne spadate čisto zraven, razen kolesarsko.

    • Kdaj bo Lojze povedal, pojasnil, razgalil kaj je in kaj ni imel z Udbo?
      Kdo ve, če je to že storil? Kje najti zapis?
      Se opravičujem, če je že to naredil, bom spraševal naprej, kajti sam dosedaj nisem zasledil nič razjasnjenega.
      Mislim, da je pomembno vedeti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite