Poletna avantura

7

Letošnjega dopusta sem se lotil skrajno resno in premišljeno. Prosti čas, kamor po družbeno veljavnih normah spada tistih nekaj dni oddiha, ki mi ga pokloni firma in država zaenkrat še »počasti« z malim regresom, je vse manj »moj«, ampak ga določajo tako imenovani modni trendi in smernice, ki me med drugim poučijo tudi o tem, kakšne kopalke so »in« in kakšne ne. (No, jaz osebno sem v vsakih kopalkah »in« – se pravi »v«, saj me brez njih ne boste zasačili.) In moda zapoveduje: vse in še več, čim bolj oddaljeno, čim bolj eksotično, čim dražje, če pa ne gre, pa vsaj za meter dlje in evro dražje od soseda. Predvsem pa vse dokumentiraj, posnemi in objavi na internetu, facebooku, oziroma tako, da sosed opazi in je seznanjen, z eno besedo: da je zavisten.

Torej, moj letošnji dopust: Najprej sem si privoščil malo igralniškega turizma, casinoji, kvartopirska strast, utripajoče luči Las Vegasa in pomanjkljivo oblečene plesalke. Nato raziskovanje koralnih grebenov južnih morij, potapljanje in morske deklice. Raziskovanje ruševin nekdanjih civilizacij, Atlantida, Itaka… Nato raziskovanje skrivnostnih hieroglifov prastarih piramid in ugank tihe Sfinge. In pravi pravcati afriški safari. In za vrhunec: v soju pojemajočih ognjev ples eksotičnih lepotic… Res, dopust, ki je spravil v obup ne le soseda, ampak pol vasi!

A preden še vi popokate od zavisti, naj postrežem s prevodom. Kar se tiče Vegasa… S fanti smo igrali remi. Igrali smo zvečer, tik pred spanjem. In naša Lucija je v samih gatkah skakala okoli nas in nam nagajala tako, da nam je ugašala luč. Stava je bila huda. Če jih premagam, ne gremo na morje. In sem zmagal! Pa smo vseeno šli. In ker smo z Gorenjske, nam je vsako morje kaj hitro južno, in vsaka malo večja skala poraščena z morsko travo in poseljena z ježki je za moje (skromne) fante koralni greben. Da ne govorim o vseh školjkicah, ki sva jih z našo malo morsko deklico potegnila iz plitvin okrog Svetilnika. Fantje so iz kamnov na obali zgradili primitiven grad. Ker pa je prišlo do prepira in se je del ekipe odločil za dislocirano gradnjo še enega objekta podobne sorte, sva z možinjo lahko opazovala rekonstrukcije zgodovinskih bitk, politično delovanje v vsem blišču in bedi (mlajši je bil za kurirja med sprtima starejšima bratoma), skratka vzpon in propad civilizacij… Kar se tiče piramid… Naša najstarejša vstopa v puberteto, pa se zdi, da bi se včasih s kamnom laže pogovoril, kot pa razbral in razvozljal kaj misli, ko reče:«Prav!« in zavije z očmi. Safari… Safari je bil, ko smo kdaj pa kdaj zarenčali drug na drugega kot divje zveri, ali pa ko si prisluhnil nočnemu smrčanju malih, od morske vode razhlajenih noskov. V zvezi z ognjem in lepoticami pa tole: Bila je le ena. Lepotica, namreč. Pa še poročen sem z njo. Ognjev ni bilo. Sva pa pustila prižgano luč v kopalnici apartmaja, da nama je svetila skozi okno, ko sva zvečer, od počivanja utrujena, obsedela na vrtu. Možinja res ni plesala, čeprav sem jo k temu močno nagovarjal, a ko sname očala, (z)gleda prav eksotično. Fotoaparat je deset dni ležal v predalu. Zadnji dan smo ga s sloganom: »če ga že imamo, ga pa uporabimo« obrisali prahu, ugotovili, da baterija crkuje, kar je bil povod za enega redkih prepirov, ki so ogrozili naš počitniški mir…

Priznam in poudarjam, da je tole zapis starega zapečkarja, priznam, da malo diši po kislem grozdju zaradi naše finančne situacije, priznam, da ni bilo vse idealno, da sem bil, kot sem ponavadi, siten in zahteven… a bilo je lepo. In je še.

Ni važno kaj si lahko privoščiš, pomembneje je ugotoviti, kaj si pravzaprav želiš. Ni važno kje si bil, pomembneje jekaj si doživel. Važno je kaj dobiš, a pomembneje je ceniti kar imaš. Lepo je dopustovati, a važneje je dopustiti, da se te dotakne vse to, kar misliš, da imaš, pa nimaš, česar gospodar misliš, da si, pa nisi, kar misliš, da sploh ne obstaja, pa je: čas, mir, ljubezen, Bog… In ugotoviš, da si bogat in močan, če Mu daš vse in se pustiš voditi.

Obiskati samega sebe, raziskati svojo notranjost, prepade in globine, je podvig za najbolj pogumne in neustrašne. Prava poletna avantura. In da te to lahko veliko stane, a je neprecenljivo, tudi ne bom omenjal. Vam pa za popotnico in vzpodbudo poklonim še stavek naše Lucije: »Bom šla sama. Ampak ti boš šel z mano.«

Foto: Wikipedia

7 KOMENTARJI

  1. Ahm, a ni tole isti prispevek, ki je bil lansko leto ali pred dvema letoma objavljen v Družini? In kjer me je zlobna nuna, ki udriha po tipkovnici, cenzurirala? 😉

  2. Wau, Carlos! Ta mesec vam ni potrebno plačati naročnine. Zdaj pa hitro k maši, da boste slišali, če bo župnik kaj novega povedal.

  3. Zanimivo besedilo, vzpodbudno, ki si zasluži vsaj sporočila na približno enakem nivoju. Zadnjič se je nekdo spraševal o razliki med ponižen in ponižan. In tu je naš problem. Ponižen govori lepo o drugem, ga pohvali, … Ponižan je pa tisti, ki drug o njem govori slabo, kritizira, norčuje, … Slednjega je žal v naši državici trenutno mnogo mnogo preveč. V katero kategorijo spada članek, v katero pa nekateri komentarji skušajmo sami presoditi.

  4. Če te je nuna cenzurirala, rdeči brat CC, tega ni storila iz zlobe.

    Za razliko od tebe, ve, da svet ni samo rdeč.

  5. Cenjeni mi CARLOS CONTRERAS ! Naj ti bom tokrat jaz popravljalec naloge, cenzor, to kar sam vneto počneš na spletu ! V slovenskem pravopisu imamo čudovito besedo, izraz, redovnik, redovnica, sam pa uporabljaš nerodno tujko ! Lep pozdrav !

Comments are closed.